Bernardka - odziv ljudstva, duhovščine in svetne oblasti

Lurški dogodki so se hitro razvedeli. Začele so se zbirati množice. To so bili predvsem preprosti ljudje, ki so večinoma hitro verjeli, da gre za prava prikazovanja.

Očividci poročajo o ravnanju in vedenju množic:

“Brž ko je Bernardka prišla in pokleknila, je nastala splošna tihota. Bili smo tihi in zbrani, dušam je to dobro delo.”

“Bili smo kakor v cerkvi.”

“Kadar je Bernardka molila pred votlino, so mnogi molili z njo.”

Mestnih izobražencev, ki so bili po francoski revoluciji leta 1848 do vere še bolj zadržani, skoraj ni bilo. Norčevali so se iz preprostih ljudi, ki so se zbirali ob lurški votlini. Pri 15. prikazanju, 4. marca 1858, se je kljub zadržanosti župnika in nasprotovanju oblasti zbralo že okrog petnajst do dvajset tisoč ljudi.

Govorili so o prikazovanju svete Device, čeprav skrivnostna Gospa še ni razodela svojega imena.

Nenavadni dogodki so privabljali množice. Mnogi so Bernardko nadlegovali s podrobnimi vprašanji o lurških dogodkih. Ene je pri tem vodila radovednost, drugi so skušali odkriti prevaro.

Prepričevali so vidkinjo, da se je dala prevarati, da je videla hudiča. Nekateri so jo imeli za svetnico. Hoteli so, da bi se dotaknila različnih predmetov, kar je Bernardka vedno zavračala. Kot relikvijo so hoteli dobiti koščke njene obleke.

Duhovniki se niso udeleževali Bernardkinih videnj, čeprav jih je bilo takrat v župniji Lurd več. Lurški župnik je hotel, da se zadeva najprej temeljito preišče. Zato svojim kaplanom ni dovolil, da bi se udeleževali prikazovanj. To je do neke mere razumljivo, saj je glede prikazovanj in posebnih razodetij treba biti kritičen. Pristnosti ni mogoče predpostavljati, ampak jo je treba dokazati.

Nosilci svetnih oblasti in javnega reda so bili do Bernardke večkrat grobi. Napadali so jo, jo imeli za lažnivko in ji nastavljali pasti. Odgovarjala je mirno, stvarno, jasno in prepričljivo, brez olepšavanja.

Mučna so bila zasliševanja policijskega komisarja, sodnika, policajev in komisij, ki so jo z različnimi sredstvi skušali spraviti v protislovlje ali jo ujeti na laži. Vse je bilo zaman. Njeni preprosti in modri odgovori so razodevali, kako resnične so Jezusove besede:

“Kadar vas bodo vlačili pred sodnike v shodnicah in pred vladarje in oblastnike, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo tisto uro poučil, kaj je treba reči” (Lk 12,11s).

Nasprotovanja so hotela pokazati, da dogodki ne prihajajo od Boga. Toda slabotno Bernardko je podpiral Bog. Nasprotovanja so zelo pomagala, da je bilo vse natančno raziskano, in je zato vsak pameten dvom o pristnosti izključen.

Od zastopnikov krajevnih oblasti so nastopali zoper Bernardko predvsem načelnik Massy, javni tožilec Dutour, policijski komisar Jacomet in mestni župan Lacade.

Njihovo ravnanje do neke mere razumemo, saj posebnih razodetij ne moremo kar takoj sprejeti, če nimamo dovolj prepričljivih dokazov, da prihajajo od Boga. Hkrati so se bali neredov. Njihovo ravnanje z Bernardko je bilo pretrdo.

V nedeljo, 21. februarja po veliki maši, je Bernardko zaslišal javni tožilec Dutour, ki je nastopal razmeroma vljudno. Bernardka je povedala, da je obljubila, da bo skozi štirinajst dni vsak dan šla k votlini.

Poleg obljube jo k temu nagiba sreča in pa skrivna moč, ki se ji ne more ustavljati. Povedala je, da kljub revščini ne pričakuje nobenih dobrot v tem življenju. Tožilec se je prepričal, da Bernardka ne laže. V uradni zapisnik je zabeležil:

“Tožilec jo je zaslišal 21. februarja. Spoznal je, da se ljudje ne motijo, ker jo imajo za iskreno in pošteno. In ker jo ima za tako tudi sam, je ne bo oviral pri obiskovanju votline.”

Istega dne popoldne je Bernardko zaslišal na svojem domu vpričo dveh prič policijski komisar Jacomet.

Zastavljal ji je zelo različna vprašanja v zvezi z videnji: kaj je videla, ali je bila Gospa lepa, ali je bila lepa kakor posamezne lurške lepotice, ali je bila mlada, ali se vidijo noge, ali se vidijo lasje, ali se ji prikazuje sveta Devica, kaj pravijo starši.

Bernardka je odgovarjala kratko in odločno. Komisar jo je prepričeval, da jo je zmotila domišljija in da Gospe sploh ni. Bernardka pa je odgovorila:

“Toda, gospod, če sem jo večkrat videla, se vendar ne morem motiti.”

Komisar je hotel Bernardko ujeti na laži, zato je Bernardkine odgovore v zapisniku bral drugače, kakor jih je povedala. Toda Bernardka se ni dala zmesti in je komisarjeve napačne navedke takoj popravila.

Medtem ko je bil policijski komisar razburjen, je bila Bernardka čisto mirna, brez negotovosti in strahu. Šlo ji je samo za resnico. Jacomet se je zadrl na deklico:

“Te komedije mora biti konec! Ali obljubiš, da ne boš šla več k votlini?”

Bernardka je Mariji obljubila, da bo hodila štirinajst dni zaporedoma k votlini. Zato se pred komisarjem ni dala omajati, čeprav ji je grozil z orožniki in ječo. Ko je tedaj prišel Bernardkin oče, ga je komisar takoj pridobil, da je Bernardki prepovedal hoditi k votlini.

Čez teden dni jo je zasliševal preiskovalni sodnik Rives. Odgovarjala je prav tako pogumno in mirno. Podobnih zaslišanj je bilo zelo veliko.

Bernardkin življenjepisec Trochu poudarja pomen teh zasliševanj za utrditev lurških dogodkov:

“Zahvalo smo dolžni krajevnim oblastnikom, da so, čeprav nehote, pomagali do jasnih človeških dokazov za resničnost božjega delovanja pri votlini.

Postali so najbolj zanesljivi poročevalci o prikazovanjih, in to v času, ko so duhovniki še molčali. Preden so spregovorili škof in duhovniki, so oni vse preiskali in zapisali.

Njihova zvijačna zasliševanja so dala otroku priliko, da je toliko bolj dokazal resničnost svojih videnj. S svojim skrbnim preiskovanjem so ugotovili, da Bernardka ne laže, se ne hlini in ni duševno bolna.”

Bernardkina neskaljena čistost in poštenost je premagala vsa nasprotovanja. Do obiskovalcev je bila vedno prijazna in strpna, čeprav so jo neprestano nadlegovali z vsiljivimi vprašanji.

Osemnajsto prikazanje

Osemnajsto prikazanje je bilo več kakor tri mesece za sedemnajstim, na praznik karmelske Matere božje, v petek, 16. julija.

Zjutraj je bila Bernardka pri maši in pri sv. obhajilu. Zvečer je šla zopet v cerkev, da bi molila. Tedaj je zaznala notranje povabilo, naj gre k lurški votlini. Ker je bil dostop zagrajen, je mogla poklekniti le ob obali reke Gave.

Marijo je gledala neposredno pred seboj. Ravno se je zmračilo. Marija je bila lepša in ljubkejša kakor pri drugih prikazovanjih. Nič ni govorila. Bernardki se je ljubeče nasmehnila, nato je izginila.

Bernardka je pozneje pripovedovala o tem prikazanju z največjim navdušenjem:
“Nikoli doslej je nisem videla tako lépo.”

Sedemnajsto prikazanje Device Marije

Trinajst dni pozneje, na velikonočno sredo, 7. aprila, ob šestih zjutraj, je imela Bernardka sedemnajsto prikazanje Device Marije. Pri tem je v desni roki držala gorečo svečo dalj časa tako, da je bila leva roka v plamenu.

Dr. Dozous je ugotovil, da so bili prsti leve roke četrt ure v plamenu sveče, vendar ni bilo na njih najmanjše sledi opekline. Ko je zdravnik po prikazanju za preskus približal prstom Bernardkine roke gorečo svečo, je takoj zavpila.

Toda kmalu je nastopilo hudo nasprotovanje. Mnogi so imeli Bernardko za psihično bolníco, lurški studenec pa za naravni zdravilni vrelec. Dne 27. junija 1858 so krajevne oblasti v Lurdu z leseno ograjo zaprle dostop do lurške votline. Na ograji je bil napis: “Prepovedano je stopiti na to zemljo!”

Brezmadežno spočetje

Enaindvajset dni je minilo od zadnjega prikazanja. V četrtek, na praznik Marijinega oznanjenja, 25. marca, je Bernardka doživela šestnajsto prikazanje. Že ponoči se je zbudila in zaslišala prav takšen vabljiv glas, kakršen jo je pred tedni klical k votlini. Zjutraj ob petih je odhitela k votlini, kjer je bilo zbranih precej ljudi. Že od daleč je zagledala nebeški sij, v njegovi sredini pa nebeško Gospo.

Bernardka je pozneje povedala:

“Bila je vsa mirna in nasmejana, gledala je ljudi, kakor gleda ljubeča mati svoje otroke. Ko sem klečala, sem jo prosila odpuščanja, da sem zamudila. Bila je dobra; z glavo je dala znamenje, da ni treba opravičevanja.

Tedaj sem ji izpovedala svojo ljubezen, spoštovanje in srečo, da jo zopet vidim. Ko sem se z njo pogovorila, kar mi je narekovalo srce, sem vzela rožni venec.”

Ko je Bernardka kleče molila rožni venec, je šla Gospa iz gornje votline v spodnjo in je obstala pri vhodu. Bernardka naenkrat ni mogla dalje moliti. S svečo v roki se je pomaknila proti votlini do Gospe.

Zaprosila je Gospo, naj razodene svoje ime. Trikrat jo je prosila. Po prvi in drugi prošnji se je Gospa le prijazno nasmehnila. Glede tretjega vprašanja in Gospejinega odgovora pa je Bernardka pozneje povedala:

“Ne vem, kako sem mogla biti tako pogumna, da sem jo še tretjič vprašala za ime.

Tedaj je Gospa roki, ki ju je imela doslej sklenjeni, razprostrla in povesila – kakor se vidi na čudodelni svetinji – zlat in alabastrov rožni venec ji je pri tem zdrknil proti zapestju. Nato je roki zopet sklenila in približala prsim, kakor bi hotela zadržati srčne utripe, dvignila oči proti nebu in končno povedala:

«Brezmadežno spočetje sem!» 

Nato se je znova nasmehnila, govorila ni več, in z nasmehom izginila. Še prej pa mi je naročila, naj prižgano svečo pustim pri votlini.”

Bernardka je bila presenečena in je hotela Gospo vprašati, ali torej ni božja Mati, a prikazanje se je že končalo. Vidkinja je množici povedala ime, ki ga je Gospa razodela. Množica je bila zelo navdušena, Bernardka pa ni razumela, zakaj.

Ni ji bilo jasno, kaj pomenijo Gospejine besede. Ponavljala jih je, da jih ne bi pozabila. S spremstvom je odšla naravnost k župniku ter mu povedala, da je Gospa rekla: “Brezmadežno spočetje sem.”

Župnik jo je vprašal, ali Bernardka razume pomen teh besed. Odgovorila mu je, da ne. Vprašal jo je tudi:

“Torej je tista, ki jo ti vidiš, blažena Devica?“

“Ne verjamem,” je odgovorila Bernardka, “ona je Brezmadežno spočetje!”

Ko je župnik vse premislil, je moral ugotoviti, da si teh besed Bernardka ni mogla izmisliti, saj človek laže le z besedami, ki jih razume.

Zato je sklepal, da je lepa Gospa res Devica Marija, spočeta brez madeža izvirnega greha. Spomnil se je, da je papež Pij IX. štiri leta prej to versko resnico slovesno razglasil.

Ta resnica sicer ne potrebuje potrdila iz nebes, saj jo je razglasil papež kot vrhovni poglavar z najvišjo oblastjo in ima zato jamstvo nezmotnosti. Vendar je potrditev iz nebes velika opora za našo vero.

Skupaj z lurškimi čudeži so Marijina prikazovanja in razodetja potrdilo celotne razodete vere. Vse resnice katoliške vere so enota. Če je potrjena ena, so z njo potrjene tudi druge.

Lurd potrjuje vero v Boga, v naše odrešenje in posmrtno življenje, v Jezusovo navzočnost v zakramentu sv. Rešnjega telesa itd.

Neka v verskih rečeh dobro poučena žena je Bernardki razložila, kaj pomeni ime “Brezmadežno spočetje”. Od tedaj je bila tudi Bernardka prepričana, da je bila Gospa v prikazni Devica Marija.

Štiri leta pozneje je Bernardko obiskal kapucinski pater Anton, ki mu je zgodovina dala ime “svetnik iz Toulousa”.

V svoji knjigi Brezmadežna lilija piše o razgovoru z Bernardko:

"Prosil sem Bernardko, naj naredi z rokami tako, kakor je naredila blažena Devica, ko je izrekla besede: «Brezmadežno spočetje sem».

Bernardka se je hitro zbrala in rekla: «Tako je naredila.» Na njenem obrazu je hipoma zažarela taka lepota, da je ne bom nikoli pozabil. Najprej je roki razprostrla, ju dvignila do višine ramen, potem ju je zopet sklenila na prsih.

Medtem, ko je pogledala proti nebu, je rekla: «To je trenutek, ko je preblažena Devica spregovorila besede: ,Brezmadežno spočetje sem...’» 

Že samo spomin na to je Bernardko v hipu spremenil v nebeško bitje. Bila je kakor poveličana, nekaj angelskega, nekaj nadnaravnega jo je prešinilo. Zdelo se je, kakor da gleda v neskončne daljave.

Nekaj časa sem molčal, tako me je ganilo. Potem pa sem vzkliknil: «Dragi otrok, kako si ti srečen!» Skromno je sklonila glavo in odgovorila: «Oče, kako lepa je preblažena Devica! O, kako je lepa! Vse podobe, vse žene na svetu niso nič v primeri z njo!»”

Petnajsto prikazanje je bilo v četrtek, 4. marca

Petnajsto prikazanje je bilo v četrtek, 4. marca, okrog sedmih zjutraj. Zaradi pričakovanja, da gre za zadnje napovedano prikazanje, in da bo ta dan kaj posebnega, je prišlo okrog petnajst do dvajset tisoč ljudi, kakor omenja Estrade.

Za ohranitev reda je bilo navzočih mnogo orožnikov. Prikazanje je trajalo tri četrt ure.

Bernardka je v eni roki držala svečo, v drugi pa rožni venec. Ko ji je obraz zažarel, so ljudje šepetali med seboj:

“Gospa je tu! Ona jo vidi!”

Policijski komisar, ki je stal tik za njo, je pozneje poročal svojemu predstojniku: (le zakaj policija?)

“Dvakrat je molila rožni venec. Prekinjali so ga le smehljaji in pozdravi z glavo. To je trajalo pol ure. Nato je vstala in šla s svečo proti votlini. Smehljala se je, dvakrat pozdravila ter se vrnila na svoje mesto.

Tam je zopet molila rožni venec, šla ponovno k vhodu v votlino in zopet in zopet pozdravljala. Ko je prišla nazaj, se je prekrižala, še malo molila, potem pa vstala in prosila ljudi, da so se ji umaknili, da je mogla oditi.”

Popoldne se je Bernardka zopet oglasila pri župniku:

“Gospa se je smehljala, ko sem ji rekla, naj naredi čudež. Toda ona hoče kapelo.”

Župnik je bil že bolj prijazen, čeprav še ni verjel, da se res prikazuje Devica Marija. Nič več ni zahteval čudeža, vztrajal pa je glede imena:

“Če je res sveta Devica, bom rad storil, kar naroča... Če pride, jo prosi, naj pove svoje ime.”

V času do naslednjega prikazanja je bilo več izrednih ozdravljenj in spreobrnjenj. Dan pred praznikom Marijinega oznanjenja, 24. marca, je šel med ljudmi glas, da se bo na praznik zopet prikazala Gospa.

Bernardka je bila zaradi hudega prehlada in astme v postelji.

V sredo, 3. marca, je bilo štirinajsto prikazanje



V sredo, 3. marca, je bilo ob sedmih zjutraj zbranih okrog štiri tisoč ljudi, a ni bilo prikazanja, zvečer pa je bilo štirinajsto prikazanje, in sicer le za malo časa.

Zakaj Gospa zjutraj ni prišla, je pozneje povedala:

“Nisem prišla, ker so bili navzoči ljudje, ki so te hoteli opazovati iz radovednosti, zraven pa so še oskrunili noč, ki so jo prebili tu okrog.”





Trinajsto prikazanje se je zgodilo v torek, 2. marca

Trinajsto prikazanje se je zgodilo v torek, 2. marca, ob navzočnosti okrog tisoč tristo ljudi. Marija je ponovno naročila zidanje kapele, prvič pa je izrazila željo glede procesije:

“Povej duhovnikom, naj ljudje sem prihajajo v procesiji!”

Bernardka je šla v spremstvu dveh tet k župniku. Ta jih je sprejel z nevoljo.

Vidkinja mu je sporočila željo Gospe, naj ljudje k lurški votlini prihajajo v procesiji. Župnik je zopet hotel vedeti, kako je Gospe ime, a Bernardka mu je morala povedati, da od Gospe tega ni izvedela. Župnik je vidkinjo imel za lažnivko. Zahteval je, naj ne hodi k votlini, ampak naj hodi v šolo.

Ker je zaradi strahu pred ostrim župnikom pozabila povedati, da je Gospa ponovno naročila, naj sezidajo kapelo pri votlini, je hotela ponovno k župniku, a ni hotel nihče z njo. Šele zvečer je bila soseda pripravljena iti z Bernardko. Bernardka je tako tudi ta del sporočila posredovala župniku, ki je zahteval:

“Še enkrat vprašaj Gospo za ime! In ko ga bomo zvedeli, ji bomo sezidali kapelo, pa ne majhno, ampak veliko.”

Župnik je o vsem obveščal svojega škofa.

Dvanajsto prikazanje, v ponedeljek, 1. marca

Pri dvanajstem prikazanju, v ponedeljek, 1. marca, ob sedmi jutranji uri, je bilo navzočih okrog tisoč tristo ljudi.

Bernardka je hotela moliti na rožni venec, ki ji ga je dala neka znanka. Ko ga je vzela v roke, je slišala besede:

“Motiš se, ta rožni venec ni tvoj!”

Na podlagi tega dogodka nekateri poudarjajo, kako je pomembno, da ima vsak svoj rožni venec in ga nosi s seboj ter nanj moli.

Tega dne je bil navzoč neki duhovnik, ki je bil globoko ganjen in je takoj verjel, da gre za pristno prikazanje.

Enajsto prikazanje je bilo v nedeljo, 28. februarja

Enajsto prikazanje je bilo v nedeljo, 28. februarja, okrog sedme ure zjutraj. Pri njem je bilo navzočih okrog dva tisoč ljudi, med njimi mnogo vojakov, od katerih so nekateri odnesli močan vtis.

Bernardka ni posredovala nobenih Gospejinih naročil. Njen obraz pa se je zelo spreminjal in je izražal različne oblike veselja, žalosti, razsvetljenja in izrednega navdušenja.

Komaj je zmolila dve desetki rožnega venca, je hotela po kolenih k votlini, a zaradi množice ljudi ni mogla naprej. Ko sta ji dva vojaka naredila prostor, se je za okrog osem metrov večkrat pomaknila naprej, nato spet nazaj, vmes pa je pogosto poljubljala zemljo, da si je umazala roke in obraz.

To je bila posebna oblika pokore, ki jo je naročala Gospa. Mnogi so Bernardko posnemali.

Po slovesni maši je Bernardko zasliševal preiskovalni sodnik.

Deseto prikazanje, v soboto, 27. februarja

Pri desetem prikazanju, v soboto, 27. februarja, je bilo navzočih mnogo ljudi. Gospa je Bernardki naročila, naj moli za grešnike in dela pokoro ter naj se po kolenih premika po pobočju in pri tem poljubi zemljo:
“Pojdi in poljubi zemljo – v pokoro za grešnike!”

Med premikanjem po kolenih je Bernardka večkrat poljubila zemljo. Namignila je ljudem, naj posnemajo njen zgled, kar so tudi storili.
“In zdaj, moja hči, pojdi in povej duhovnikom, da želim, da se tu postavi kapela!”

Bernardka je odšla k svojemu petdesetletnemu župniku Peyramalu, ki je bil po srcu dober in goreč duhovnik, na zunaj pa nekoliko trd. Zato so ga ljudje bolj spoštovali kakor ljubili. Bernardka mu je posredovala sporočilo o kapeli.

Župnik je bil zadržan in previden, kar je razumljivo. Hotel je vedeti za ime te Gospe. Kot dokaz pristnosti prikazovanj in naročila o kapeli je zahteval, naj se pred lurško votlino sredi zime razcvete rožni grm.

Čudež - V petek, 26. februarja

V petek, 26. februarja, ni bilo prikazanja. Zgodil pa se je v zvezi z lurškim studencem prvi čudež. Delavec v bližnjem kamnolomu Ludvik Bourriette je skupaj s svojim bratom Jožefom pred dvajsetimi leti v kamnolomu doživel hudo nesrečo.

Nenadoma se jima je vdrlo pod nogami in ju podsulo. Brat Jožef je bil takoj mrtev, Ludvik pa hudo ranjen. Rane so se po dolgem času zacelile, na desno oko pa je bil zaradi rane skoraj popolnoma slep.

Molil je in si umival desno oko z lurško vodo, čeprav je dr. Dozous izjavil, da je oko neozdravljivo. Že drugi dan je na desno oko jasno videl. Dr. Dozous in dr. Verges sta potrdila, da se ozdravljenje naravno ne da razložiti.

V zahvalo so člani bratovščine delavcev v lurških kamnolomih še istega dne popravili pot, da je bil lažji dostop do votline. Tudi pozneje so zlasti bolnikom, ki so prihajali v Lurd, veliko pomagali. Njihova gostoljubnost do bolnikov je bila splošno znana in velika spodbuda za druge, ki so brezplačno delali za bolnike.

Lurd - Deveto prikazanje, četrtek, 25. februarja

Deveto prikazanje je bilo v četrtek, 25. februarja, ob zori, ob navzočnosti mnogo ljudi. Bernardka je dobila tretjo skrivnost, ki je prav tako kakor prejšnji dve ni smela nikomur razodeti.

Nato ji je Gospa naročila:
“In zdaj pij in se umij v studencu in jej od rastlin, ki tam rastejo!”
Po nekajčasnem prizadevanju je Bernardka vse to storila. Gospa je bila vidno zadovoljna.



V poznejšem poročilu je Bernardka pojasnila:
“Gospa mi je naročila: «Pojdi pit k studencu in se v njem umij!» Ko tam okoli nisem našla nobenega studenca, sem šla proti reki Gavi. Tedaj mi pravi, da ne tam. S prstom mi pokaže kraj, kjer naj bi bil izvir. Šla sem tja. Videla nisem drugega kakor malo kalne vode. Poskusila sem zajeti, pa nisem mogla. Začela sem kopati z rokami. Tedaj je voda začela izvirati. Bila je kalna. Trikrat sem jo izlila proč, četrtič pa sem jo mogla piti.”

Kadar je od tedaj naprej Bernardka prišla k votlini, je vselej iz studenca pila in se v njem umila.

Navzoči so napeto opazovali Bernardkino nenavadno početje: hodila je po kolenih sem in tja, sklanjala se je k zemlji in si ob tem umazala obraz, jedla je travo. Mislili so, da se ji je zmešalo. Bili so razburjeni.

Navzoča gospodična Lacrampe je povedala:
“Bernardka še ni zmolila niti desetke rožnega venca, ko se je začela po kolenih pomikati bliže notranjosti spodnje votline. Bila je tik za njo. Pri vhodu v votlino je z roko odmaknila viseče veje.

Potem se je pomaknila še globlje do ozadja votline. Ljudje so pritiskali za njo. Ko je prišla do konca, se je obrnila in po isti poti drsela po kolenih nazaj. Imela sem vtis, kakor da se nekdo z njo igra. Občudovala sem lahkoto in dostojanstvo, s katerim se je otrok pomikal po neravnih, s kamenjem posutih tleh. Iz njenih kretenj je bilo videti, kakor da nekaj išče.”

Estrade je vzkliknil:
“Neumna je! Njena zamaknjenja niso nič drugega kakor prividi!”
Tudi drugi so bili razočarani.

Po prikazanju je ljudstvo vdrlo v votlino in gledalo, kako je izvir vode postajal vedno obilnejši. Ljudje so pomakali rute v potoček, ki je začel teči v smeri proti reki Gavi.

Po nekaj dneh je izvir narastel na količino vode, ki je od tedaj stalna, to je 122.400 litrov na dan ali 85 na minuto. Pozneje so večino vode zajeli in jo po ceveh speljali v kopalnice za bolnike in k pipam, da jo je mogoče piti in vzeti s seboj.

Novi izvir je ljudi prepričal in govorili so, da je za ta studenec poskrbela Devica Marija, čeprav do takrat Gospa še ni povedala svojega imena. Ker je bil tistega dne v tistih krajih sejem, se je o lurških dogodkih hitro razvedelo med ljudmi.

Lurd - osmo prikazanje, v sredo, 24. februarja

Pokora, pokora!

Pri osmem prikazanju, v sredo, 24. februarja, je bila Bernardka v spremstvu orožnikov in precej drugih ljudi. Vidkinja je po župnikovem navodilu Gospo vprašala, kako ji je ime.

Z zelo resnim glasom je Devica Marija izrazila željo, naj Bernardka moli za grešnike. Nato je vidkinjo povabila v votlino.

Z rotečim glasom ji je naročila:
“Pokora! Pokora! Pokora!”

 Te besede je ponovila tudi Bernardka v zamaknjenju. Najbližji so jih slišali. Besede so nato šle od ust do ust. Gospa je Bernardki zaupala drugo skrivnost in je izginila. Nekateri so od tega dne dalje jemali lurške pojave zelo resno.

Lurd - Sedmo prikazanje je bilo v torek, 23. februarja

sveta Bernardka

(Bernadette Soubirous)

Sedmo prikazanje je bilo v torek, 23. februarja, zgodaj zjutraj, ob udeležbi okrog sto ljudi.

Tedaj je Gospa prvič poklicala Bernardko po imenu. Bernardka se je popolnoma približala votlini.

Gospa je spregovorila:

“Moram ti zaupati skrivnost, ki zadeva le tebe in je namenjena le tebi. Obljubi mi, da je nikomur na svetu ne boš razodela.”

Se nadaljuje...

Šesto prikazanje je bilo na prvo postno nedeljo zgodaj zjutraj, 21. februarja

Pri šestem prikazanju, na prvo postno nedeljo zgodaj zjutraj, 21. februarja, sta Bernardko spremljali k votlini mati in teta.

Pred votlino se je nabralo več tisoč ljudi. Navzoči so bili trije orožniki. Pri tem prikazanju je bil prvič navzoč devetinpetdesetletni zdravnik dr. Dozous iz Montpelliera, ki je bil do vere in Cerkve brezbrižen.

Bernardko je hotel v imenu znanosti razkrinkati, ker je mislil, da je duševno bolna in da so njena videnja le sad bolestne domišljije.

Vendar je že prvo srečanje z Bernardko nanj napravilo močan vtis:

“Ko je prišla Bernardka k votlini, je pokleknila, vzela iz žepa rožni venec in ga začela moliti. Njen obraz se je takoj spremenil. To so opazili vsi, ki so bili blizu nje. Spoznali so, da že vidi skrivnostno Gospo.

Medtem ko je z desnico prebirala jagode na molku, je v levici držala prižgano svečo, ki je večkrat ugasnila zaradi močnega vetra, ki je pihal ob reki Gave. Vsakokrat jo je dala blizu stoječi osebi, da jo je znova prižgala.

Zelo pozorno sem opazoval vse njene gibe, da bi jih v celoti proučil. Zato sem hotel vedeti, kakšen je v tem trenutku utrip žile in dihanje. Prijel sem jo za roko in prisluhnil udarcem. Bili so redni in mirni, dihanje rahlo. Prav nič ni kazalo na kako živčno razburjenje, ki naj bi se javljalo v telesu. Ko sem spustil roko, je stopila nekaj korakov bliže k votlini, nato je preprosto in skromno odšla. Prav nič se ni brigala za javno priznanje, ki so ji ga izkazovali.”

Natančni dr. Dozous je tudi povedal:

“Ko je šla Bernardka nekaj korakov bliže k votlini, sem opazil, da se je njen obraz, ki je prej žarel v največji blaženosti, naenkrat razžalostil. Dve solzi sta ji privreli iz oči in spolzeli po njenih licih. Ko je skrivnostno bitje izginilo in je Bernardka nehala moliti, se nisem mogel premagati. Vprašal sem jo, zakaj je jokala.

Odgovorila mi je:

«Gospa je za trenutek obrnila svoj pogled od mene in pogledala čez mojo glavo v daljavo. Potem me je zopet pogledala. Vprašala sem jo, kaj jo žalosti. Tedaj mi je rekla: ,Moli za grešnike!’ Kmalu je na njenem obrazu spet zasijala dobrota in vedrina. To me je pomirilo. Takoj nato je izginila.»”

Tega dne je morala Bernardka prestati mučna zasliševanja. Zaradi tega so ji starši strogo prepovedali obisk votline. V noči med 21. in 22. februarjem je zaradi notranje stiske veliko jokala. Bila je v precepu. Starši so ji prepovedali hoditi k votlini, ona pa je Gospe obljubila, da bo vsak dan prišla.

V ponedeljek, 22 februarja, je mati niti k maši ni pustila, da ne bi šla k votlini. Ko je šla popoldne v šolo, so ji starši znova strogo prepovedali, da bi šla k votlini. Obljubila je. Vendar se je zgodilo drugače, ne da bi sama hotela.

Pozneje je povedala:

“Ko sem hotela stopiti na šolsko dvorišče, nisem mogla premakniti nog, razen če sem se obrnila k massabiejskim skalam.”

Tako jo je posebna sila prignala pred votlino. Ne da bi vedela, sta jo po naročilu spremljala dva orožnika, ki sta morala zasledovati vsak njen korak. Pred votlino je pokleknila in molila rožni venec. Gospa pa ni prišla. Orožnik jo je zasmehoval:

“Tvoja Gospa se boji orožnikov. Njenih prikazovanj je konec.”

Bernardka se je žalostna spraševala, zakaj se Gospa ni prikazala. Dobra posledica izostanka prikazanja je bilo dejstvo, da sta se zakonca Soubirous začela spraševati, ali morda nista tega kriva onadva s svojo prepovedjo. Zato sta umaknila prepoved.

Peto prikazanje je bilo v soboto, 20. februarja, okrog šestih zjutraj,

Peto prikazanje je bilo v soboto, 20. februarja, okrog šestih zjutraj, ob navzočnosti nekaj oseb. Priče so opazile, da se je tega dne Bernardka smehljala. To videnje je bilo posebno prisrčno. Gospa je naučila Bernardko neko čisto osebno molitev, ki jo mora moliti vsak dan do konca življenja.

Bila je samo zanjo, in je Bernardka nikomur ni posredovala. Dvajset let pozneje je povedala:

“Vsak dan jo zmolim. Nihče, razen mene, ne ve zanjo.”

Marija je hotela vidkinjo obvarovati pred prihajajočimi nevarnostmi, ki so ji grozile zaradi vedno večje senzacije, ki so jo zbujala videnja. Gospa Baup je o tem prikazanju izjavila:

“Njen obraz se mi je zdel kakor iz zardelega voska... Čudovit smehljaj je šel čez njega. Včasih se je užalostila, pa je bila spet vsa vesela. To ni bila več ista Bernardka. Taki so gotovo angeli v nebesih!”

V petek, 19. februarja zjutraj, je Bernardka imela četrto prikazanje

Naslednjega dne, v petek, 19. februarja zjutraj, je Bernardka imela četrto prikazanje ob navzočnosti nekaj sto ljudi.

Marija je bila vidno zadovoljna, da se je Bernardka držala dane obljube. Ni pa z Bernardko govorila. Skupaj sta molili rožni venec. Priče so opazile, da se je Bernardkino obličje nenadoma zmračilo. To je bilo takrat, ko je Bernardka med prikazanjem slišala glasove, podobne kričanju razjarjene množice, ki so prihajali od reke Gave.



Slika je simbolična in je potegnjena

iz neke satanistične strani



Pozneje je povedala:

“Medtem ko sem molila, so me klicali čudni glasovi, kakor bi vpilo tisoč razjarjenih ljudi. Bilo je strašno. Najmočnejši glas je klical: «Beži! Beži!» Toda Gospa je pogledala proti reki, nagrbančila čelo in glasovi so onemeli.”

Očitno je šlo za vmešavanje hudobnega duha.

Hudobni duh se je vmešaval tudi na ta način, da je povzročal nepristne pojave. Nad petdeset dečkov in deklic v Lurdu in po okoliških krajih je začelo trditi, da se jim prikazuje Marija.



Vir: http://tiny.cc/nhktn



Toda njihovo obnašanje je kazalo, da gre za prevaro hudobnega duha. Zvijali so se, lazili po vseh štirih, napadali ljudi, pačili obraze, se med seboj prepirali in nastopali proti Bernardki.

Hudobni duh je hotel zbuditi nezaupanje do Bernardkinih videnj. (podobno se dogaja na Kureščku)

Ljudje so opazili razliko med Bernardko in temi dečki in deklicami, zato so Bernardkina videnja še bolj cenili. Razlika je bila tolikšna, kakor se dan razlikuje od noči, luč od teme.

Tretje prikazanje je bilo v četrtek, 18. februarja, po 6. maši

Tretje prikazanje je bilo v četrtek, 18. februarja, po 6. maši. Bernardko sta spremljali k votlini navsezgodaj, po prvi maši, gospa Millet, pri kateri je Bernardkina mati delala, s hčerko. Milletova je mislila, da morda neka duša v vicah prosi za molitev in sv. mašo. Zato je preprosila Bernardkino mamo, da je Bernardki dovolila obisk četrt ure oddaljene lurške votline.

Bernardkina spremljevalka je vzela s seboj papir in pisalo, da bi morebitna sporočila napisala. Bernardka je kleče začela moliti rožni venec. Spremljevalki sta se ji v molitvi pridružili.

Nenadoma Bernardka vzklikne:
“Je že tu!”

Nato na spremljevalkino željo vzame papir in pisalo in se približa votlini. Gospe nato ponuja papir, da bi ta napisala nanj svoje želje. Papir ostane prazen. Gospa je spregovorila v domačem narečju, ker Bernardka ni znala knjižne francoščine.

Bernardka besed ni slišala od zunaj, ampak v srcu:
“Ni potrebno, da ti napišem, kar ti imam povedati.”
Nato je Gospa vidkinjo povabila:
“Ali ne bi hotela prihajati sem štirinajst dni?”
Bernardka je na to odgovorila:
“Zelo rada, ljuba Gospa; obljubim vam! Če bodo starši dovolili.”
Gospa ji je tudi zagotovila:
“Ne obljubim ti, da boš srečna na tem svetu, pač pa na onem.”

Drugič je Bernardka videla Marijo v nedeljo, 14. februarja, med 12. in 14. uro.

Drugič je Bernardka videla Marijo v nedeljo, 14. februarja, med 12. in 14. uro.

Sama je povedala, da se je v nedeljo po maši spet vrnila na tisti kraj, ker jo “je srce silno vleklo”. Bernardkine prijateljice so toliko časa moledovale, da je zaskrbljena mati končno dovolila obisk.

V cerkvi so napolnile steklenico z blagoslovljeno vodo in se odpravile k votlini. Bilo jih je dvanajst. Pokleknile so in na Bernardkin poziv molile rožni venec.

Naj bo že tu omenjeno, da je na mnoge priče pri vseh prikazovanjih v Lurdu Bernardka naredila močan vtis s tem, da se je pred začetkom rožnega venca s križcem od rožnega venca zbrano in elegantno pokrižala. Gotovo jo je tega naučila Gospa.

Bernardka naenkrat vzklikne:
“Glejte, svetloba! Gospa je že tu!”
Bernardka jo je pokropila in pri tem govorila:
“Če ste od Boga, stopite bliže, če pa ste od hudobnega duha, izginite!”

Bernardka si je zadnje besede komaj upala izgovoriti, ker je bila prikazen tako lepa in nebeška. Nikakor si ni mogla misliti, da bi lahko prišla iz pekla.
Gospa je stopila naprej in se pri imenu Bog spoštljivo priklonila. Po škropljenju je Bernardka rekla spremljevalkam:
“Nič ni huda. Še pokimala nam je in smehlja se nam.”

Spremljevalke so opazile poseben sijaj na Bernardkinem obrazu, niso pa videle ničesar. Ko so opazile, da je bila Bernardka v zamaknjenju, so se prestrašile, kaj je z njo. Bernardka je pri videnjih običajno šele polagoma prešla v zamaknjenje.

Ivanka Abadie je povedala:
“Bila je kakor angel. Mislile smo, da je umrla. Vse smo jokale. Oči je imela uprte v votlino, ustnice so se rahlo premikale.”

Dekleta so jo hotele pregovoriti, naj gre z njimi domov. Ni jih slišala. Niso je mogle niti premakniti. Mlinar Nicolau jo je prijel in odnesel v mlin, kjer je prišla k sebi. Pozneje je rekel o Bernardki:
“Smehljala se je. Njen obraz je bil najlepši, kar sem jih kdaj videl.”

O zamaknjenju med enim od poznejših videnj je Estrade dejal:
“Zdelo se nam je, kakor da je naenkrat rojena za drugo življenje. Oči so ji zažarele in nepopisna svetloba se je razlila po njej. Nehote smo možje sneli klobuke in se sklonili kakor pobožne žene.”

Marijina prikazovanja

Marijina prikazovanja

Prvo Marijino prikazanje je bilo mrzlega februarskega dne, v četrtek, 11. februarja, opoldne. Bernardka je z osemletno sestro Tončko Marijo in s petnajstletno sosedo Ivanko Abadie nabirala suhljad, da bi si z izkupičkom kupile kruha.

Ko so se vračale, je bilo treba prebresti kanal, v katerem je bila nizka voda. Tončka in Ivanka sta jo že prebredli, Bernardka pa je zaostala in si je sezuvala čevlje in nogavice, da bi prebredla kanal.

Sama poroča:

“Ravno sem hotela potegniti nogavico z noge, ko zaslišim šum vetra kakor ob nevihti. Pogledala sem proti travniku in zapazila, da se drevje sploh ne premika. Pač pa sem bežno opazila, da se gibljejo veje okrog votline. Sezuvala sem se dalje in že stopila z eno nogo v vodo, ko zaslišim isti šum tik pred seboj. Pogledam navzgor in zapazim, da se veje grmovja pri gornji votlini močno gibljejo na vse strani, okrog njih pa je vse mirno.

Tedaj zapazim v votlini za vejami belo dekle moje velikosti, ki me rahlo pozdravi z glavo. Obenem razprostre svoje roke, kakor vidiš na Marijinih podobah. Čez desno roko ji visi rožni venec.

Ustrašila sem se in stopila nazaj. Hotela sem poklicati spremljevalki, toda nisem si upala. Večkrat sem si pomela oči, ker sem mislila, da se motim. Ko zopet pogledam navzgor, zapazim, da se mi mladenka prijazno smehlja. Zdelo se mi je, da me vabi, naj se približam. Toda še sem se bala. Ta strah pa ni bil tak, kakršnega sem občutila ob kakih drugih priložnostih, saj sem ostala in njo gledala, medtem ko človek zbeži, kadar se boji.

Na misel mi je prišlo, naj molim. Segla sem v žep in vzela rožni venec, ki ga navadno nosim s seboj. Pokleknila sem in hotela napraviti križ. Nisem pa mogla z roko do čela. Omahnila mi je. Mladenka se je prestopila in se obrnila naravnost k meni. Sedaj je držala rožni venec v roki. Prekrižala se je, kakor da hoče moliti.

Moja roka se je tresla. Znova sem hotela napraviti križ, sedaj je šlo. Potem se nisem več bala. Molila sem rožni venec. Mladenki so drsele jagode med prsti, toda ustnic ni premikala. Med molitvijo sem nenehno zrla vanjo.

Nosila je belo obleko, ki ji je segala do nog, videli so se le prsti. Obleka je bila speta z belim trakom okoli vratu. Glavo je imela pokrito z belo tančico, ki se je spuščala prek ramen in nog do tal. Pas je bil modre barve in je segal čez kolena. Verižica na rožnem vencu je bila rumena, jagode pa so bile bele, debele in precej oddaljene druga od druge.

Mladenka je bila polna življenja in zelo mlada; obdajala jo je močna svetloba. Ko sem nehala moliti rožni venec, me je z nasmehom pozdravila, nato se je umaknila v ozadje in v hipu izginila.”

Ker je Bernardka zaostala, sta se Tončka in Ivanka vrnili. Zagledali sta jo, kako kleči in moli. Poklicali sta jo in Bernardka je odšla za njima. Vprašala ju je, ali nista nič videli. Ko sta odvrnili, da ne, jima je vse povedala. Prosila pa ju je, naj o tem ne pripovedujeta drugim. Toda Tončka je vse povedala mami.

Trezna žena je Bernardko trdo prijela:

“Zmotila si se, najbrž si videla kak bel kamen.”
Bernardka je odvrnila:
“Ne, mama, ona je bila zelo lepa.”
Mama je še dostavila:
“Moliti bo treba, morda je pa duša katerega izmed naših iz vic.”
Oče ji je očital:
“Zgodaj si začela delati neumnosti.”

Bernardka je morala po večerni molitvi rožnega venca mami obljubiti, da ne bo šla več k votlini. Kako težko je bilo to zanjo, lahko razumemo, če pomislimo, kako je med potjo od votline domov vzdihnila:

“Moj Bog, kako rada bi se vrnila k massabiejskim skalam!”

Pozneje je povedala, da je bila Gospa
“tako lepa, da bi človek rad umrl, da bi jo spet videl”.

BREZMADEŽNO SPOČETJE - LURD

BREZMADEŽNO SPOČETJE - LURD (1858)

Razširitev čudodelne svetinje od 1832 dalje je pripravila ljudi na sprejem verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki jo je 8. decembra 1854 slovesno razglasil papež Pij IX. Lurd je Marijina potrditev te resnice.

Ta milostni kraj je med kraji Marijinih prikazovanj Cerkvi najbolj pri srcu. Tam se je v votlini massabiejske pečine ob vznožju Pirenejev od 11. februarja do 16. julija 1858 štirinajstletni pastirici Bernardki Soubirous med zamaknjenjem nebeška Gospa osemnajstkrat prikazala.

Na prvi dan prikazovanj, 11. februar, je Cerkev uvedla praznovanje Lurške Matere božje kot neobvezni god. Lurd je postal svetovno znana božja pot.

Lurd (Lourdes) je mesto v Južni Franciji v škofiji Tarbes. Tam se je 7. januarja 1844 rodila Marija Bernardka Soubirous (1844–1879) kot najstarejša od šestih otrok v družini revnega mlinarja Franca Soubirousa in njegove žene Ludovike Casterot.

Družina je pozneje zelo obubožala (bila je najrevnejša družina v Lurdu) in se končno naselila v spodnjem prostoru nekdanje prehodne ječe, imenovane Cachot. Prostor je bil temen in vlažen, štiri metre dolg in tri metre širok.

• Bernardka je bila telesno slabotna in vse življenje bolehna. Desetletna je prebolela kolero. Vse življenje jo je mučila naduha. Bila je pobožna, pametna in delavna, a ni imela veliko verske izobrazbe. Težko se je učila, ko je šlo za učenje katekizma in molitvic ob pripravi na prvo sv. obhajilo. Ni znala brati. Ni bila še pri prvem sv. obhajilu.

V nadaljevanju bo objavljenih vseh 18 Marijinih prikazovanj v Lurdu

ROŽNOVENSKA MATI BOŽJA – LICHEN (1850)*

Marija je med prikazovanjem v Lichnu napovedala papeža Janez Pavla II.

On je Izvršil Marijino prošnjo in skupaj s škofi celega sveta 25. marca 1984 posvetil Rusijo Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.

Sledil je padec komunizma – produkta prostozidarjev.

Maja 1850 je vaški pastir Mikolay Sikatka (+ 1857) v gozdni kapeli pri Lichenu na Poljskem, kjer je večkrat molil, proti poldnevu videl Marijo.

Naročila mu je, naj med ljudmi širi pogostno molitev rožnega venca in premišljevanje Gospodovega življenja in smrti. (Križev pot)

Pri drugem prikazanju je Marija svoje naročilo ponovila, dodala posebno sporočilo za duhovnike in poudarila veliko vrednost udeležbe pri mašni daritvi. (Evharistija)

Pri tretjem prikazanju je pastir videl Marijo v rdečem oblačilu in belem plašču, z dragoceno krono.

Govorila je o prihajajoči vojni, v kateri bodo umrli milijoni(1. sv vojna). Poudarila je pomen dobrih mater za Cerkev in Poljsko.

“Narodi se bodo čudili, ko bo s Poljske prišlo upanje za druge narode(Janez Pavel II.),” je rekla, preden je izginila.  

Ko je videc pripovedoval o svojih treh videnjih, so mu najprej nasprotovali. Leta 1852 je mnogo ljudi umrlo za kolero. Od tedaj naprej so ljudje sporočila vzeli bolj resno.

Prikazovanja so bila raziskana in od Cerkve priznana kot pristna. Septembra 1852 so milostno podobo iz gozdne kapele slovesno prenesli v mesto Lichen ob udeležbi osemdeset tisoč ljudi.

Nekaj let pozneje je bila zgrajena nova cerkev, v kateri je milostna podoba dobila stalno mesto.

Kardinal Wyszynski, ki je kot študent pred podobo čudežno ozdravel, jo je 15. avgusta 1967 slovesno okronal pred 150.000 romarji.

JOKAJOČA MATI – LA SALETTE (1846)

Dne 19. septembra 1846 je bil lep sončen dan, kvatrna sobota pred praznikom Žalostne Matere božje. Okrog 3. ure popoldne, v času prvih večernic Žalostne Matere božje, se je na pobočju francoskih Južnih Alp nad vasico La Salette v višini 1800 metrov prikazala Marija skoraj petnajstletni Melaniji Calvat (1831 – 1904) in enajstletnemu Maksiminu Giraudu (1835 – 1874).

Bila sta popolnoma nevedna, nepismena, skoraj brez verske izobrazbe in zanemarjena gorska pastirja iz velike vasi Corps, ležeče niže od takrat male vasice La Salette, v škofiji Grenoble. Govorila sta narečje in sta francosko slabo razumela.

Srečanje z nebeško Gospo in njena sporočila

Maksimin in Melanija sta se med seboj le bežno poznala. Prvič sta se srečala na paši v četrtek, 17. septembra. V soboto, 19. septembra 1846, sta bila s svojima čredama skupaj na 1800 metrov visokem planinskem pašniku.

Opoldne sta nekoliko zaspala. Ko sta se prebudila, sta se pozanimala, kako je s kravami, ki so se oddaljile. Pomirila sta se, ko sta ugotovila, da počivajo na drugi strani. Bilo je okrog tretje ure popoldne.

V kotanjasti dolini, v kateri je po prikazanju stalno izviral studenec, prej pa je dajal vodo le ob dežju in topljenju snega, sta zagledala močno svetlečo kroglo, bolj žarečo kakor sonce. Polagoma se je svetlobna krogla razpršila in otroka sta zagledala obrise zelo lepe Gospe, ki je sedela na kamnu, držala obraz v dlaneh kakor žena strta od hude bolečine, in jokala.

Nato se je Gospa dvignila in se še vedno v joku približala. Otroka sta se prestrašila. Gospa pa ju je z materinskim glasom poklicala. Najprej je govorila v knjižni francoščini, pozneje pa v njunem dialektu, da bi jo otroka bolje razumela. Tudi med pogovorom z otrokoma ni prenehala jokati.

Povabila ju je:

“Pridita bliže, moja otroka, nič se ne bojta! Tu sem, da vama posredujem važno sporočilo.”

Po teh besedah sta se pastirja prenehala bati in sta pohitela k “lepi Gospe”, ki je tako žarela, da jima je skoraj zaslepilo oči.

Gospa je bila oblečena v francosko nošo, kakršno so nosile okoliške gospe, v beli barvi, z nadzemeljsko lepoto. Na glavi je imela rože; rože so krasile tudi plet in bele čevlje. Okrog vratu je imela dve zlati verižici z velikim križem in krvavim Križanim v smrtnem boju na prsih. Ob straneh križa sta bili znamenji Jezusovega križanja: kladivo in klešče.

Gospa je pastirjema rekla:

“Če se moje ljudstvo ne bo podvrglo, bom primorana dopustiti, da pade roka mojega Sina. Je tako težka, tako pritiska, da je ne morem dalje zadrževati. Tako dolgo že trpim za vas! Če hočem, da vas moj Sin ne zapusti, ga moram kar naprej prositi. Vi pa se ne zmenite za to.”

Marija je posebej naglasila dve pregrehi, ki otežujeta Sinovo roko: ljudje ne spoštujejo nedelje in preklinjajo Boga.

Poleti hodi samo nekaj starejših žensk v cerkev, drugi delajo vse poletje tudi ob nedeljah in se v postnem času ne postijo. (Slovenija - Bela krajina)

Nekateri razlagalci ugotavljajo, da je v resnici ravno nedelja postala za Francijo dan nesreč in porazov. To se je pokazalo v vojni s Prusi leta 1870 in 1871.

Gospa je govorila tudi o letini, o pridelku krompirja, žita, grozdja, orehov. Napovedala je, da o božiču ne bo več krompirja. Pozimi 1846/47 so v Franciji in drugod, zlasti na Irskem, ljudje umirali od lakote.

“Če se bodo ljudje spreobrnili, se bodo kamni in skale spremenili v kupe žita in njive bodo polne krompirja.”

Gospa je napovedala – v primeru, da se ljudje ne bodo spreobrnili – kazen:

“Če imate žito, ga ne sejte! Kar boste posejali, bodo požrli glodalci, in kar bo vzkalilo, bo pri mlačvi razpadlo v prah.”

Res je žitna bolezen 1851 zdesetkala pridelek.

“Prišla bo velika lakota… Ljudje bodo z lakoto delali pokoro.”

V Franciji je pomanjkanje živeža leta 1856 povzročilo smrt 152.000 ljudi, v vsej Evropi pa okrog milijon ljudi.

“Preden bo prišla lakota, bo otroke pod sedmim letom napadla drhtavica in bodo umirali v rokah ljudi, ki jih bodo držali.”

Napoved smrti otrok se je v kantonu, kjer leži La Salette, začela uresničevati 1847; leta 1854 je v Franciji umrlo 75.000 otrok. Nenadoma je otroka pograbila mrzlica, stalno tresenje in v dveh urah je nastopila smrt.

“Orehi se bodo pokvarili.”

Leta 1851 je v nekaterih predelih Francije, kjer so bili orehi eden glavnih pridelkov, bolezen na orehih uničila pridelek.

“Grozdje bo gnilo.”

Na grozdju se je začela nesreča zaradi prinosa ameriških sort v Francijo v tem času. Od takrat naprej trtna uš in peronospora stalno ogrožata pridelek.

Vse to je samo potrditev svetopisemske resnice o zvezi med grehom in trpljenjem. Grehu sledi kazen. Trpljenje sicer ni samo kazen za greh, a je tudi kazen za greh.

Gospod je rekel Izraelcem v puščavi:

“Ako boš res slušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in se pokoril njegovim zapovedim in spolnjeval vse njegove zakone, ti ne naložim nobene izmed bolečin, ki sem jih naložil Egiptu” (2 Mz 15,26).

Gospa je vidca poučila, da morata dobro moliti, zjutraj in zvečer. Če ne moreta več, naj zmolita očenaš in zdravamarijo. Če imata čas, naj molita več. Marija je vmes med različnimi napovedmi najprej Maksiminu in nato še Melaniji zaupala posebno skrivnost.

Ob koncu sporočila in skrivnosti je napovedala bogat izvir novega studenca. Ta ne presahne niti v največji suši, čeprav se posuši bližnji studenec. V francoščini je dvakrat naročila:

“Zdaj, moja otroka, sporočita to vsemu mojemu ljudstvu!”

Nato se je oddaljila in izginila na vrhu malega griča, kamor sta se za njo napotila vidca. Njene solze, ki so do tedaj kakor svetleče kaplje padale na zemljo, so izginile. Polagoma je izginila tudi svetloba.

Leta 1943 je Rim odobril mašni obrazec in molitveno bogoslužje v čast lasaletski Materi božji.

Kako je s skrivnostmi obeh vidcev?

Vidca sta med videnjem dobila vsak svojo skrivnost, ki je niti drug drugemu nista smela posredovati. Iz virov je popolnoma jasno, da sta do leta 1851 oba odločno zavračala, da bi od prejete skrivnosti komurkoli kaj izdala. Tudi Maksimin, ki je bil zelo zgovoren in ni ničesar obdržal zase, celo svojih najbolj notranjih misli ne, ni do 1851 kljub mnogim zvitim poskusom različnih ljudi prav ničesar izdal.

Ker je papež Pij IX. želel dobiti vsebino teh skrivnosti, sta po nekem obotavljanju vidca vsak svojo skrivnost napisala. Najprej je pred dvema pričama svojo skrivnost 2. julija 1851 napisal Maksimin. Ker ni bila lepo napisana, jo je nato na čisto prepisal. Preden je bilo besedilo zapečateno, ga je prebral grenobelski škof.

Naslednjega dne je tudi Melanija, a bolj počasi, napisala pred dvema pričama svojo skrivnost, jo zapečatila in oddala pričama. Nekaj ur za tem je doživljala očitke vesti. Pozabila je napisati neki datum. Klicala je generalnega vikarja, ki ji je svetoval, da naj vse besedilo na novo napiše.

Napisala ga je 6. julija. Pismo je prebral grenobelski škof. Še istega dne sta generalni vikar Rousselot in Gerin obe pismi odnesla papežu Piju IX. v Rim. Izročila sta mu ju 18. julija.

Papež je prebral obe skrivnosti. Najprej pa je prebral spremno pismo grenobelskega škofa. Ko je prebral Maksiminovo pismo, je rekel:

“Tu je odkritost in preprostost otroka.”

Ko je bral Melanijino poročilo, je bil presunjen. Dejal je:

“To so šibe, ki grozijo Franciji. Toda kriva ni samo ona; tudi Italija, Nemčija, Švica, vsa Evropa je kriva in zasluži kazni. Ne pravimo brez razloga, da je Cerkev vojskujoča; tu vidite kapitana...”

Kaže, da je papež obe skrivnosti pozneje dal prebrati, ali je vsaj njuno vsebino povedal še komu od svojih najožjih sodelavcev.

Nekaj let pozneje je generalni predstojnik lasaletskih misijonarjev vprašal papeža Pija IX., v čem je bistvo lasaletskih skrivnosti.

Ta je generalnemu predstojniku odgovoril:

“Hočete spoznati lasaletski skrivnosti? Dobro! Glejte lasaletski skrivnosti: “Če ne boste delali pokore, boste vsi pokončani!”

Papež Pij IX. je nekemu jezuitskemu patru povedal, da je bilo zanj osebno dobro, da je spoznal lasaletski skrivnosti, kajti brez vednosti teh skrivnosti bi se znašel v zadregi, iz katere ne bi mogel iziti. 

Ko se je Largiera, škof iz Rio-Grande v Braziliji hotel vrniti z zasedanja prvega vatikanskega koncila(Koncil se je začel konec leta 1869 s svečano otvoritvijo na dan Marijinega brezmadežnega spočetja (8. december) - datum, ki je bil papežu posebno pri srcu, saj je le nekaj let prej razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju.Koncil je prekinila francosko-pruska vojna, ki je izbruhnila 9. julija 1870, in združevanje Italije (zavzetje Rima 20. septembra 1970 - ozemlje papeške države je bilo priključeno Italiji). Papež je 20. oktobra 1870 preložil nadaljevanje koncila na nedoločen poznejši čas. Uradno koncil ni bil zaključen do leta 1960, ko je razglasil konec papež Janez XXIII., ki je že načrtoval Drugi vatikanski koncil), ki se zaradi vojne ni mogel več nadaljevati, se je poslovil od papeža Pija IX. Papež mu je ob slovesu rekel:

“Lasaletska prerokba se začenja uresničevati.”

To so sicer le zasebne, torej neuradne izjave, vendar so v prid pristnosti obeh skrivnosti, kakor sta bili napisani leta l851.

Ko se je po letu 1858 pozornost vedno bolj usmerjala na Lurd, je prikazanje v kraju La Salette stopilo v ozadje.