Fatima - Napovedani čudež

Napovedani čudež

Marija je v prikazanju julija, avgusta in septembra 1917 napovedala, da bo 13. oktobra napravila čudež, ki ga bodo videli vsi, da bodo verjeli. Skoraj vsi navzoči so videli sončni čudež. Videli so ga tudi v nekaterih drugih krajih, celo do 40 kilometrov daleč od Fatime.

Zvezdoslovec dr. Gonsalo de Almeida Garrett, profesor na univerzi v Coimbri je glede čudežnih sončnih znamenj poudaril:

Sonce je izgubilo slepeči blesk in je postalo podobno luni, da je bilo mogoče zlahka gledati vanj. Trikrat je bilo vidno vrtenje sončnega roba, iz katerega so se usipale iskre, kar je trajalo osem do deset minut. Nato je sonce dobilo vijoličastno, potem pomarančasto barvo in je s tema barvama pobarvalo zemljo. Na koncu je spet normalno svetilo.

“Pojavov, vidnih in opazovanih na soncu, nimam za astronomske v pravem pomenu besede, temveč za metereološke pojave v zemeljski atmosferi zunaj sonca.”

Profesor Garrett je posebej naglasil čudežni oblak dima:

“Ta pojav, ki se je ob določenih urah šestkrat ponovil, je zame eden najpomembnejših, ker je zanj toliko prič… Ta ponavljajoči se pojav lahko razložimo samo kot nekaj nadnaravnega… Jaz imam ta pojav za čudežen.
Za čudežne imam tudi izredne sončne pojave 13. oktobra opoldne…” (P 187–189).

Ludovik Ceglar povzema izsledke, do katerih je prišel dr. Otto Bohr:

“Prizorov rdečih, rumenih, zelenih in modrih žarkov, ki so si drug za drugim sledili in docela obvladali nebo, ni mogoče razložiti z nobenim znanim pojavom. Na svetu takšen prizor nikoli ni bil viden.

Na naraven način ni mogoče razložiti čudovitega vrtenja ognjenega kolesa, ko se sonce in vse, kar je okoli njega, nekaj časa vrti v izrednih barvah, kakor opazovalci soglasno izpričujejo.

In če kritično motrimo tretji del sončnega čudeža, zagon sonca proti zemlji, moramo priznati, da je tak pojav docela zunaj kateregakoli astronomskega zakona in je tudi proti naravnim zakonom…

Brez dvoma je moglo le nebo napraviti tako nezaslišano čudo, da je potrdilo z vso močjo pristnost prikazovanj in verodostojnost otrok. Božja Mati pa je hotela s tem pokazati, kakšen izreden pomen je pripisovala sporočilu, ki ga je dala svetu po treh pastirčkih” (S 12s).

P. Kondor, vicepostulator za beatifikacijo vidcev Frančiška in Hijacinte, ki vse zadeve v zvezi s Fatimo zelo dobro pozna, ugotavlja glede izrednih pojavov 13. oktobra 1917:

“Za pojave, ki so bili vidni v Irijski globeli, ni znanstvene razlage. Ni jih mogoče šteti v nobeno skupino meteoroloških ali astronomskih pojavov. Če bi šlo za kakršenkoli astronomski pojav, bi bil viden na določenem kraju, ne pa samo v malem območju. V vsakem primeru bi njegove posebnosti morale ustrezati znanstvenim danostim. Pa ni bilo mogoče ugotoviti nič tega” (S 12).

Vsekakor gre za objektivni pojav, ne za kolektivno sugestijo, kakor bi nekateri hoteli razlagati. Dogodek je bil vsaj tri mesece prej napovedan in je jasno znamenje iz nebes za pristnost Marijinih prikazovanj in sporočil.

Fatima - šesto prikazanje, 13. oktobra 1917

                                                          Šesto prikazanje, 13. oktobra 1917

Ta dan se je nabralo okrog petdeset do sedemdeset tisoč ljudi. Lizbonsko časopisje je namreč objavilo novico, da bo 13. oktobra Gospa naredila čudež, da bodo vsi verjeli. Zato je bil tak naval množic. Prišli so tudi nekateri neverni, ker so bili prepričani, da napovedanega čudeža ne bo in bodo lahko vse skupaj razkrinkali kot izmišljotino.


Lucija v četrtih Spominih pripoveduje:
“Od doma smo šli precej zgodaj, ker smo računali z zamudami na poti. Ljudi se je kar trlo. Lilo je kakor iz škafa. Ker se je moja mati bala, da je tisti dan zadnji v mojem življenju, se ji je zaradi negotovosti, kaj se bo zgodilo, trgalo srce in me je hotela spremljati.


Na poti so se ponavljali prizori prejšnjega meseca, samo da jih je bilo več in so bili bolj ganljivi. Niti globoko blato na poteh ni oviralo teh ljudi, da ne bi z največjo ponižnostjo pokleknili in prosili. Ko smo prišli v Irijsko globel do hrastiča, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj zapro dežnike, da bomo molili rožni venec.



Malo zatem smo videli odsev luči in takoj nato našo Gospo nad hrastičem.
«Kaj hočete od mene?»
«Hočem ti povedati, naj napravijo tukaj kapelo meni v čast; sem Gospa rožnega venca; še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojne bo konec in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.»
«Prositi Vas moram veliko stvari: da bi ozdravili nekatere bolnike in spreobrnili nekatere grešnike itd.»
«Ene bom, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.»
Z bolj žalostnim izrazom je rekla:
«Naj ne žalijo več našega Gospoda Boga, ki je tako zelo žaljen.»
Odprla je roke, da so odsevale na soncu. Medtem ko se je dvigala, se je odsev njene luči odbijal na soncu…

Ko je naša Gospa izginila v neizmerni daljavi obzorja, smo videli ob soncu svetega Jožefa z Detetom in našo Gospo v beli obleki z modrim plaščem.

Zdelo se je, da sta sv. Jožef in Dete blagoslavljala svet s kretnjami, ki sta jih delala z roko v obliki križa. Ko je to prikazanje izginilo, smo kmalu zatem videli našega Gospoda in našo Gospo, ki se mi je zdela naša Gospa sedem žalosti.

Zdelo se je, da je naš Gospod blagoslavljal svet enako kakor (prej) sv. Jožef. To prikazanje se je končalo in zdelo se mi je, da vidim našo Gospo podobno naši Gospe karmelski” (P 74–88).

Peto prikazanje, 13. septembra 1917

Peto prikazanje, 13. septembra 1917

Županova ugrabitev je bila najboljša reklama za obisk ljudi v Irijski globeli. 13. septembra se jih je nabralo okrog 25.000 do 30.000.
Nekateri so opazili razne pojave:
– Iz sonca je izšel križ in se je počasi pomikal proti vzhodu.
– Drugi so videli nekakšne rože, ki so padale z neba, a zemlje niso dosegle, ampak so prej izginile.
– Zdelo se je, kakor da je sonce izgubilo svojo moč; nekateri so videli zvezde. Nebo je bilo jasno.
– V zraku je bila rumena barva.
– Pojavila se je svetleča krogla in je počasi od vzhoda šla nad glavami ljudi, nato je izginila v soncu.
– Hrastič in vidce je obdal bel oblak.

Vidci teh pojavov niso opazili. Bili so zatopljeni v videnje.

Lucija v četrtih Spominih pripoveduje:

“Ko se je bližala ura, sem šla tja s Hijacinto in Frančiškom med številnimi osebami, ki so nas s težavo pustile iti med njimi. Ceste so bile nabite ljudstva. Vsi so nas hoteli videti in z nami govoriti. Nihče se ni oziral na druge. Zelo veliko oseb, tudi gospe in gospodje, ki se jim je posrečilo prebiti se med množico, ki nas je obdajala, je pred nami pokleknilo in nas prosilo, da bi naši Gospe predložili njihove potrebe. Drugi, ki se jim ni posrečilo priti do nas, so klicali od daleč…

Končno smo prišli v Irijsko globel do hrastiča in začeli z ljudmi moliti rožni venec. Malo zatem smo videli odsev luči in takoj našo Gospo nad hrastičem.

«Molite še naprej rožni venec, da boste izprosili konec vojne. V oktobru bo prišel tudi naš Gospod, Mati božja sedem žalosti in Karmelska Mati božja, sveti Jožef z Detetom Jezusom, da bosta blagoslovila svet.

Bog je zadovoljen z vašimi žrtvami, vendar ne mara, da spite z vrvjo. Nosite jo samo čez dan.»

«Prosili so me, da bi Vas prosila veliko stvari: za zdravje nekaterih bolnikov, gluhonemega.»
«Da, nekatere bom ozdravila, drugih ne. Oktobra bom naredila čudež, da bodo vsi verjeli.»

In pričela se je dvigati in je izginila kakor zmeraj.”