JOKAJOČA MATI – LA SALETTE (1846)

Dne 19. septembra 1846 je bil lep sončen dan, kvatrna sobota pred praznikom Žalostne Matere božje. Okrog 3. ure popoldne, v času prvih večernic Žalostne Matere božje, se je na pobočju francoskih Južnih Alp nad vasico La Salette v višini 1800 metrov prikazala Marija skoraj petnajstletni Melaniji Calvat (1831 – 1904) in enajstletnemu Maksiminu Giraudu (1835 – 1874).

Bila sta popolnoma nevedna, nepismena, skoraj brez verske izobrazbe in zanemarjena gorska pastirja iz velike vasi Corps, ležeče niže od takrat male vasice La Salette, v škofiji Grenoble. Govorila sta narečje in sta francosko slabo razumela.

Srečanje z nebeško Gospo in njena sporočila

Maksimin in Melanija sta se med seboj le bežno poznala. Prvič sta se srečala na paši v četrtek, 17. septembra. V soboto, 19. septembra 1846, sta bila s svojima čredama skupaj na 1800 metrov visokem planinskem pašniku.

Opoldne sta nekoliko zaspala. Ko sta se prebudila, sta se pozanimala, kako je s kravami, ki so se oddaljile. Pomirila sta se, ko sta ugotovila, da počivajo na drugi strani. Bilo je okrog tretje ure popoldne.

V kotanjasti dolini, v kateri je po prikazanju stalno izviral studenec, prej pa je dajal vodo le ob dežju in topljenju snega, sta zagledala močno svetlečo kroglo, bolj žarečo kakor sonce. Polagoma se je svetlobna krogla razpršila in otroka sta zagledala obrise zelo lepe Gospe, ki je sedela na kamnu, držala obraz v dlaneh kakor žena strta od hude bolečine, in jokala.

Nato se je Gospa dvignila in se še vedno v joku približala. Otroka sta se prestrašila. Gospa pa ju je z materinskim glasom poklicala. Najprej je govorila v knjižni francoščini, pozneje pa v njunem dialektu, da bi jo otroka bolje razumela. Tudi med pogovorom z otrokoma ni prenehala jokati.

Povabila ju je:

“Pridita bliže, moja otroka, nič se ne bojta! Tu sem, da vama posredujem važno sporočilo.”

Po teh besedah sta se pastirja prenehala bati in sta pohitela k “lepi Gospe”, ki je tako žarela, da jima je skoraj zaslepilo oči.

Gospa je bila oblečena v francosko nošo, kakršno so nosile okoliške gospe, v beli barvi, z nadzemeljsko lepoto. Na glavi je imela rože; rože so krasile tudi plet in bele čevlje. Okrog vratu je imela dve zlati verižici z velikim križem in krvavim Križanim v smrtnem boju na prsih. Ob straneh križa sta bili znamenji Jezusovega križanja: kladivo in klešče.

Gospa je pastirjema rekla:

“Če se moje ljudstvo ne bo podvrglo, bom primorana dopustiti, da pade roka mojega Sina. Je tako težka, tako pritiska, da je ne morem dalje zadrževati. Tako dolgo že trpim za vas! Če hočem, da vas moj Sin ne zapusti, ga moram kar naprej prositi. Vi pa se ne zmenite za to.”

Marija je posebej naglasila dve pregrehi, ki otežujeta Sinovo roko: ljudje ne spoštujejo nedelje in preklinjajo Boga.

Poleti hodi samo nekaj starejših žensk v cerkev, drugi delajo vse poletje tudi ob nedeljah in se v postnem času ne postijo. (Slovenija - Bela krajina)

Nekateri razlagalci ugotavljajo, da je v resnici ravno nedelja postala za Francijo dan nesreč in porazov. To se je pokazalo v vojni s Prusi leta 1870 in 1871.

Gospa je govorila tudi o letini, o pridelku krompirja, žita, grozdja, orehov. Napovedala je, da o božiču ne bo več krompirja. Pozimi 1846/47 so v Franciji in drugod, zlasti na Irskem, ljudje umirali od lakote.

“Če se bodo ljudje spreobrnili, se bodo kamni in skale spremenili v kupe žita in njive bodo polne krompirja.”

Gospa je napovedala – v primeru, da se ljudje ne bodo spreobrnili – kazen:

“Če imate žito, ga ne sejte! Kar boste posejali, bodo požrli glodalci, in kar bo vzkalilo, bo pri mlačvi razpadlo v prah.”

Res je žitna bolezen 1851 zdesetkala pridelek.

“Prišla bo velika lakota… Ljudje bodo z lakoto delali pokoro.”

V Franciji je pomanjkanje živeža leta 1856 povzročilo smrt 152.000 ljudi, v vsej Evropi pa okrog milijon ljudi.

“Preden bo prišla lakota, bo otroke pod sedmim letom napadla drhtavica in bodo umirali v rokah ljudi, ki jih bodo držali.”

Napoved smrti otrok se je v kantonu, kjer leži La Salette, začela uresničevati 1847; leta 1854 je v Franciji umrlo 75.000 otrok. Nenadoma je otroka pograbila mrzlica, stalno tresenje in v dveh urah je nastopila smrt.

“Orehi se bodo pokvarili.”

Leta 1851 je v nekaterih predelih Francije, kjer so bili orehi eden glavnih pridelkov, bolezen na orehih uničila pridelek.

“Grozdje bo gnilo.”

Na grozdju se je začela nesreča zaradi prinosa ameriških sort v Francijo v tem času. Od takrat naprej trtna uš in peronospora stalno ogrožata pridelek.

Vse to je samo potrditev svetopisemske resnice o zvezi med grehom in trpljenjem. Grehu sledi kazen. Trpljenje sicer ni samo kazen za greh, a je tudi kazen za greh.

Gospod je rekel Izraelcem v puščavi:

“Ako boš res slušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in se pokoril njegovim zapovedim in spolnjeval vse njegove zakone, ti ne naložim nobene izmed bolečin, ki sem jih naložil Egiptu” (2 Mz 15,26).

Gospa je vidca poučila, da morata dobro moliti, zjutraj in zvečer. Če ne moreta več, naj zmolita očenaš in zdravamarijo. Če imata čas, naj molita več. Marija je vmes med različnimi napovedmi najprej Maksiminu in nato še Melaniji zaupala posebno skrivnost.

Ob koncu sporočila in skrivnosti je napovedala bogat izvir novega studenca. Ta ne presahne niti v največji suši, čeprav se posuši bližnji studenec. V francoščini je dvakrat naročila:

“Zdaj, moja otroka, sporočita to vsemu mojemu ljudstvu!”

Nato se je oddaljila in izginila na vrhu malega griča, kamor sta se za njo napotila vidca. Njene solze, ki so do tedaj kakor svetleče kaplje padale na zemljo, so izginile. Polagoma je izginila tudi svetloba.

Leta 1943 je Rim odobril mašni obrazec in molitveno bogoslužje v čast lasaletski Materi božji.

Kako je s skrivnostmi obeh vidcev?

Vidca sta med videnjem dobila vsak svojo skrivnost, ki je niti drug drugemu nista smela posredovati. Iz virov je popolnoma jasno, da sta do leta 1851 oba odločno zavračala, da bi od prejete skrivnosti komurkoli kaj izdala. Tudi Maksimin, ki je bil zelo zgovoren in ni ničesar obdržal zase, celo svojih najbolj notranjih misli ne, ni do 1851 kljub mnogim zvitim poskusom različnih ljudi prav ničesar izdal.

Ker je papež Pij IX. želel dobiti vsebino teh skrivnosti, sta po nekem obotavljanju vidca vsak svojo skrivnost napisala. Najprej je pred dvema pričama svojo skrivnost 2. julija 1851 napisal Maksimin. Ker ni bila lepo napisana, jo je nato na čisto prepisal. Preden je bilo besedilo zapečateno, ga je prebral grenobelski škof.

Naslednjega dne je tudi Melanija, a bolj počasi, napisala pred dvema pričama svojo skrivnost, jo zapečatila in oddala pričama. Nekaj ur za tem je doživljala očitke vesti. Pozabila je napisati neki datum. Klicala je generalnega vikarja, ki ji je svetoval, da naj vse besedilo na novo napiše.

Napisala ga je 6. julija. Pismo je prebral grenobelski škof. Še istega dne sta generalni vikar Rousselot in Gerin obe pismi odnesla papežu Piju IX. v Rim. Izročila sta mu ju 18. julija.

Papež je prebral obe skrivnosti. Najprej pa je prebral spremno pismo grenobelskega škofa. Ko je prebral Maksiminovo pismo, je rekel:

“Tu je odkritost in preprostost otroka.”

Ko je bral Melanijino poročilo, je bil presunjen. Dejal je:

“To so šibe, ki grozijo Franciji. Toda kriva ni samo ona; tudi Italija, Nemčija, Švica, vsa Evropa je kriva in zasluži kazni. Ne pravimo brez razloga, da je Cerkev vojskujoča; tu vidite kapitana...”

Kaže, da je papež obe skrivnosti pozneje dal prebrati, ali je vsaj njuno vsebino povedal še komu od svojih najožjih sodelavcev.

Nekaj let pozneje je generalni predstojnik lasaletskih misijonarjev vprašal papeža Pija IX., v čem je bistvo lasaletskih skrivnosti.

Ta je generalnemu predstojniku odgovoril:

“Hočete spoznati lasaletski skrivnosti? Dobro! Glejte lasaletski skrivnosti: “Če ne boste delali pokore, boste vsi pokončani!”

Papež Pij IX. je nekemu jezuitskemu patru povedal, da je bilo zanj osebno dobro, da je spoznal lasaletski skrivnosti, kajti brez vednosti teh skrivnosti bi se znašel v zadregi, iz katere ne bi mogel iziti. 

Ko se je Largiera, škof iz Rio-Grande v Braziliji hotel vrniti z zasedanja prvega vatikanskega koncila(Koncil se je začel konec leta 1869 s svečano otvoritvijo na dan Marijinega brezmadežnega spočetja (8. december) - datum, ki je bil papežu posebno pri srcu, saj je le nekaj let prej razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju.Koncil je prekinila francosko-pruska vojna, ki je izbruhnila 9. julija 1870, in združevanje Italije (zavzetje Rima 20. septembra 1970 - ozemlje papeške države je bilo priključeno Italiji). Papež je 20. oktobra 1870 preložil nadaljevanje koncila na nedoločen poznejši čas. Uradno koncil ni bil zaključen do leta 1960, ko je razglasil konec papež Janez XXIII., ki je že načrtoval Drugi vatikanski koncil), ki se zaradi vojne ni mogel več nadaljevati, se je poslovil od papeža Pija IX. Papež mu je ob slovesu rekel:

“Lasaletska prerokba se začenja uresničevati.”

To so sicer le zasebne, torej neuradne izjave, vendar so v prid pristnosti obeh skrivnosti, kakor sta bili napisani leta l851.

Ko se je po letu 1858 pozornost vedno bolj usmerjala na Lurd, je prikazanje v kraju La Salette stopilo v ozadje.