Glavna Marijina sporočila in naročila imajo veljavo še danes:
· Ne obljubim ti, da boš srečna na tem svetu, pač pa na onem.
· Moli za grešnike!
· Poljubi zemljo za pokoro za grešnike!
· Pokora, pokora, pokora!
· Pojdi in povej duhovnikom, naj ljudje sem prihajajo v procesiji in naj se sezida na tem kraju kapela!
· Pojdi k studencu, pij in umij se!
· Brezmadežno spočetje sem.
Kot za vsa posebna razodetja tudi za lurška velja, da so v službi evangelija. Niso novo razodetje, novi povedniki, ampak novi velelniki, novo naročilo tistega, kar vsebuje evangelij.
So potrditev vseh resnic razodetja, zlasti še resnice o grehu in odrešenju. Poudarjajo tisto, na kar smo pozabili in kar bi bilo še posebej pomembno uresničevati v življenju.
To je:
- evangeljsko uboštvo,
- molitev,
- pokora,
- prvenstvo milosti in ljubezen do bližnjega.
- Evangeljsko uboštvo sicer ni vsebovano v Marijinem besednem sporočilu, je pa močno naglašeno s celotnim okoljem, ki spominja na Betlehem. Tam so bili ubožni pastirji, tu je uboga pastirica, kakor sta bila ubožna in preprosta pastirja tudi lasaletska vidca.
Tam so posredovali nebeško sporočilo pastirji, tu ga posreduje pastirica Bernardka. Uboštvo je zelo vidno na vidkinji: Bila je revna, nešolana, iz ubožne družine, telesno slabotna in neznatna bolj kakor katerokoli dekle njene starosti v Lurdu.
Toda prav ob njej je hotel Bog razodeti svojo dobroto in moč. Tako se je še bolj pokazalo, da je vse božji dar. Kot že tolikokrat so se tudi v zvezi z Lurdom uresničile Pavlove besede:
“Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta nespametno, da bi osramotil modre. Tisto, kar je v očeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu preprosto in zaničevano, tisto, kar ni nič, da bi onesposobil tisto, kar je, da se pred Bogom ne bi ponašal noben človek” (1 Kor 1,27-29).
Lurd razodeva resničnost Jezusovih besed:
“Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in bistrim, razodel pa malim” (Mt 11,25).
Ko so ljudje Bernardki ponujali denar in različne darove, je vse vztrajno odklanjala, čeprav je vsa družina živela v veliki revščini.
Prav ubogi in preprosti se ob lurški votlini najbolje počutijo.
- Posebna značilnost Lurda je, da je kraj zbranosti, molitve in zakramentalnega življenja. V tem se razodeva velika ljubezen do Boga in do Device Marije. Bernardka je takoj na začetku Marijinih prikazovanj segla po rožnem vencu.
Preden je Marija z Bernardko spregovorila, je z njo molila. Bernardka je veliko molila. Molitev je tako vzljubila, da ji je sestra oponesla, da ne zna drugega kakor moliti.
Ko so jo vabili k votlini, je postavila pogoj:
“Če bomo molili.”
Sploh je v Lurdu rožni venec dobil najvišjo potrditev in odobrenje.
Marija se je prikazovala z rožnim vencem v roki. Ko ga je Bernardka pri vsakem prikazanju molila, je tudi Gospa prebirala jagode rožnega venca. Ni sicer molila očenaša in zdravamarije, ampak Slava Očetu. Bernardko je učila moliti. Naučila jo je posebno molitev.
V Marijinem naročilu 2. marca, naj ljudje prihajajo v procesiji in naj pozidajo kapelo, je poudarjena molitev, tudi liturgična, posebej mašna daritev, ki je več kakor molitev.
Lurd je od vsega začetka kraj poglobljene molitve. Nekateri mu rečejo kar “glavno mesto molitve”.
V Lurdu kar vdihavamo molitveno ozračje. To ozračje vlada še posebej na prostoru pred votlino.
I. A. Friard pravi:
“V Lurdu se moli tako lahko in naravno, kakor se vdihava zrak.”
Pisatelj Huysmans ugotavlja: “Na tem kraju vse moli, še sveče, to pa tako goreče in neprestano, da je ozračje polno razgovora z Bogom.”
Končni cilj vsega dogajanja v Lurdu ni Marija, ampak Bog. Kakor v času svojega zemeljskega življenja je Marija tudi danes popolnoma usmerjena h Kristusu in vodi k njemu.
V središču je evharistija, mašna daritev in procesija z Najsvetejšim. V Lurdu je zelo veliko mašnih daritev. Mnogi bolniki se okrepčajo z zakramentom bolniškega maziljenja.
Posebno doživetje za marsikaterega romarja je procesija s svečami med petjem lurške pesmi Zvonovi zvonijo, ki je nastala 1873.
- Danes je klic k pokori, ta tako svetopisemski klic, še posebej pomemben, in sicer iz več razlogov. Najprej zato, ker mnogi greha več ne priznavajo. Pozabili so, da je greh največje zlo in edina resnična nesreča. Mnogi se za greh malo zmenijo, ker nočejo, da bi jih kdo omejeval v uživaški miselnosti in ravnanju.
Pokora je vsebovana v posebnih Marijinih naročilih:
“Pokora, pokora, pokora!” “Moli za grešnike!” “Poljubi zemljo – za grešnike!”
Kakšno bolečino ji povzročajo grehi človeštva, je Marija pokazala s svojim ravnanjem.
Bernardka je povedala:
“Kadar je bila žalostna ona, sem bila žalostna in sem jokala tudi jaz.”
Bernardka je vse življenje molila in delala pokoro za grešnike. Kako je to razumela kot svoje življenjsko poslanstvo, dokazuje njeno pismo, ki ga je 13. aprila 1872 pisala iz Neversa prednici samostanskega zavetišča v Lurdu:
“Pravzaprav bi morali biti bolj žalostni kakor veseli, ko pa je pri nas toliko ljudi, ki so zaslepljeni in zakrknjeni v svojih grehih. Kako zelo je žaljen naš Gospod! Molímo za uboge grešnike, da se spreobrnejo! Kljub vsemu so vendarle naši bratje. Prosímo Boga in preblaženo Devico, da spremeni volkove v jagnjeta...”
P. Cros, ki je Bernardko zelo dobro poznal, je izjavil:
“Bernardka je neprestano mislila na spreobrnjenje grešnikov.”
Beseda “pokora” pomeni vse tisto prizadevanje, ki je s pomočjo božje milosti usmerjeno zoper greh. Gre za najvažnejše notranje dogajanje, ko Bog ob našem sodelovanju odstranja staro, grešno srce in ustvarja novo.
Poleg spreobrnjenja srca gre pa tudi za zunanja, s ponižnostjo povezana dejanja, ki podpirajo notranjo skesanost in spreobrnjenje in so hkrati dokaz notranje pristnosti. Prav na to danes tako radi pozabljamo.
Bernardkino poljubljanje zemlje nas hoče spominjati na to. To so različne oblike zadoščevanja za lastne grehe in grehe drugih. Ker je spreobrnjenje velika milost, je tako zelo na mestu molitev za grešnike, med katere se moramo prišteti najprej sami.
Greh pa je usmerjen zoper Boga in zoper človeka, zoper Cerkev. Potrebna je sprava z Bogom in z bližnjim, s Cerkvijo. Prizadevanje za spravo je povezano z Jezusovim odrešenjem.
On je “božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta” (Jn 1,29). “On je namreč spravna žrtev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za grehe vsega sveta” (1 Jn 2,2).
S svojo smrtjo in vstajenjem nas je odrešil greha. Spravil nas je z Bogom in med seboj. V svojem boju zoper greh dobivamo moč iz njegove prebodene strani, iz katere izvirajo zakramenti Cerkve.
Marija je pri Jezusovem odrešenjskem delu sodelovala. Že v raju je bila po padcu Adama in Eve napovedana kot žena, ki bo sovražnica kače, to je hudobnega duha, ki je pobudnik greha (prim. 1 Mz 3,15).
Danes je srednica vseh milosti, tudi tistih, ki so potrebne za odvrnitev od greha in za vztrajanje v dobrem, za spravo z Bogom in z bližnjim. Zato ni nič čudnega, če Marija kliče človeštvo k pokori, k poboljšanju, k novemu življenju.
V lavretanskih litanijah jo upravičeno imenujemo “pribežališče grešnikov”. Marijin klic k pokori je izrazito evangeljski, podoben Jezusovemu klicu na začetku oznanjevanja evangelija:
“Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo” (Mt 4,17).
Spreobrniti se pomeni: z božjo pomočjo se odtrgati od greha in se vrniti k Bogu. To je pot križa:
“Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec” (Lk 14,27).
Posebno srečanje s Kristusom v Lurdu je zakrament sprave, saj spada Lurd med milostne kraje, v katerih je največ spovedi na leto, tudi po več tisoč na dan. Kjer gre za pristno Marijino prikazanje, se v zakramentu sprave odpre obilen studenec božjega usmiljenja. Poleg mnogih spovednic v vseh lurških cerkvah so leta 1914 sezidali še posebno kapelo sprave, kjer je spovednica ob spovednici, da se morejo romarji v različnih jezikih spovedati. Pisatelj Mauriac je zapisal:
“V Lurdu so spovednice nameščene tako, da so podobne mrežam, v katere naj bi se ujele izgubljene ovce. Zopet naj bi začutile nežno roko Dobrega pastirja in njegove mile Matere.
Tu dobe pri spovedi nepopisan list, da bi nanj začele znova pisati svoje življenje, a odslej brez greha.”
- Lurd je pričevanje za posebno božjo naklonjenost in bližino, nazorno oznanilo, da ima v krščanstvu prvo besedo milost, dar od zgoraj. Marija sama je polna milosti.
Bližina Marije je bližina milosti, bližina Svetega Duha. Zato je Lurd kraj vere, upanja in ljubezni. Medtem ko je versko življenje v zahodnih deželah in posebej v Franciji nazadovalo, obisk Lurda ni nazadoval. Tu je kraj ljudske vernosti, katere pomen danes po desetletjih zapostavljanja ponovno odkrivamo. Pisatelj Mauriac je zapisal:
“So kraji, kjer se človek z nadnaravnim svetom sreča tako močno, kakor hoče Bog. Lurd je tak kraj, na katerem nihče ne more mimo bistvenih vprašanj svojega življenja. Ne moreš napraviti treh korakov, ne da bi se vprašal: Kaj verujem in česa ne verujem?
Vprašanja, ki sem se mu vedno izmikal, tu niti za sekundo ne izgubim iz zavesti. Bodi učen ali preprost, v Lurdu boš dobil milost, da boš spoznal: Vse je prav, kar me je učila mati...”
- Lurd je tudi kraj ljubezni do bližnjega. Kjer sta blizu Bog in Marija, tam se tudi ljudje zbližajo med seboj. Marija je Mati edinosti in miru, sprave in medsebojne ljubezni.
V Lurdu se še posebej žrtvujejo mnogi zdravi za bolne, in to brezplačno. Ustanovljena je bila posebna bratovščina prav za bolnike. Huysmans piše:
“Tu človek pozablja nase, tu je na delu ljubezen. Vsaj za kratek čas tu ljudje nehajo biti sebični. Z eno besedo: tu smo v bolnišnici duš – zdravilo pa je ljubezen.”
Prav ljubezen je eno od znamenj, da tu deluje Bog. Kjer ni ljubezni do bližnjega, tam ni Boga na delu.
Apostol Janez je zapisal:
“Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo” (1 Jn 3,14).
“Ljubezen pa poznamo po tem, da je On dal življenje za nas, in takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate” (1 Jn 3,16).
“Preljubi, ljubímo drug drugega, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, kdor ljubi, od Boga in Boga pozna. Kdor pa ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen” (1 Jn 4,7s).
“Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem” (1 Jn 4,16).
