Prikaz objav z oznako 1917. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako 1917. Pokaži vse objave

torek, 28. februar 2012

Fatima - Drugo prikazanje, 13. junija 1917

Drugo prikazanje, 13. junija 1917


Marijino Brezmadežno Srce
Bil je praznik sv. Antona Padovanskega, zaščitnika fatimske farne cerkve. Vidci so se po maši odpravili na kraj prikazovanja in tja prišli okrog poldne. Zbralo se je okrog 40 do 60 ljudi, nekateri so prišli tudi 25 kilometrov daleč. Vidci so pokleknili pred hrastičem in začeli moliti rožni venec.

Marijino prikazanje je Lucija naznanila: “Tam se bliska! Gospa prihaja!”

Razgovor z Gospo je trajal približno deset minut. Navzoči so slišali le Lucijine besede, ne pa Marijinih.

Lucija poroča:

“Po molitvi rožnega venca s Hijacinto, Frančiškom in drugimi osebami, ki so bile navzoče, smo znova videli odsev luči, ki se je bližala (in smo jo imenovali blisk); in takoj zatem našo Gospo nad hrastičem, enako kakor v maju.









Ko je izrekla zadnje besede, je razprostrla roke in nas drugič obsijala z odsevom neizmerne luči: v njej smo se čutili kakor potopljeni v Boga. Zdelo se je, da sta bila Hijacinta in Frančišek v luči, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v luči, ki se je razlivala na zemljo. Na dlani desne roke naše Gospe je bilo srce, obdano s trni. Zdelo se je, da so bili zabodeni vanj. Razumeli smo, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva, in je hotelo zadoščenja.”

Lucija je pozneje v Spominih svojemu škofu dopolnila:

“V drugem sporočilu sem vam posredovala, da mi je naša ljuba Gospa 13. junija 1917 rekla, da me ne bo zapustila, in da bo njeno brezmadežno Srce moje pribežališče in pot, ki me bo vodila k Bogu. Pri teh besedah je odprla svoje roke; iz njih so prihajali svetli žarki, ki jih je usmerila na naše prsi. Zdi se mi, da je luč tega dne imela predvsem namen, da nam vlije spoznanje in posebno ljubezen do brezmadežnega Marijinega Srca…
Od tega dne dalje smo čutili v srcu močno ljubezen do brezmadežnega Marijinega Srca.

Zaprisežena priča Marija Carreira je 26. septembra 1923 pred dvema članoma uradne komisije povedala, da je pri prikazanju 13. junija med pogovorom Lucije z Gospo slišala nekakšen šum, ki je prihajal od hrastiča, ni pa razumela niti ene besede. Ob koncu prikazanja se je slišal nekakšen pisk rakete, ki pridobiva na moči, ko se dviga. Od hrastiča proti vzhodu se je visoko in daleč dvigal gost, a lahek oblak dima, dokler ni izginil.

Starši z vidci niso bili zadovoljni. Imeli so jih za lažnivce in so jih zato natepli. Lucijina mati je na vsak način hotela iz Lucije izsiliti priznanje, da glede prikazovanj laže. Lucija je imela razen tega še težke sanje in je izgubila pogum.

Ljudje so začeli govoriti o novih prikazovanjih. Domači župnik je povprašal vidce in jih opomnil, da bi moglo iti za prevaro hudobnega duha. Lucijo je misel na to možnost zelo vznemirjala in ji povzročala trpljenje.
«Kaj hočete?» sem vprašala.
«Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca; da molite rožni venec vsak dan in se naučite brati.  Pozneje bom povedala, kaj hočem.»
Prosila sem za ozdravljenje nekega bolnika.
«Če se bo spreobrnil, bo ozdravel med letom.»
«Hotela bi vas prositi, da bi nas vzeli v nebesa.»
«Da, Hijacinto in Frančiška bom vzela v kratkem. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vzpostaviti pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.»”
Lucija je s pogovorom nadaljevala:
“«Bom ostala tu sama?!» sem žalostno vprašala.
«Ne, hčerka. Hudo trpiš? Ne zgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.»

ponedeljek, 27. februar 2012

Prvo prikazanje, 13. maja 1917

Prvo prikazanje, 13. maja 1917


Bila je nedelja. Po maši so otroci odgnali ovce na pašo v Irijsko globel. Med pašo so použili skromno hrano, kleče zmolili rožni venec in se začeli igrati. Bilo je skoraj poldne. Lucija v četrtih Spominih pripoveduje:


“Ko smo se s Hijacinto in Frančiškom nad bregom Irijske globeli igrali, tako da smo delali ograjo okoli nekega grma, smo nenadoma zagledali nekakšen blisk. Bratrancu in sestrični sem rekla:
«Boljše je, da gremo domov, ker se pričenja bliskati. Utegne še grmeti.»
«Prav.»
In smo pričeli gnati ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli približno do sredine brega, skoraj tik do nekega velikega hrastiča, ki je bil tam, smo videli drug blisk. Ko smo napravili še nekaj korakov naprej, smo videli nad nekim hrastičem Gospo, vso belo oblečeno ko sonce. Iz nje je izhajala svetlejša in močnejša luč kakor kristalna čaša, polna kristalno čiste vode, ki jo presevajo žarki najbolj žarečega sonca. Presenečeni zaradi prikazni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali iz nje izhajala. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter.
Tedaj nam je naša Gospa rekla:
«Ne bojte se. Ne storim vam nič hudega.»
«Odkod ste?» sem jo vprašala.
«Sem iz nebes.»
«In kaj želite od mene?»
«Prišla sem vas prosit, da bi prihajali semkaj šest mesecev zapovrstjo na trinajsti dan v mesecu ob tej uri. Potem vam bom povedala, kdo sem in kaj hočem. Nato se bom vrnila sem še sedmič.»
«In jaz bom tudi šla v nebesa?»
«Da, pojdeš.»
«In Hijacinta?»
«Tudi.»
«In Frančišek.»
«Tudi, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.»
Tedaj sem se spomnila, da sem vprašala po dveh dekletih, ki sta bili pred kratkim umrli. Bili sta moji prijateljici in sta bivali na mojem domu, da sta se pri moji najstarejši sestri učili tkalstva.
«Je Marija das Neves že v nebesih?»
«Da, je.»
Zdi se mi, da je morala imeti kakšnih 16 let.
«In Amelija?»
«Ostala bo v vicah do sodnega dne.»
Zdi se mi, da je morala imeti od 18 do 20 let.”
«Ali se hočete ponuditi Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo hotel poslati, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?»
«Da, hočemo.»
«Torej boste morali dosti trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.»
Ko je izgovorila te zadnje besede (božja milost), je prvič razprostrla roke in na nas razlila tako močno luč, da nam je prodrla v prsi in v globino duše. Ta luč je bila kot odsev, ki je izhajal iz rok. V njej smo v Bogu, ki je bil ta luč, mogli videti sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Tedaj smo po notranjem nagibu, ki nam je bil dan, padli na kolena in od srca ponavljali:
«O presveta Trojica, molim te. Moj Bog, moj Bog, ljubim te v najsvetejšem zakramentu.»
Po nekaj trenutkih je naša Gospa dodala:
«Molíte vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.»
Takoj zatem se je pričela tiho dvigati v smeri proti vzhodu, dokler ni izginila v neizmerni daljavi. Luč, ki jo je obdajala, ji je tako rekoč utirala pot med zvezdnato pregrajo. Zato smo včasih rekli, da smo videli, kako so se odprla nebesa...”

Vsi trije vidci so na različna vprašanja stalno odgovarjali, kako je bila Gospa silno lepa, lepša od katere koli znane žene. Hijacinta je po prvi prikazni popoldne vzklikala:
“O, kako lepa Gospa!”

Lucija je pri uradnem zaslišanju izpovedala, da je bila Gospa zelo lepa. Imela je okrog 18 do 20 let in je bila obdana s sijem, ki je blestel bolj kakor sonce. Bila je belo oblečena. Od glave do tal je imela z zlatom okrašen plašč z zlatim pasom in zlatim robom. V rokah je imela bel rožni venec z belim križem navzdol. Imela je bele nogavice.

Prav isto nedeljo, 13. maja 1917 proti poldnevu, je Evgen Pacelli, bodoči papež Pij XII., prejel škofovsko posvečenje po polaganju rok papeža Benedikta XV. Osem dni prej je papež Benedikt XV. povabil človeštvo k molitvi za mir in odredil, naj se lavretanskim litanijam doda vzklik: Kraljica miru, prosi za nas!

(se nadaljuje)