Prvo prikazanje, 13. maja 1917
Bila je nedelja. Po maši so otroci odgnali ovce na pašo v Irijsko globel. Med pašo so použili skromno hrano, kleče zmolili rožni venec in se začeli igrati. Bilo je skoraj poldne. Lucija v četrtih Spominih pripoveduje:
“Ko smo se s Hijacinto in Frančiškom nad bregom Irijske globeli igrali, tako da smo delali ograjo okoli nekega grma, smo nenadoma zagledali nekakšen blisk. Bratrancu in sestrični sem rekla:
«Boljše je, da gremo domov, ker se pričenja bliskati. Utegne še grmeti.»
«Prav.»
In smo pričeli gnati ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli približno do sredine brega, skoraj tik do nekega velikega hrastiča, ki je bil tam, smo videli drug blisk. Ko smo napravili še nekaj korakov naprej, smo videli nad nekim hrastičem Gospo, vso belo oblečeno ko sonce. Iz nje je izhajala svetlejša in močnejša luč kakor kristalna čaša, polna kristalno čiste vode, ki jo presevajo žarki najbolj žarečega sonca. Presenečeni zaradi prikazni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali iz nje izhajala. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter.
Tedaj nam je naša Gospa rekla:
«Ne bojte se. Ne storim vam nič hudega.»«Odkod ste?» sem jo vprašala.«Sem iz nebes.»«In kaj želite od mene?»«Prišla sem vas prosit, da bi prihajali semkaj šest mesecev zapovrstjo na trinajsti dan v mesecu ob tej uri. Potem vam bom povedala, kdo sem in kaj hočem. Nato se bom vrnila sem še sedmič.»«In jaz bom tudi šla v nebesa?»«Da, pojdeš.»«In Hijacinta?»«Tudi.»«In Frančišek.»«Tudi, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.»
Tedaj sem se spomnila, da sem vprašala po dveh dekletih, ki sta bili pred kratkim umrli. Bili sta moji prijateljici in sta bivali na mojem domu, da sta se pri moji najstarejši sestri učili tkalstva.
«Je Marija das Neves že v nebesih?»«Da, je.»Zdi se mi, da je morala imeti kakšnih 16 let.«In Amelija?»«Ostala bo v vicah do sodnega dne.»Zdi se mi, da je morala imeti od 18 do 20 let.”«Ali se hočete ponuditi Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo hotel poslati, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?»«Da, hočemo.»«Torej boste morali dosti trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.»
Ko je izgovorila te zadnje besede (božja milost), je prvič razprostrla roke in na nas razlila tako močno luč, da nam je prodrla v prsi in v globino duše. Ta luč je bila kot odsev, ki je izhajal iz rok. V njej smo v Bogu, ki je bil ta luč, mogli videti sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Tedaj smo po notranjem nagibu, ki nam je bil dan, padli na kolena in od srca ponavljali:
«O presveta Trojica, molim te. Moj Bog, moj Bog, ljubim te v najsvetejšem zakramentu.»
Po nekaj trenutkih je naša Gospa dodala:
«Molíte vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.»Takoj zatem se je pričela tiho dvigati v smeri proti vzhodu, dokler ni izginila v neizmerni daljavi. Luč, ki jo je obdajala, ji je tako rekoč utirala pot med zvezdnato pregrajo. Zato smo včasih rekli, da smo videli, kako so se odprla nebesa...”
Vsi trije vidci so na različna vprašanja stalno odgovarjali, kako je bila Gospa silno lepa, lepša od katere koli znane žene. Hijacinta je po prvi prikazni popoldne vzklikala:
“O, kako lepa Gospa!”
Lucija je pri uradnem zaslišanju izpovedala, da je bila Gospa zelo lepa. Imela je okrog 18 do 20 let in je bila obdana s sijem, ki je blestel bolj kakor sonce. Bila je belo oblečena. Od glave do tal je imela z zlatom okrašen plašč z zlatim pasom in zlatim robom. V rokah je imela bel rožni venec z belim križem navzdol. Imela je bele nogavice.
Prav isto nedeljo, 13. maja 1917 proti poldnevu, je Evgen Pacelli, bodoči papež Pij XII., prejel škofovsko posvečenje po polaganju rok papeža Benedikta XV. Osem dni prej je papež Benedikt XV. povabil človeštvo k molitvi za mir in odredil, naj se lavretanskim litanijam doda vzklik: Kraljica miru, prosi za nas!
(se nadaljuje)
(se nadaljuje)
Ni komentarjev:
Objavite komentar