Prikazovanja angela miru
 |
| Angel miru |
Pred prikazovanjem Marije je bilo prikazovanje angela, ki so ga naši trije pastirji videli trikrat, in sicer že leta 1916. To je bil “angel miru” in “angel Portugalske”. Ludovik Ceglar objavlja v svoji knjigi Prikazovanja fatimske Gospe Lucijine Spomine (4. knjiga) na ta prikazovanja:
Spomladi 1916 smo na paši v naši Loca do Cabeço po malici in molitvi “na nekaj razdalje nad drevesi, ki so se vrstila v smeri proti vzhodu, opazili neko luč, bolj belo kakor sneg, v obliki prozornega mladeniča, ki se je bleščal bolj kakor kristal, skozi katerega gredo sončni žarki. Kolikor bolj se je približeval, toliko bolje smo razločevali postavo. Bili smo presenečeni in nemalo prevzeti. Spregovorili nismo niti besede. Ko je prišel do nas, je rekel:
«Ne bojte se. Sem angel miru. Molite z menoj!»
Pokleknil je na zemljo in sklonil čelo do tal. Po nadnaravnem nagibu smo ga posnemali in ponavljali besede, katere smo ga slišali izgovarjati:
«Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.»In je izginil.
To je ponovil trikrat, nakar se je dvignil in rekel:
«Tako molíte! Srci Jezusa in Marije poslušata glas vaših prošenj.»
Nadnaravno ozračje, ki nas je obdalo, je bilo tako močno, da se dolgo časa skoraj nismo zavedali sami sebe. Ostali smo v drži, v kateri nas je pustil, in ponavljali zmeraj isto molitev. Božjo navzočnost smo tako močno in globoko čutili, da si niti med seboj nismo upali govoriti. Še drugi dan smo čutili, da smo obdani s tem ozračjem, ki je le prav počasi izginjalo...”
“Drugič je moralo biti sredi poletja, v najbolj vročih dnevih, ko smo šli s čredami domov sredi dopoldneva, da bi jih izpustili šele pozno popoldne.
Popoldne smo šli počivat v senco dreves, ki so rasla okoli vodnjaka, ki sem ga že večkrat omenila. Nenadoma smo zraven sebe videli istega angela.
«Kaj delate? Molíte! Veliko molíte! Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Neprenehoma darujte Najvišjemu molitve in žrtve!»
«Kako naj se žrtvujemo?» sem vprašala.
«Povsod, kjer morete, darujte kakšno žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi je On žaljen, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako izprosite svoji domovini miru. Jaz sem angel varuh, angel Portugalske. Zlasti sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.»
Te angelove besede so se vtisnile v našo dušo kakor luč, ki nam je pomagala spoznati, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen; kakšno vrednost ima žrtev in kako mu ugaja in kako zaradi nje spreobrača grešnike. Zato smo odslej začeli darovati Bogu vse, kar nas je mrtvičilo. Vendar nismo iskali posebnih mrtvičenj in pokore razen te, da smo cele ure prebili sklonjeni do tal in ponavljali molitev, ki nas jo je naučil angel.”
“Zdi se mi, da je tretje prikazanje moralo biti v oktobru ali ob koncu septembra, ker že nismo več hodili domov na popoldanski počitek.” V kraju Casa Velha “smo molili rožni venec in molitev, ki nas jo je angel naučil ob prvem prikazanju. Ko smo torej bili tam, se nam je prikazal tretjič. V roki je nosil kelih in nad njim hostijo, iz katere je padlo v kelih nekaj kapljic krvi. Kelih in hostijo je pustil viseti v zraku, sam pa je sklonjen do tal trikrat ponovil molitev:
«Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, z vsem srcem te molim in ti darujem predragoceno telo, kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, božje rope in brezbrižnosti, s katerimi je žaljen. Po neskončnem zasluženju njegovega presvetega Srca in brezmadežnega Srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.»
Potem se je dvignil, spet vzel v roke kelih in hostijo in dal meni hostijo, to, kar je bilo v kelihu, pa je dal piti Hijacinti in Frančišku in pri tem izgovarjal besede:
«Vzemite in pijte telo in kri Jezusa Kristusa, ki ga nehvaležni ljudje stašno žalijo. Zadoščujte za njihova zla dejanja in tolažite svojega Boga.»
Znova se je sklonil do tal in z nami trikrat ponovil isto molitev:
«Presveta Trojica... itd.»
In je izginil.
Moč nadnaravnosti, ki nas je obdajala, nas je gnala, da smo angela v vsem posnemali. Skonili smo se kakor on do tal in ponavljali molitve, ki jih je on izgovarjal. Moč božje navzočnosti je bila tako velika, da se nas je skoraj docela polastila in nas izničila. Zdelo se je, da nam je za dolgo časa vzela celo rabo telesnih čutil” (P 61–66).
Obhajilo, ki ga je angel podelil vidcem, ni bilo zakramentalno, ampak mistično. Po prikazovanjih angela so vidci občutili posebno telesno potrtost. Kmalu se je za Lucijo začelo trpljenje. Oče je začel piti. Dve sestri sta morali iti služit, da je bilo dovolj živeža. Mati je od vsega hudega težko zbolela. Lucija je vse to trpljenje darovala Bogu.
Otroci so bili pripravljeni na Marijina prikazovanja. Napredovali so v molitvi, vadili so se v odpovedovanju, občutili so božjo navzočnost. Varovali so se greha.
Ni komentarjev:
Objavite komentar