Drugič je Bernardka videla Marijo v nedeljo, 14. februarja, med 12. in 14. uro.

Drugič je Bernardka videla Marijo v nedeljo, 14. februarja, med 12. in 14. uro.

Sama je povedala, da se je v nedeljo po maši spet vrnila na tisti kraj, ker jo “je srce silno vleklo”. Bernardkine prijateljice so toliko časa moledovale, da je zaskrbljena mati končno dovolila obisk.

V cerkvi so napolnile steklenico z blagoslovljeno vodo in se odpravile k votlini. Bilo jih je dvanajst. Pokleknile so in na Bernardkin poziv molile rožni venec.

Naj bo že tu omenjeno, da je na mnoge priče pri vseh prikazovanjih v Lurdu Bernardka naredila močan vtis s tem, da se je pred začetkom rožnega venca s križcem od rožnega venca zbrano in elegantno pokrižala. Gotovo jo je tega naučila Gospa.

Bernardka naenkrat vzklikne:
“Glejte, svetloba! Gospa je že tu!”
Bernardka jo je pokropila in pri tem govorila:
“Če ste od Boga, stopite bliže, če pa ste od hudobnega duha, izginite!”

Bernardka si je zadnje besede komaj upala izgovoriti, ker je bila prikazen tako lepa in nebeška. Nikakor si ni mogla misliti, da bi lahko prišla iz pekla.
Gospa je stopila naprej in se pri imenu Bog spoštljivo priklonila. Po škropljenju je Bernardka rekla spremljevalkam:
“Nič ni huda. Še pokimala nam je in smehlja se nam.”

Spremljevalke so opazile poseben sijaj na Bernardkinem obrazu, niso pa videle ničesar. Ko so opazile, da je bila Bernardka v zamaknjenju, so se prestrašile, kaj je z njo. Bernardka je pri videnjih običajno šele polagoma prešla v zamaknjenje.

Ivanka Abadie je povedala:
“Bila je kakor angel. Mislile smo, da je umrla. Vse smo jokale. Oči je imela uprte v votlino, ustnice so se rahlo premikale.”

Dekleta so jo hotele pregovoriti, naj gre z njimi domov. Ni jih slišala. Niso je mogle niti premakniti. Mlinar Nicolau jo je prijel in odnesel v mlin, kjer je prišla k sebi. Pozneje je rekel o Bernardki:
“Smehljala se je. Njen obraz je bil najlepši, kar sem jih kdaj videl.”

O zamaknjenju med enim od poznejših videnj je Estrade dejal:
“Zdelo se nam je, kakor da je naenkrat rojena za drugo življenje. Oči so ji zažarele in nepopisna svetloba se je razlila po njej. Nehote smo možje sneli klobuke in se sklonili kakor pobožne žene.”

Marijina prikazovanja

Marijina prikazovanja

Prvo Marijino prikazanje je bilo mrzlega februarskega dne, v četrtek, 11. februarja, opoldne. Bernardka je z osemletno sestro Tončko Marijo in s petnajstletno sosedo Ivanko Abadie nabirala suhljad, da bi si z izkupičkom kupile kruha.

Ko so se vračale, je bilo treba prebresti kanal, v katerem je bila nizka voda. Tončka in Ivanka sta jo že prebredli, Bernardka pa je zaostala in si je sezuvala čevlje in nogavice, da bi prebredla kanal.

Sama poroča:

“Ravno sem hotela potegniti nogavico z noge, ko zaslišim šum vetra kakor ob nevihti. Pogledala sem proti travniku in zapazila, da se drevje sploh ne premika. Pač pa sem bežno opazila, da se gibljejo veje okrog votline. Sezuvala sem se dalje in že stopila z eno nogo v vodo, ko zaslišim isti šum tik pred seboj. Pogledam navzgor in zapazim, da se veje grmovja pri gornji votlini močno gibljejo na vse strani, okrog njih pa je vse mirno.

Tedaj zapazim v votlini za vejami belo dekle moje velikosti, ki me rahlo pozdravi z glavo. Obenem razprostre svoje roke, kakor vidiš na Marijinih podobah. Čez desno roko ji visi rožni venec.

Ustrašila sem se in stopila nazaj. Hotela sem poklicati spremljevalki, toda nisem si upala. Večkrat sem si pomela oči, ker sem mislila, da se motim. Ko zopet pogledam navzgor, zapazim, da se mi mladenka prijazno smehlja. Zdelo se mi je, da me vabi, naj se približam. Toda še sem se bala. Ta strah pa ni bil tak, kakršnega sem občutila ob kakih drugih priložnostih, saj sem ostala in njo gledala, medtem ko človek zbeži, kadar se boji.

Na misel mi je prišlo, naj molim. Segla sem v žep in vzela rožni venec, ki ga navadno nosim s seboj. Pokleknila sem in hotela napraviti križ. Nisem pa mogla z roko do čela. Omahnila mi je. Mladenka se je prestopila in se obrnila naravnost k meni. Sedaj je držala rožni venec v roki. Prekrižala se je, kakor da hoče moliti.

Moja roka se je tresla. Znova sem hotela napraviti križ, sedaj je šlo. Potem se nisem več bala. Molila sem rožni venec. Mladenki so drsele jagode med prsti, toda ustnic ni premikala. Med molitvijo sem nenehno zrla vanjo.

Nosila je belo obleko, ki ji je segala do nog, videli so se le prsti. Obleka je bila speta z belim trakom okoli vratu. Glavo je imela pokrito z belo tančico, ki se je spuščala prek ramen in nog do tal. Pas je bil modre barve in je segal čez kolena. Verižica na rožnem vencu je bila rumena, jagode pa so bile bele, debele in precej oddaljene druga od druge.

Mladenka je bila polna življenja in zelo mlada; obdajala jo je močna svetloba. Ko sem nehala moliti rožni venec, me je z nasmehom pozdravila, nato se je umaknila v ozadje in v hipu izginila.”

Ker je Bernardka zaostala, sta se Tončka in Ivanka vrnili. Zagledali sta jo, kako kleči in moli. Poklicali sta jo in Bernardka je odšla za njima. Vprašala ju je, ali nista nič videli. Ko sta odvrnili, da ne, jima je vse povedala. Prosila pa ju je, naj o tem ne pripovedujeta drugim. Toda Tončka je vse povedala mami.

Trezna žena je Bernardko trdo prijela:

“Zmotila si se, najbrž si videla kak bel kamen.”
Bernardka je odvrnila:
“Ne, mama, ona je bila zelo lepa.”
Mama je še dostavila:
“Moliti bo treba, morda je pa duša katerega izmed naših iz vic.”
Oče ji je očital:
“Zgodaj si začela delati neumnosti.”

Bernardka je morala po večerni molitvi rožnega venca mami obljubiti, da ne bo šla več k votlini. Kako težko je bilo to zanjo, lahko razumemo, če pomislimo, kako je med potjo od votline domov vzdihnila:

“Moj Bog, kako rada bi se vrnila k massabiejskim skalam!”

Pozneje je povedala, da je bila Gospa
“tako lepa, da bi človek rad umrl, da bi jo spet videl”.

BREZMADEŽNO SPOČETJE - LURD

BREZMADEŽNO SPOČETJE - LURD (1858)

Razširitev čudodelne svetinje od 1832 dalje je pripravila ljudi na sprejem verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki jo je 8. decembra 1854 slovesno razglasil papež Pij IX. Lurd je Marijina potrditev te resnice.

Ta milostni kraj je med kraji Marijinih prikazovanj Cerkvi najbolj pri srcu. Tam se je v votlini massabiejske pečine ob vznožju Pirenejev od 11. februarja do 16. julija 1858 štirinajstletni pastirici Bernardki Soubirous med zamaknjenjem nebeška Gospa osemnajstkrat prikazala.

Na prvi dan prikazovanj, 11. februar, je Cerkev uvedla praznovanje Lurške Matere božje kot neobvezni god. Lurd je postal svetovno znana božja pot.

Lurd (Lourdes) je mesto v Južni Franciji v škofiji Tarbes. Tam se je 7. januarja 1844 rodila Marija Bernardka Soubirous (1844–1879) kot najstarejša od šestih otrok v družini revnega mlinarja Franca Soubirousa in njegove žene Ludovike Casterot.

Družina je pozneje zelo obubožala (bila je najrevnejša družina v Lurdu) in se končno naselila v spodnjem prostoru nekdanje prehodne ječe, imenovane Cachot. Prostor je bil temen in vlažen, štiri metre dolg in tri metre širok.

• Bernardka je bila telesno slabotna in vse življenje bolehna. Desetletna je prebolela kolero. Vse življenje jo je mučila naduha. Bila je pobožna, pametna in delavna, a ni imela veliko verske izobrazbe. Težko se je učila, ko je šlo za učenje katekizma in molitvic ob pripravi na prvo sv. obhajilo. Ni znala brati. Ni bila še pri prvem sv. obhajilu.

V nadaljevanju bo objavljenih vseh 18 Marijinih prikazovanj v Lurdu