Drugič je Bernardka videla Marijo v nedeljo, 14. februarja, med 12. in 14. uro.

Drugič je Bernardka videla Marijo v nedeljo, 14. februarja, med 12. in 14. uro.

Sama je povedala, da se je v nedeljo po maši spet vrnila na tisti kraj, ker jo “je srce silno vleklo”. Bernardkine prijateljice so toliko časa moledovale, da je zaskrbljena mati končno dovolila obisk.

V cerkvi so napolnile steklenico z blagoslovljeno vodo in se odpravile k votlini. Bilo jih je dvanajst. Pokleknile so in na Bernardkin poziv molile rožni venec.

Naj bo že tu omenjeno, da je na mnoge priče pri vseh prikazovanjih v Lurdu Bernardka naredila močan vtis s tem, da se je pred začetkom rožnega venca s križcem od rožnega venca zbrano in elegantno pokrižala. Gotovo jo je tega naučila Gospa.

Bernardka naenkrat vzklikne:
“Glejte, svetloba! Gospa je že tu!”
Bernardka jo je pokropila in pri tem govorila:
“Če ste od Boga, stopite bliže, če pa ste od hudobnega duha, izginite!”

Bernardka si je zadnje besede komaj upala izgovoriti, ker je bila prikazen tako lepa in nebeška. Nikakor si ni mogla misliti, da bi lahko prišla iz pekla.
Gospa je stopila naprej in se pri imenu Bog spoštljivo priklonila. Po škropljenju je Bernardka rekla spremljevalkam:
“Nič ni huda. Še pokimala nam je in smehlja se nam.”

Spremljevalke so opazile poseben sijaj na Bernardkinem obrazu, niso pa videle ničesar. Ko so opazile, da je bila Bernardka v zamaknjenju, so se prestrašile, kaj je z njo. Bernardka je pri videnjih običajno šele polagoma prešla v zamaknjenje.

Ivanka Abadie je povedala:
“Bila je kakor angel. Mislile smo, da je umrla. Vse smo jokale. Oči je imela uprte v votlino, ustnice so se rahlo premikale.”

Dekleta so jo hotele pregovoriti, naj gre z njimi domov. Ni jih slišala. Niso je mogle niti premakniti. Mlinar Nicolau jo je prijel in odnesel v mlin, kjer je prišla k sebi. Pozneje je rekel o Bernardki:
“Smehljala se je. Njen obraz je bil najlepši, kar sem jih kdaj videl.”

O zamaknjenju med enim od poznejših videnj je Estrade dejal:
“Zdelo se nam je, kakor da je naenkrat rojena za drugo življenje. Oči so ji zažarele in nepopisna svetloba se je razlila po njej. Nehote smo možje sneli klobuke in se sklonili kakor pobožne žene.”