Marijina prikazovanja

Marijina prikazovanja



Marijina prikazovanja - Fatima

 Božja Mati se je prikazovala Luciji, Frančišku in Hijacinti v globeli Iria, ki je bila last Lucijinih staršev. Od Aljustrela je oddaljena dva kilometra in je nekoliko nižja od okolice.

Vedno se je prikazala nad istim pritlikavim sredozemskim drevesom, neke vrste hrastom, ki v dobri zemlji zraste do treh metrov visoko, v slabi zemlji ostane nizek kot grm, in je vedno zelen (gradnjak, graden, hrast črepinjak).

Prikazala se je v trenutku, ne da bi vidci videli, kako prihaja. Preden se je pojavila, so videli luč, ki se je bližala. Lucija pravi, da je ta luč bila Marija. Ko so sveto Devico videli, je že bila nad hrastičem. Nad tem hrastičem je stala na oblačku, ki se je rahlo dotikal krošnje. To je bilo v času med dvanajsto in trinajsto uro.

Izjema je bil mesec avgust, ker so bili vidci od 13. do 15. avgusta v zaporu. Nebeška Gospa se jim je prikazala 19. avgusta popoldne na drugem kraju.

Vedno so jo videli vsi trije vidci. Lucija in Hijacinta sta jo tudi slišali. Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija. Hijacinta ni imela poguma, da bi spregovorila. Frančišek je slišal samo Lucijina vprašanja in odgovore. Marijina sporočila sta mu vidkinji posredovali pozneje. Navzoči ljudje Marije niso videli ne slišali, večkrat pa so videli steber dima, ki je kakor kadilo ovijal drevo. Deklici sta sprejemali sporočila nebeške Matere na nadnaraven način.

Med prikazovanji angela in Device Marije so vidci občutili precejšnjo razliko. To velja za sama prikazovanja kakor tudi za čas po njih. Značilno je, kar pripoveduje Lucija v četrtih Spominih:

“Prikazanje naše Gospe nas je znova osredotočilo na nadnaravno, vendar v milejši obliki (kakor angelova prikazovanja). Namesto tistega izničenja v božji navzočnosti, ki nas je celo fizično oslabilo, nas je navdalo z mirom in osvajajočim veseljem, ki nas ni oviralo pri govorjenju neposredno po dogodku. Vendar smo zaradi odseva, s katerim nas je Gospa razžarila, in zavoljo vsega, kar je bilo z njim v zvezi, čutili v notranjosti ne vem kaj, kar nas je nagibalo k molku.”

Lucija opisuje vseh šest Marijinih prikazovanj najizčrpneje v svojih četrtih Spominih. Te Spomine je napisala leta 1941, ker ji je naročil škof José (Jožef) Correia da Silva, naj zapiše vse, česar se spominja. Kljub temu naročilu Lucija takrat še ni napisala tistega dela Marijinega sporočila, ki mu rečemo tretja fatimska skrivnost. Prve tri knjige Spominov je napisala od 1935 dalje, tretjo knjigo Spominov leta 1941.

Lucijo odlikuje izreden spomin. Le v datumih in nekaterih manj pomembnih okoliščinah včasih omahuje in se moti.

V četrtih Spominih podobno ugotavlja:

“Dosti ljudi se je nemalo čudilo spominu, ki mi ga je Bog blagovolil dati. Po njegovi neskončni dobroti je moj spomin precej dober v vsakem pomenu. Vendar se pri nadnaravnih stvareh temu ni treba čuditi, ker se vtisnejo v dušo tako jasno, da jih skoraj ni mogoče pozabiti. Vsaj pomena stvari, ki ga nakažejo, človek nikoli ne pozabi, razen če hoče Bog” (P 26).

Lucijino besedilo iz četrtih Spominov za vseh šest Marijinih prikazovanj navajam v glavnem dobesedno, kakor ga je prevedel Ludovik Ceglar, ponekod z izpuščanjem nebistvenih stvari ali samo v povzetkih. Nekaj podatkov, ki jih ni v teh Spominih, povzemam od drugod.

(se nadaljuje)