torek, 28. februar 2012

Fatima - Drugo prikazanje, 13. junija 1917

Drugo prikazanje, 13. junija 1917


Marijino Brezmadežno Srce
Bil je praznik sv. Antona Padovanskega, zaščitnika fatimske farne cerkve. Vidci so se po maši odpravili na kraj prikazovanja in tja prišli okrog poldne. Zbralo se je okrog 40 do 60 ljudi, nekateri so prišli tudi 25 kilometrov daleč. Vidci so pokleknili pred hrastičem in začeli moliti rožni venec.

Marijino prikazanje je Lucija naznanila: “Tam se bliska! Gospa prihaja!”

Razgovor z Gospo je trajal približno deset minut. Navzoči so slišali le Lucijine besede, ne pa Marijinih.

Lucija poroča:

“Po molitvi rožnega venca s Hijacinto, Frančiškom in drugimi osebami, ki so bile navzoče, smo znova videli odsev luči, ki se je bližala (in smo jo imenovali blisk); in takoj zatem našo Gospo nad hrastičem, enako kakor v maju.









Ko je izrekla zadnje besede, je razprostrla roke in nas drugič obsijala z odsevom neizmerne luči: v njej smo se čutili kakor potopljeni v Boga. Zdelo se je, da sta bila Hijacinta in Frančišek v luči, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v luči, ki se je razlivala na zemljo. Na dlani desne roke naše Gospe je bilo srce, obdano s trni. Zdelo se je, da so bili zabodeni vanj. Razumeli smo, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva, in je hotelo zadoščenja.”

Lucija je pozneje v Spominih svojemu škofu dopolnila:

“V drugem sporočilu sem vam posredovala, da mi je naša ljuba Gospa 13. junija 1917 rekla, da me ne bo zapustila, in da bo njeno brezmadežno Srce moje pribežališče in pot, ki me bo vodila k Bogu. Pri teh besedah je odprla svoje roke; iz njih so prihajali svetli žarki, ki jih je usmerila na naše prsi. Zdi se mi, da je luč tega dne imela predvsem namen, da nam vlije spoznanje in posebno ljubezen do brezmadežnega Marijinega Srca…
Od tega dne dalje smo čutili v srcu močno ljubezen do brezmadežnega Marijinega Srca.

Zaprisežena priča Marija Carreira je 26. septembra 1923 pred dvema članoma uradne komisije povedala, da je pri prikazanju 13. junija med pogovorom Lucije z Gospo slišala nekakšen šum, ki je prihajal od hrastiča, ni pa razumela niti ene besede. Ob koncu prikazanja se je slišal nekakšen pisk rakete, ki pridobiva na moči, ko se dviga. Od hrastiča proti vzhodu se je visoko in daleč dvigal gost, a lahek oblak dima, dokler ni izginil.

Starši z vidci niso bili zadovoljni. Imeli so jih za lažnivce in so jih zato natepli. Lucijina mati je na vsak način hotela iz Lucije izsiliti priznanje, da glede prikazovanj laže. Lucija je imela razen tega še težke sanje in je izgubila pogum.

Ljudje so začeli govoriti o novih prikazovanjih. Domači župnik je povprašal vidce in jih opomnil, da bi moglo iti za prevaro hudobnega duha. Lucijo je misel na to možnost zelo vznemirjala in ji povzročala trpljenje.
«Kaj hočete?» sem vprašala.
«Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca; da molite rožni venec vsak dan in se naučite brati.  Pozneje bom povedala, kaj hočem.»
Prosila sem za ozdravljenje nekega bolnika.
«Če se bo spreobrnil, bo ozdravel med letom.»
«Hotela bi vas prositi, da bi nas vzeli v nebesa.»
«Da, Hijacinto in Frančiška bom vzela v kratkem. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vzpostaviti pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.»”
Lucija je s pogovorom nadaljevala:
“«Bom ostala tu sama?!» sem žalostno vprašala.
«Ne, hčerka. Hudo trpiš? Ne zgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.»

ponedeljek, 27. februar 2012

Prvo prikazanje, 13. maja 1917

Prvo prikazanje, 13. maja 1917


Bila je nedelja. Po maši so otroci odgnali ovce na pašo v Irijsko globel. Med pašo so použili skromno hrano, kleče zmolili rožni venec in se začeli igrati. Bilo je skoraj poldne. Lucija v četrtih Spominih pripoveduje:


“Ko smo se s Hijacinto in Frančiškom nad bregom Irijske globeli igrali, tako da smo delali ograjo okoli nekega grma, smo nenadoma zagledali nekakšen blisk. Bratrancu in sestrični sem rekla:
«Boljše je, da gremo domov, ker se pričenja bliskati. Utegne še grmeti.»
«Prav.»
In smo pričeli gnati ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli približno do sredine brega, skoraj tik do nekega velikega hrastiča, ki je bil tam, smo videli drug blisk. Ko smo napravili še nekaj korakov naprej, smo videli nad nekim hrastičem Gospo, vso belo oblečeno ko sonce. Iz nje je izhajala svetlejša in močnejša luč kakor kristalna čaša, polna kristalno čiste vode, ki jo presevajo žarki najbolj žarečega sonca. Presenečeni zaradi prikazni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali iz nje izhajala. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter.
Tedaj nam je naša Gospa rekla:
«Ne bojte se. Ne storim vam nič hudega.»
«Odkod ste?» sem jo vprašala.
«Sem iz nebes.»
«In kaj želite od mene?»
«Prišla sem vas prosit, da bi prihajali semkaj šest mesecev zapovrstjo na trinajsti dan v mesecu ob tej uri. Potem vam bom povedala, kdo sem in kaj hočem. Nato se bom vrnila sem še sedmič.»
«In jaz bom tudi šla v nebesa?»
«Da, pojdeš.»
«In Hijacinta?»
«Tudi.»
«In Frančišek.»
«Tudi, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.»
Tedaj sem se spomnila, da sem vprašala po dveh dekletih, ki sta bili pred kratkim umrli. Bili sta moji prijateljici in sta bivali na mojem domu, da sta se pri moji najstarejši sestri učili tkalstva.
«Je Marija das Neves že v nebesih?»
«Da, je.»
Zdi se mi, da je morala imeti kakšnih 16 let.
«In Amelija?»
«Ostala bo v vicah do sodnega dne.»
Zdi se mi, da je morala imeti od 18 do 20 let.”
«Ali se hočete ponuditi Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo hotel poslati, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?»
«Da, hočemo.»
«Torej boste morali dosti trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.»
Ko je izgovorila te zadnje besede (božja milost), je prvič razprostrla roke in na nas razlila tako močno luč, da nam je prodrla v prsi in v globino duše. Ta luč je bila kot odsev, ki je izhajal iz rok. V njej smo v Bogu, ki je bil ta luč, mogli videti sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Tedaj smo po notranjem nagibu, ki nam je bil dan, padli na kolena in od srca ponavljali:
«O presveta Trojica, molim te. Moj Bog, moj Bog, ljubim te v najsvetejšem zakramentu.»
Po nekaj trenutkih je naša Gospa dodala:
«Molíte vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.»
Takoj zatem se je pričela tiho dvigati v smeri proti vzhodu, dokler ni izginila v neizmerni daljavi. Luč, ki jo je obdajala, ji je tako rekoč utirala pot med zvezdnato pregrajo. Zato smo včasih rekli, da smo videli, kako so se odprla nebesa...”

Vsi trije vidci so na različna vprašanja stalno odgovarjali, kako je bila Gospa silno lepa, lepša od katere koli znane žene. Hijacinta je po prvi prikazni popoldne vzklikala:
“O, kako lepa Gospa!”

Lucija je pri uradnem zaslišanju izpovedala, da je bila Gospa zelo lepa. Imela je okrog 18 do 20 let in je bila obdana s sijem, ki je blestel bolj kakor sonce. Bila je belo oblečena. Od glave do tal je imela z zlatom okrašen plašč z zlatim pasom in zlatim robom. V rokah je imela bel rožni venec z belim križem navzdol. Imela je bele nogavice.

Prav isto nedeljo, 13. maja 1917 proti poldnevu, je Evgen Pacelli, bodoči papež Pij XII., prejel škofovsko posvečenje po polaganju rok papeža Benedikta XV. Osem dni prej je papež Benedikt XV. povabil človeštvo k molitvi za mir in odredil, naj se lavretanskim litanijam doda vzklik: Kraljica miru, prosi za nas!

(se nadaljuje)

nedelja, 26. februar 2012

Marijina prikazovanja

Marijina prikazovanja


Marijina prikazovanja - Fatima
 Božja Mati se je prikazovala Luciji, Frančišku in Hijacinti v globeli Iria, ki je bila last Lucijinih staršev. Od Aljustrela je oddaljena dva kilometra in je nekoliko nižja od okolice.

Vedno se je prikazala nad istim pritlikavim sredozemskim drevesom, neke vrste hrastom, ki v dobri zemlji zraste do treh metrov visoko, v slabi zemlji ostane nizek kot grm, in je vedno zelen (gradnjak, graden, hrast črepinjak).
Prikazala se je v trenutku, ne da bi vidci videli, kako prihaja. Preden se je pojavila, so videli luč, ki se je bližala. Lucija pravi, da je ta luč bila Marija. Ko so sveto Devico videli, je že bila nad hrastičem. Nad tem hrastičem je stala na oblačku, ki se je rahlo dotikal krošnje. To je bilo v času med dvanajsto in trinajsto uro.

Izjema je bil mesec avgust, ker so bili vidci od 13. do 15. avgusta v zaporu. Nebeška Gospa se jim je prikazala 19. avgusta popoldne na drugem kraju.

Vedno so jo videli vsi trije vidci. Lucija in Hijacinta sta jo tudi slišali. Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija. Hijacinta ni imela poguma, da bi spregovorila. Frančišek je slišal samo Lucijina vprašanja in odgovore. Marijina sporočila sta mu vidkinji posredovali pozneje. Navzoči ljudje Marije niso videli ne slišali, večkrat pa so videli steber dima, ki je kakor kadilo ovijal drevo. Deklici sta sprejemali sporočila nebeške Matere na nadnaraven način.

Med prikazovanji angela in Device Marije so vidci občutili precejšnjo razliko. To velja za sama prikazovanja kakor tudi za čas po njih. Značilno je, kar pripoveduje Lucija v četrtih Spominih:
“Prikazanje naše Gospe nas je znova osredotočilo na nadnaravno, vendar v milejši obliki (kakor angelova prikazovanja). Namesto tistega izničenja v božji navzočnosti, ki nas je celo fizično oslabilo, nas je navdalo z mirom in osvajajočim veseljem, ki nas ni oviralo pri govorjenju neposredno po dogodku. Vendar smo zaradi odseva, s katerim nas je Gospa razžarila, in zavoljo vsega, kar je bilo z njim v zvezi, čutili v notranjosti ne vem kaj, kar nas je nagibalo k molku.”
Lucija opisuje vseh šest Marijinih prikazovanj najizčrpneje v svojih četrtih Spominih. Te Spomine je napisala leta 1941, ker ji je naročil škof José (Jožef) Correia da Silva, naj zapiše vse, česar se spominja. Kljub temu naročilu Lucija takrat še ni napisala tistega dela Marijinega sporočila, ki mu rečemo tretja fatimska skrivnost. Prve tri knjige Spominov je napisala od 1935 dalje, tretjo knjigo Spominov leta 1941.

Lucijo odlikuje izreden spomin. Le v datumih in nekaterih manj pomembnih okoliščinah včasih omahuje in se moti.

V četrtih Spominih podobno ugotavlja:
“Dosti ljudi se je nemalo čudilo spominu, ki mi ga je Bog blagovolil dati. Po njegovi neskončni dobroti je moj spomin precej dober v vsakem pomenu. Vendar se pri nadnaravnih stvareh temu ni treba čuditi, ker se vtisnejo v dušo tako jasno, da jih skoraj ni mogoče pozabiti. Vsaj pomena stvari, ki ga nakažejo, človek nikoli ne pozabi, razen če hoče Bog” (P 26).
Lucijino besedilo iz četrtih Spominov za vseh šest Marijinih prikazovanj navajam v glavnem dobesedno, kakor ga je prevedel Ludovik Ceglar, ponekod z izpuščanjem nebistvenih stvari ali samo v povzetkih. Nekaj podatkov, ki jih ni v teh Spominih, povzemam od drugod.

(se nadaljuje)

torek, 21. februar 2012

Prikazovanja angela miru

Prikazovanja angela miru

Angel miru
Pred prikazovanjem Marije je bilo prikazovanje angela, ki so ga naši trije pastirji videli trikrat, in sicer že leta 1916. To je bil “angel miru” in “angel Portugalske”. Ludovik Ceglar objavlja v svoji knjigi Prikazovanja fatimske Gospe Lucijine Spomine (4. knjiga) na ta prikazovanja:

Spomladi 1916 smo na paši v naši Loca do Cabeço po malici in molitvi “na nekaj razdalje nad drevesi, ki so se vrstila v smeri proti vzhodu, opazili neko luč, bolj belo kakor sneg, v obliki prozornega mladeniča, ki se je bleščal bolj kakor kristal, skozi katerega gredo sončni žarki. Kolikor bolj se je približeval, toliko bolje smo razločevali postavo. Bili smo presenečeni in nemalo prevzeti. Spregovorili nismo niti besede. Ko je prišel do nas, je rekel:

«Ne bojte se. Sem angel miru. Molite z menoj!»
Pokleknil je na zemljo in sklonil čelo do tal. Po nadnaravnem nagibu smo ga posnemali in ponavljali besede, katere smo ga slišali izgovarjati:
«Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.»
To je ponovil trikrat, nakar se je dvignil in rekel:
«Tako molíte! Srci Jezusa in Marije poslušata glas vaših prošenj.»
In je izginil.

Nadnaravno ozračje, ki nas je obdalo, je bilo tako močno, da se dolgo časa skoraj nismo zavedali sami sebe. Ostali smo v drži, v kateri nas je pustil, in ponavljali zmeraj isto molitev. Božjo navzočnost smo tako močno in globoko čutili, da si niti med seboj nismo upali govoriti. Še drugi dan smo čutili, da smo obdani s tem ozračjem, ki je le prav počasi izginjalo...”

“Drugič je moralo biti sredi poletja, v najbolj vročih dnevih, ko smo šli s čredami domov sredi dopoldneva, da bi jih izpustili šele pozno popoldne.

Popoldne smo šli počivat v senco dreves, ki so rasla okoli vodnjaka, ki sem ga že večkrat omenila. Nenadoma smo zraven sebe videli istega angela.
«Kaj delate? Molíte! Veliko molíte! Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Neprenehoma darujte Najvišjemu molitve in žrtve!»
«Kako naj se žrtvujemo?» sem vprašala.
«Povsod, kjer morete, darujte kakšno žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi je On žaljen, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako izprosite svoji domovini miru. Jaz sem angel varuh, angel Portugalske. Zlasti sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.»
Te angelove besede so se vtisnile v našo dušo kakor luč, ki nam je pomagala spoznati, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen; kakšno vrednost ima žrtev in kako mu ugaja in kako zaradi nje spreobrača grešnike. Zato smo odslej začeli darovati Bogu vse, kar nas je mrtvičilo. Vendar nismo iskali posebnih mrtvičenj in pokore razen te, da smo cele ure prebili sklonjeni do tal in ponavljali molitev, ki nas jo je naučil angel.”

“Zdi se mi, da je tretje prikazanje moralo biti v oktobru ali ob koncu septembra, ker že nismo več hodili domov na popoldanski počitek.” V kraju Casa Velha “smo molili rožni venec in molitev, ki nas jo je angel naučil ob prvem prikazanju. Ko smo torej bili tam, se nam je prikazal tretjič. V roki je nosil kelih in nad njim hostijo, iz katere je padlo v kelih nekaj kapljic krvi. Kelih in hostijo je pustil viseti v zraku, sam pa je sklonjen do tal trikrat ponovil molitev:
«Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, z vsem srcem te molim in ti darujem predragoceno telo, kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, božje rope in brezbrižnosti, s katerimi je žaljen. Po neskončnem zasluženju njegovega presvetega Srca in brezmadežnega Srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.»
Potem se je dvignil, spet vzel v roke kelih in hostijo in dal meni hostijo, to, kar je bilo v kelihu, pa je dal piti Hijacinti in Frančišku in pri tem izgovarjal besede:
«Vzemite in pijte telo in kri Jezusa Kristusa, ki ga nehvaležni ljudje stašno žalijo. Zadoščujte za njihova zla dejanja in tolažite svojega Boga.»
Znova se je sklonil do tal in z nami trikrat ponovil isto molitev:
«Presveta Trojica... itd.»
In je izginil.

Moč nadnaravnosti, ki nas je obdajala, nas je gnala, da smo angela v vsem posnemali. Skonili smo se kakor on do tal in ponavljali molitve, ki jih je on izgovarjal. Moč božje navzočnosti je bila tako velika, da se nas je skoraj docela polastila in nas izničila. Zdelo se je, da nam je za dolgo časa vzela celo rabo telesnih čutil” (P 61–66).

Obhajilo, ki ga je angel podelil vidcem, ni bilo zakramentalno, ampak mistično. Po prikazovanjih angela so vidci občutili posebno telesno potrtost. Kmalu se je za Lucijo začelo trpljenje. Oče je začel piti. Dve sestri sta morali iti služit, da je bilo dovolj živeža. Mati je od vsega hudega težko zbolela. Lucija je vse to trpljenje darovala Bogu.

Otroci so bili pripravljeni na Marijina prikazovanja. Napredovali so v molitvi, vadili so se v odpovedovanju, občutili so božjo navzočnost. Varovali so se greha.  

ponedeljek, 20. februar 2012

MARIJINO BREZMADEŽNO SRCE – FATIMA (1917)



Marijino Brezmadežno Srce

MARIJINO BREZMADEŽNO SRCE – FATIMA (1917)


V Fatimi je Marija napovedala vzpon in padec komunizma in kaj je potrebno narediti, da ta pade. Prikazovanje v Fatimi je tudi vezano na Marijino veliko obljubo »Petih prvih sobot«.

Dejstvo je, da je vidce ugrabil župan Artur de Oliveira Santos, upravitelj občine Vila Nova de Ourém, ki je bil prostozidar. V zaporu jim je grozil s smrtjo. Otroci so bili stari 10, 9 in 7 let.

Lucija, Frančišek in Hijacinta


V Fatimi na Portugalskem se je od 13. maja do 13. oktobra 1917 Marija šestkrat prikazala trem preprostim pastirjem: desetletni Luciji dos Santos (* 1907), devetletnemu bratrancu Frančišku Marto (1908 – 1919) ter sedemletni sestrični Hijacinti Marto (1910 – 1920).  Prikazovanja so trajala od 13. maja do 13. oktobra 1917.

Fatimski pastirčki:
 Hijacinta(7),  Lucija(10), Frančišek(9) let
Bilo je v času 1. svetovne vojne. Divjala je že skoraj tri leta. Portugalska je bila vključena vanjo na strani Francije. Marija je s svojimi prikazovanji hotela posredovati kot Kraljica miru.

Fatima je bila v času Marijinih prikazovanj vas z okrog 2500 prebivalci. Leži v škofiji Leiria-Fatima, skoraj v sredini Portugalske, okrog 125 kilometrov severno od glavnega mesta Lizbona.

Marijina prikazovanja pa se pravzaprav niso dogajala v Fatimi, ampak 2,2 kilometra zahodno od nje, v kotanjasti dolini, ki so ji ljudje rekli “Cova da Iria”, Irijska globel. Vendar so pozneje vsi govorili o “fatimskih” dogodkih, ker je bila Fatima večja in bolj znana.

Starši vidcev so bili kmetje s toliko posestva, da je bilo ravno dovolj hrane za preživljanje. Otroci Lucija, Frančišek in Hijacinta so bili med seboj povezani kot sorodniki in kot prijatelji. Lucija je leta 1985 v posebnem pismu za otroke povedala:

“Zaradi sorodstvenih vezi sta bili obe družini kakor ena sama družina. V eni in drugi hiši smo se vsi trije počutili kakor doma. Zato sta božja služabnika Frančišek in Hijacinta navadno prebila dan v naši hiši, da sta se igrala z menoj. Pri tem je nastalo med nami tako prisrčno in tesno prijateljstvo, da se skoraj nismo mogli ločiti.”

Lucija dos Santos
Lucija dos Santos je bila rojena 22. marca 1907 v Aljustrelu v župniji Fatima kot sedmi otrok materi Mariji in očetu Antonu. Zlasti mati se je odlikovala v krščanskem življenju, oče pa je bil nekoliko nagnjen k alkoholu.

S sedmimi leti, leta 1914, je šla k prvemu sv. obhajilu. Prejšnji dan je po spovedi po spovednikovem naročilu molila pred Marijino podobo in z vso gorečnostjo prosila, da bi ohranila svoje ubogo srce samo za Boga. Sama pripoveduje:


“Ko sem to ponižno prošnjo večkrat ponovila in imela oči uprte v podobo, se mi je zdelo, da se je nasmehnila in mi s pogledom pritrdila. Bila sem napolnjena s takim veseljem, da sem mogla le s težavo izgovarjati besede.”

Preden je na dan prvega obhajila odšla v cerkev, ji je mati naročila:
“Posebno prosi našega Gospoda, da te napravi za svetnico.”

Lucijino notranjost, njen odnos do sv. evharistije, lepo razodevajo njeni Spomini, ki jih je zapisala po naročilu svojega škofa:

“Pričela se je peta maša. Kolikor bolj se je bližalo obhajilo, toliko hitreje je bílo srce v pričakovanju obiska velikega Boga, ki bo prišel iz nebes, da se bo združil z mojo ubogo dušo.

Gospod prior je prišel od oltarja, da bi med vrstami delil angelski kruh. Imela sem srečo, da sem bila prva. Ko je duhovnik stopal po oltarnih stopnicah, mi je srce razbijalo kakor kladivo. Brž ko sem prejela božjo Žrtev, sem čutila vedrost in neskaljen mir. Navdalo me je tako nadnaravno občutje, da sem navzočnost našega dobrega Boga tako zelo čutila, kakor da bi ga videla in slišala s telesnimi čuti. Tedaj sem ga prosila:

«Gospod, napravi me sveto, ohrani moje srce vedno čisto in samo zate!»
Zdelo se mi je, da mi je naš dobri Bog v globini duše razločno rekel:
«Milost, ki ti je bila danes podarjena, bo v tvoji duši ostala živa in bo obrodila sadove večnega življenja.»

Čutila sem se spremenjeno v Bogu!

Verski obred se je končal skoraj ob enih popoldne, ker so duhovniki, ki so prišli od zunaj, zamujali, pa tudi zaradi dolge pridige in obnovitve krstnih obljub. Mati me je zato prišla iskat v strahu, da bom omedlela.  Toda jaz sem se čutila tako nasičeno z angelskim kruhom, da mi ni bilo mogoče zaužiti drugega živeža.

Odtlej sem izgubila veselje do posvetnih stvari, ki sem ga bila že pričela čutiti. Nič me ni več privlačevalo in sem se dobro počutila le na kakšnem samotnem kraju, kjer sem se mogla spominjati radosti svojega prvega obhajila.”

Lucija je postala pastirica verjetno leta 1915. Bila je nadarjena, z odličnim spominom, vztrajna, natančna in resna. 
Družina Frančiška in Hijacinte je prav tako kakor Lucijina živela v Aljustrelu, blizu Lucijine hiše. Mati Olimpija in oče Manuel Marto sta bila dobra katoličana.

Frančišek Marto




Frančišek Marto je bil rojen 11. junija 1908 kot šesti otrok. Bil je mirne narave, popustljiv, molčeč in zamišljen. V šoli se ni dobro učil.
Njegove misli so bile drugje, še zlasti, ko mu je Marija razodela, da bo kmalu umrl. Tudi pri spraševanju verouka se je zmedel, zato je šel k prvemu obhajilu, ki je bilo hkrati tudi zadnje, šele tik pred smrtjo. Ni bil občutljiv in zamerljiv kakor njegova mlajša sestrica Hijacinta.
Umrl je na svojem domu, 4. aprila 1919, še preden je dopolnil enajst let. 
Sestrica Hijacinta, najmlajši otrok, se je rodila 11. marca 1910. Bila je živahnejša od Frančiška. Lucija pripoveduje v svojih Spominih o nekaterih otroških napakah, ki jih je razodevala pri igri. Bila je zelo občutljiva in zamerljiva ter samoljubna. Hitro se je našobila in šla mulo kuhat. Sicer pa je bila dobrega srca, ljubezniva, prijazna in prikupna. 

Zlasti je nanjo vplivalo, ko je Lucija večkrat pripovedovala o Kristusovem trpljenju. Takrat je jokala in tožila:

“Ubogi naš Gospod! Nikoli ne bom storila nobenega greha! Ne maram, da bi naš Gospod še več trpel!”

Imela je izreden smisel za nadnaravne stvari in ljubezen do Boga.
Zbolela je ob koncu oktrobra 1918 in umrla v bolnici, 20. februarja 1920, brez navzočnosti domačih, stara še ne polnih deset let. Oba skupaj s Frančiškom počivata v fatimski baziliki.
Za oba se je uspešno končal proces za razglasitev blaženim. Leta 1979 je bil prenesen v Rim. 13. maja 1989 je papež Janez Pavel II. priznal obema heroično stopnjo kreposti.

(se nadaljuje)

ERMLANDSKI LURD – GIETRZWALD (DIETRICHSWALDE) (1877)

ERMLANDSKI LURD – GIETRZWALD (DIETRICHSWALDE) (1877)


Od srede, 27. junija, do nedelje, 16. septembra leta 1877, je bilo 160 Marijinih prikazovanj v vasi Dietrichswalde (poljsko: Gietrzwald), v škofiji Ermland (Warmia), v Vzhodni Prusiji, na današnjem Poljskem. Deležne so ga bile dvanajstletna Barbara Samulowska (1865–1950), trinajstletna Justina Szafrinska (* 1864), triindvajsetletna Katarina Wieczorek in petinštiridesetletna vdova Elizabeta Bilitewska.

Marija se je skoraj vedno prikazala na velikem javorovem drevesu v bližini župnišča. Večinoma je sedela. Bila je obdana z angeli, žareča, v svetlem oblaku. Včasih je imela krono na glavi in Jezuščka na rokah.

Dne 30. junija je Justina po nasvetu župnika vprašala, kaj nebeška Gospa želi. Slišala je odgovor:
“Želim, da vsak dan molite rožni venec!”

Ta Marijina želja je povzročila, da se je sprožil pravi val romanj. Velike množice so vsak dan zvesto molile vse dele rožnega venca.

Bilo je veliko uslišanj, spreobrnjenj in ozdravljenj.

Dne 16. septembra, ko je bil blagoslovljen kip Matere božje za malo kapelo, je prišlo od blizu in daleč okrog 50.000 romarjev. V juliju in septembru je prišlo na kraj prikazovanj vsega skupaj okrog pol milijona ljudi.

V nedeljo, 1. julija, je Justina z drugimi otroki prejela prvo sveto obhajilo. Med prikazanjem zvečer je vprašala Gospo:
“Kdo si ti?”
“Sem blažena Devica Marija, brezmadežno spočeta!”

  • Nekaj prikazovanj je bilo gotovo nepristnih, povzročenih od hudobnega duha. To je Marija sama povedala.
  • Sicer pa se je to poznalo tudi na spačenih obrazih vidkinj, ki so bile mrtvaško blede, z rdečimi in močno izstopajočimi očmi.

Po naročilu škofa je več duhovnikov posamezno izprašalo vidce. Tudi škof sam je 4. septembra 1877 opazoval otroke. Odredil je tudi zdravniško preiskavo. Glede verodostojnosti vidcev ni bilo pomislekov.

Ni pa prišlo do cerkvene odobritve, in sicer verjetno zaradi tega, ker so nekateri krogi prikazovanja izrabljali v narodnostno politične namene.

Bil je to čas kulturnega boja (Bismarck je nastopil proti katoliški Cerkvi, da bi združil nemške države v eno.)

(1872–1887). 21. 11. 1877 je škof Krementz dal dovoljenje za natis (imprimatur) za spis profesorja Franza Hiplerja, ki pozitivno govori o prikazovanjih. Vendar dovoljenje za natis še ni potrditev pristnosti prikazovanja.

Kraj je postal znamenito romarsko središče. V letih 1882/83 je bila cerkev znatno rarširjena. Vanjo so namestili tudi podobe rožnovenskih skrivnosti. Romarska cerkev je dobila naziv ermlandski Lurd.

Po letu 1920 je prošt in beneficiat Leo Strange (1878–1951) po naročilu škofa Augustina Bludaua (1908–1930) pokrenil ponovno cerkveno preiskavo o prikazovanjih, ki pa ni privedla do potrditve.

Cerkveno potrditev je ob stoletnici prikazovanj, 11. septembra 1977, izrekel pristojni škof Jozef Drzazga, ob navzočnosti krakovskega kardinala Karla Wojtyla, ki je zastopal bolnega poljskega primasa Wyszynskega. Stoletnice se je udeležilo okrog 200.000 romarjev.

sobota, 18. februar 2012

Pomen Lurda danes

Pomen Lurda danes


Glavna Marijina sporočila in naročila imajo veljavo še danes:

·         Ne obljubim ti, da boš srečna na tem svetu, pač pa na onem.
·         Moli za grešnike!
·         Poljubi zemljo za pokoro za grešnike!
·         Pokora, pokora, pokora!
·         Pojdi in povej duhovnikom, naj ljudje sem prihajajo v procesiji in naj se sezida na tem kraju kapela!
·         Pojdi k studencu, pij in umij se!
·         Brezmadežno spočetje sem.

Kot za vsa posebna razodetja tudi za lurška velja, da so v službi evangelija. Niso novo razodetje, novi povedniki, ampak novi velelniki, novo naročilo tistega, kar vsebuje evangelij.

So potrditev vseh resnic razodetja, zlasti še resnice o grehu in odrešenju. Poudarjajo tisto, na kar smo pozabili in kar bi bilo še posebej pomembno uresničevati v življenju.

To je:
  1. evangeljsko uboštvo,
  2. molitev,
  3. pokora,
  4. prvenstvo milosti in ljubezen do bližnjega.

  1. Evangeljsko uboštvo sicer ni vsebovano v Marijinem besednem sporočilu, je pa močno naglašeno s celotnim okoljem, ki spominja na Betlehem. Tam so bili ubožni pastirji, tu je uboga pastirica, kakor sta bila ubožna in preprosta pastirja tudi lasaletska vidca. 
Tam so posredovali nebeško sporočilo pastirji, tu ga posreduje pastirica Bernardka. Uboštvo je zelo vidno na vidkinji: Bila je revna, nešolana, iz ubožne družine, telesno slabotna in neznatna bolj kakor katerokoli dekle njene starosti v Lurdu.

Toda prav ob njej je hotel Bog razodeti svojo dobroto in moč. Tako se je še bolj pokazalo, da je vse božji dar. Kot že tolikokrat so se tudi v zvezi z Lurdom uresničile Pavlove besede:

“Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta nespametno, da bi osramotil modre. Tisto, kar je v očeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu preprosto in zaničevano, tisto, kar ni nič, da bi onesposobil tisto, kar je, da se pred Bogom ne bi ponašal noben človek” (1 Kor 1,27-29).

Lurd razodeva resničnost Jezusovih besed:

“Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in bistrim, razodel pa malim” (Mt 11,25).

Ko so ljudje Bernardki ponujali denar in različne darove, je vse vztrajno odklanjala, čeprav je vsa družina živela v veliki revščini.

Prav ubogi in preprosti se ob lurški votlini najbolje počutijo.

  1. Posebna značilnost Lurda je, da je kraj zbranosti, molitve in zakramentalnega življenja. V tem se razodeva velika ljubezen do Boga in do Device Marije. Bernardka je takoj na začetku Marijinih prikazovanj segla po rožnem vencu. 
Preden je Marija z Bernardko spregovorila, je z njo molila. Bernardka je veliko molila. Molitev je tako vzljubila, da ji je sestra oponesla, da ne zna drugega kakor moliti.

Ko so jo vabili k votlini, je postavila pogoj:
“Če bomo molili.”

Sploh je v Lurdu rožni venec dobil najvišjo potrditev in odobrenje.

Marija se je prikazovala z rožnim vencem v roki. Ko ga je Bernardka pri vsakem prikazanju molila, je tudi Gospa prebirala jagode rožnega venca. Ni sicer molila očenaša in zdravamarije, ampak Slava Očetu. Bernardko je učila moliti. Naučila jo je posebno molitev.

V Marijinem naročilu 2. marca, naj ljudje prihajajo v procesiji in naj pozidajo kapelo, je poudarjena molitev, tudi liturgična, posebej mašna daritev, ki je več kakor molitev.

Lurd je od vsega začetka kraj poglobljene molitve. Nekateri mu rečejo kar “glavno mesto molitve”.

V Lurdu kar vdihavamo molitveno ozračje. To ozračje vlada še posebej na prostoru pred votlino.

I. A. Friard pravi:
“V Lurdu se moli tako lahko in naravno, kakor se vdihava zrak.”
Pisatelj Huysmans ugotavlja: “Na tem kraju vse moli, še sveče, to pa tako goreče in neprestano, da je ozračje polno razgovora z Bogom.” 
Končni cilj vsega dogajanja v Lurdu ni Marija, ampak Bog. Kakor v času svojega zemeljskega življenja je Marija tudi danes popolnoma usmerjena h Kristusu in vodi k njemu. 
V središču je evharistija, mašna daritev in procesija z Najsvetejšim. V Lurdu je zelo veliko mašnih daritev. Mnogi bolniki se okrepčajo z zakramentom bolniškega maziljenja.

Posebno doživetje za marsikaterega romarja je procesija s svečami med petjem lurške pesmi Zvonovi zvonijo, ki je nastala 1873.


  1. Danes je klic k pokori, ta tako svetopisemski klic, še posebej pomemben, in sicer iz več razlogov. Najprej zato, ker mnogi greha več ne priznavajo. Pozabili so, da je greh največje zlo in edina resnična nesreča. Mnogi se za greh malo zmenijo, ker nočejo, da bi jih kdo omejeval v uživaški miselnosti in ravnanju.

Pokora je vsebovana v posebnih Marijinih naročilih:
“Pokora, pokora, pokora!” “Moli za grešnike!” “Poljubi zemljo – za grešnike!”

Kakšno bolečino ji povzročajo grehi človeštva, je Marija pokazala s svojim ravnanjem.

Bernardka je povedala:
“Kadar je bila žalostna ona, sem bila žalostna in sem jokala tudi jaz.”

Bernardka je vse življenje molila in delala pokoro za grešnike. Kako je to razumela kot svoje življenjsko poslanstvo, dokazuje njeno pismo, ki ga je 13. aprila 1872 pisala iz Neversa prednici samostanskega zavetišča v Lurdu:
“Pravzaprav bi morali biti bolj žalostni kakor veseli, ko pa je pri nas toliko ljudi, ki so zaslepljeni in zakrknjeni v svojih grehih. Kako zelo je žaljen naš Gospod! Molímo za uboge grešnike, da se spreobrnejo! Kljub vsemu so vendarle naši bratje. Prosímo Boga in preblaženo Devico, da spremeni volkove v jagnjeta...”

P. Cros, ki je Bernardko zelo dobro poznal, je izjavil:
“Bernardka je neprestano mislila na spreobrnjenje grešnikov.”

Beseda “pokora” pomeni vse tisto prizadevanje, ki je s pomočjo božje milosti usmerjeno zoper greh. Gre za najvažnejše notranje dogajanje, ko Bog ob našem sodelovanju odstranja staro, grešno srce in ustvarja novo.

Poleg spreobrnjenja srca gre pa tudi za zunanja, s ponižnostjo povezana dejanja, ki podpirajo notranjo skesanost in spreobrnjenje in so hkrati dokaz notranje pristnosti. Prav na to danes tako radi pozabljamo.

Bernardkino poljubljanje zemlje nas hoče spominjati na to. To so različne oblike zadoščevanja za lastne grehe in grehe drugih. Ker je spreobrnjenje velika milost, je tako zelo na mestu molitev za grešnike, med katere se moramo prišteti najprej sami. 
Greh pa je usmerjen zoper Boga in zoper človeka, zoper Cerkev. Potrebna je sprava z Bogom in z bližnjim, s Cerkvijo. Prizadevanje za spravo je povezano z Jezusovim odrešenjem. 
On je “božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta” (Jn 1,29). “On je namreč spravna žrtev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za grehe vsega sveta” (1 Jn 2,2).
S svojo smrtjo in vstajenjem nas je odrešil greha. Spravil nas je z Bogom in med seboj. V svojem boju zoper greh dobivamo moč iz njegove prebodene strani, iz katere izvirajo zakramenti Cerkve.

Marija je pri Jezusovem odrešenjskem delu sodelovala. Že v raju je bila po padcu Adama in Eve napovedana kot žena, ki bo sovražnica kače, to je hudobnega duha, ki je pobudnik greha (prim. 1 Mz 3,15).

Danes je srednica vseh milosti, tudi tistih, ki so potrebne za odvrnitev od greha in za vztrajanje v dobrem, za spravo z Bogom in z bližnjim. Zato ni nič čudnega, če Marija kliče človeštvo k pokori, k poboljšanju, k novemu življenju.

V lavretanskih litanijah jo upravičeno imenujemo “pribežališče grešnikov”. Marijin klic k pokori je izrazito evangeljski, podoben Jezusovemu klicu na začetku oznanjevanja evangelija:
“Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo” (Mt 4,17).

Spreobrniti se pomeni: z božjo pomočjo se odtrgati od greha in se vrniti k Bogu. To je pot križa:
“Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec” (Lk 14,27).

Posebno srečanje s Kristusom v Lurdu je zakrament sprave, saj spada Lurd med milostne kraje, v katerih je največ spovedi na leto, tudi po več tisoč na dan. Kjer gre za pristno Marijino prikazanje, se v zakramentu sprave odpre obilen studenec božjega usmiljenja. Poleg mnogih spovednic v vseh lurških cerkvah so leta 1914 sezidali še posebno kapelo sprave, kjer je spovednica ob spovednici, da se morejo romarji v različnih jezikih spovedati. Pisatelj Mauriac je zapisal:
“V Lurdu so spovednice nameščene tako, da so podobne mrežam, v katere naj bi se ujele izgubljene ovce. Zopet naj bi začutile nežno roko Dobrega pastirja in njegove mile Matere.

Tu dobe pri spovedi nepopisan list, da bi nanj začele znova pisati svoje življenje, a odslej brez greha.”

  1. Lurd je pričevanje za posebno božjo naklonjenost in bližino, nazorno oznanilo, da ima v krščanstvu prvo besedo milost, dar od zgoraj. Marija sama je polna milosti. 
Bližina Marije je bližina milosti, bližina Svetega Duha. Zato je Lurd kraj vere, upanja in ljubezni. Medtem ko je versko življenje v zahodnih deželah in posebej v Franciji nazadovalo, obisk Lurda ni nazadoval. Tu je kraj ljudske vernosti, katere pomen danes po desetletjih zapostavljanja ponovno odkrivamo. Pisatelj Mauriac je zapisal:
“So kraji, kjer se človek z nadnaravnim svetom sreča tako močno, kakor hoče Bog. Lurd je tak kraj, na katerem nihče ne more mimo bistvenih vprašanj svojega življenja. Ne moreš napraviti treh korakov, ne da bi se vprašal: Kaj verujem in česa ne verujem?

Vprašanja, ki sem se mu vedno izmikal, tu niti za sekundo ne izgubim iz zavesti. Bodi učen ali preprost, v Lurdu boš dobil milost, da boš spoznal: Vse je prav, kar me je učila mati...”

  1. Lurd je tudi kraj ljubezni do bližnjega. Kjer sta blizu Bog in Marija, tam se tudi ljudje zbližajo med seboj. Marija je Mati edinosti in miru, sprave in medsebojne ljubezni.
V Lurdu se še posebej žrtvujejo mnogi zdravi za bolne, in to brezplačno. Ustanovljena je bila posebna bratovščina prav za bolnike. Huysmans piše:
“Tu človek pozablja nase, tu je na delu ljubezen. Vsaj za kratek čas tu ljudje nehajo biti sebični. Z eno besedo: tu smo v bolnišnici duš – zdravilo pa je ljubezen.”

Prav ljubezen je eno od znamenj, da tu deluje Bog. Kjer ni ljubezni do bližnjega, tam ni Boga na delu.

Apostol Janez je zapisal:
“Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo” (1 Jn 3,14).

“Ljubezen pa poznamo po tem, da je On dal življenje za nas, in takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate” (1 Jn 3,16).

“Preljubi, ljubímo drug drugega, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, kdor ljubi, od Boga in Boga pozna. Kdor pa ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen” (1 Jn 4,7s).

“Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem” (1 Jn 4,16).

Bernardkino življenje po prikazovanjih

Bernardkino življenje po prikazovanjih


Tretjega junija 1858, na praznik svetega Rešnjega telesa, je Bernardka prejela prvo sveto obhajilo, sv. birmo pa 5. februarja 1860. Hodila je k tedenskemu obhajilu, kar je bilo za tisti čas, ko sv. obhajilo ni bilo tako pogostno, zelo veliko.

Julija 1860 je šla k sestram v domačem kraju, kjer je ostala do odhoda k sestram v daljni Nevers. Maja 1862 je izjavila, da mora postati redovnica, a ne ve, v katerem redu.

Dne 4. julija 1866 je vstopila v samostan k sestram božje ljubezni v Neversu ob reki Loiri v upanju, da se bo tam lahko skrila pred ljudmi. Kljub temu je morala biti večkrat na razpolago za pogovore o lurških dogodkih. Prihajali so tisti, ki so o lurških dogodkih pisali, obiskovali so jo škofje.

Leta 1867 je napravila redovne zaobljube. Najprej je bila pomožna bolničarka, nato v jeseni 1871 prva bolničarka. Izkazala se je kot odlična negovalka, ki je z ljubeznivo pozornostjo stregla bolnikom.

Kmalu se je pokazalo, da bo Bernardkin poseben poklic – bolezen. Ponavljali so se ji hudi napadi astme. Mučile so jo še druge bolezni. Razrešena je bila bolničarske službe.

Leta 1874 je postala pomočnica zakristanke. A večinoma je bila bolna, da pogosto tudi k maši ni mogla. Trpela je zaradi kronične naduhe in drugih bolezni.

Kardinal Grente je povedal:
“Nikdar ni bila brez dušnega ali telesnega trpljenja. Morala je hoditi z berglami, vedno je imela polno tvorov, obolele so ji kosti in naduha je bila vedno hujša.”

Neka sosestra ji je oponesla, da ni za nobeno rabo. Bernardka je doumela svojo pot kot božjo voljo:
“Da, moj poklic je, da sem bolna.”

Zadnji dve leti življenja je še posebej veliko trpela, ko je postalo njeno telo ena sama bolečina. Trpela je zaradi krvavitev iz pljuč, raznih bolezenskih zapletov in zlasti zaradi bolečega vnetja desnega kolena. Večkrat je prejela bolniško maziljenje. Leta 1878 je naredila večne zaobljube.

Sploh je Bernardka v samostanu doživela veliko trpljenja. Poleg bolehnosti so jo mučile notranje preizkušnje. Nadlegovali so jo dvomi, ali se glede videnj morda ni prevarala, zmotila.

Izkusila je noč vere in upanja, popolno zapuščenost. V primeri s tem duševnim trpljenjem se ji je telesno trpljenje zaradi različnih bolezni zdelo malenkost. Očitala si je, da ni dovolj sodelovala z božjo milostjo.

Bog je vse to dopustil, da bi v Bernardki na znotraj uresničil poslanstvo Lurda: prvenstvo Boga in večnega življenja, uboštvo, ponižnost, molitev, pokoro, prvenstvo božje milosti, prvenstvo ljubezni. Po Marijini besedi ji je bila sreča prihranjena za prihodnje življenje. Zapisala si je:
“Vse bom storila, da si pridobim nebesa. Tam pa bom našla Marijo v vsem sijaju njene slave.”

Ko je imela videnja Device Marije, je ta sijaj že okušala.

Bernardka je poleg vsega drugega trpljenja izkusila nerazumevanje s strani prednice in učiteljice novink. Obe sta se bali, da bi se Bernardka zaradi Marijinih prikazovanj ne prevzela.

Zato sta jo ob vsaki priložnosti poniževali. Vdana v božjo voljo je sprejemala vsa zapostavljanja. Napisala si je sklep:
“Če me bodo predstojnice ali sosestre poniževale, se bom takoj zahvalila našemu Gospodu za tako veliko milost in bom voljno prenesla vsako žaljivo besedo, da bom za korak bliže Bogu.”

Za Bernardko je značilno močno hrepenenje po svetosti. Zapisala je:
“Treba je, da sem sveta. Moj Jezus to želi, k temu me obvezuje redovni stan.”

V njej se razodeva velika ljubezen do Jezusa, zlasti do Križanega. Njeni zapiski in pisma kažejo izredno globoko duhovnost.

Izredna je bila njena ponižnost. Neka sestra je Bernardko blagrovala zaradi videnj. Bernardka jo je vprašala:
“Kaj delamo z metlo?”
“Kakšno vprašanje! Metla je za to, da z njo pometamo.”
“In potem?”
“Postaviš jo spet tja, kamor spada.”
“Kam pa spada?”
“V kot za vrati.”
“No vidiš, tako je tudi z mano. Sveta Devica me je uporabila, potem pa so me postavili v kot. Tam je zdaj moje mesto, tam sem srečna, tam bom ostala.”
Bernardkino truplo, ki se zdi, kakor, da svetnica spi.
Tudi na te načine Bog človeštvu sporoča, da je vsemogočen,
neskončno usmiljen in Alfa in Omega
vseh vidnih in nevidnih stvari

V prid Bernardkine ponižnosti govorijo tudi njene zadnje besede pred smrtjo:
“Sveta Marija, Mati božja, prosi zame, ubogo grešnico, ubogo grešnico.”

Umrla je 16. aprila 1879 v Neversu, stara 35 let. Ljudje so govorili:
“Umrla je svetnica!”
Njeno truplo je ostalo nestrohnjeno. Škofijski proces za razglasitev za blaženo se je začel 20. avgusta 1908. Dne 16. junija 1925 jo je papež Pij XI. razglasil za blaženo, 8. decembra 1933 pa za svetnico.

Ozdravljenja v Lurdu

Ozdravljenja v Lurdu


V Lurdu se jasno razodeva, da Marijo v litanijah upravičeno kličemo zdravje bolnikov. V tem kraju milosti se je kot božji pečat za pristnost Marijinih prikazovanj in razodetij zgodilo na tisoče naravno nerazložljivih ozdravljenj.

Dr. Dozous je že na začetku teh dejstev dobro ugotovil, da imajo ta čudežna ozdravljenja zvezo s prikazovanji ter jih potrjujejo. V njem se je začela prebujati vera:
“Ozdravljenja, katerim sem bil sam večkrat priča, so mi dala misliti. Nisem mogel več zanikati pristnosti dogodkov pred massabiejsko votlino in resničnosti prikazovanj, ki jih je videla Bernardka.”

Vsako prijavljeno ozdravljenje kritično, s podrobnimi dokazi, preišče Urad za ugotavljanje ozdravljenj v Lurdu, v katerem sodelujejo zdravniki različnih narodnosti. Leta 1906 je 346 zdravnikov z raznih univerz in bolnišnic podpisalo izjavo:
“Podpisani imamo za svojo dolžnost, da priznamo, da se v Lurdu godijo nepričakovana ozdravljenja pod vplivom sile, za katero naša znanost ne ve, ki pa je gotovo ni mogoče razložiti z naravnimi zakoni.”

Med več kakor pet tisoč ozdravljenji, ki jih zdravniki niso mogli razložiti na naravni način, je Cerkev do 1985 uradno priznala kot prave čudeže le 64 ozdravljenj.

  1. predložitev podrobnih in natančnih zdravniških izvidov Uradu za ugotavljanje ozdravljenj v Lurdu;
  2. izvršitev postopka tega mednarodnega Zdravniškega urada z ugotovitvijo, da gre za naravno nerazložljivo ozdravljenje. Ne spada k službi zdravnikov, da bi oni dajali izjave o čudežnosti kakšnega dogodka. Zdravniški urad mora preiskati tri vprašanja: 
a) ali je res šlo za določeno bolezen?
b) ali je ozdravljenje popolno, izvršeno v trenutku in izredno?
c) ali je zdravniško nerazložljivo?

Da bi na to vprašanje odgovorili, morajo dognati troje, da zgodovina zdravilstva ne pozna nobenega enakega ali podobnega primera ozdravljenja s samo naravnimi silami; da tega ozdravljenja ni mogoče razložiti iz okoliščin, ki so ga spremljale; da presega naravne zakone.

  1. verska in duhovna presoja čudeža, ki jo izvrši škof škofije, iz katere izhaja ozdravljenec. Škof določi kanonično komisijo, ki presoja o okoliščinah in sadovih ozdravljenja, ki kažejo, da gre za poseben božji poseg. 
Iz različnih razlogov je potrjenih čudežev vedno manj: napredek zdravniške znanosti zahteva vedno več natančnih pregledov in analiz; zdravniki neradi dajejo izjave (zlasti glede točke c); mnogo je psihičnih bolnikov, ki za priznanje čudežnih ozdravljenj ne pridejo v poštev. 
V Lurdu so ozdraveli zelo različni bolniki:
  • bolniki s tuberkuloznimi obolenji,
  • obolenji na prebavilih,
  • z obolenji srca in ožilja,
  • z ledvičnimi boleznimi,
  • boleznimi na možganih,
  • s kostnimi poškodbami in zlomi,
  • z obolenji sklepov,
  • s kožnimi boleznimi,
  • z raznimi tumorji,
  • z revmatičnimi obolenji,
  • z rakom,
  • z odprtimi ranami in z raznimi splošnimi obolenji.
  • Več slepih je spregledalo,
  • več gluhih je zadobilo sluh,
  • več nemih je spregovorilo.

Nikdar ne bo mogoče naravno razložiti, kako se je mogla v hipu zaceliti kost in se zapreti rana, kako je izginil rak, kako so se zacelila razjedena pljuča. 
“Preseneča me lahkota in nenadnost teh ozdravljenj. Začudi nas, da se vse dogaja popolnoma drugače, kakor smo vajeni.

Ozdravljenje ne poteka tako, kakor to predvideva zdravniška veda. Za silo, ki ozdravlja, ni pomembno, če je bolezen zastarela in se na noben način dotlej ni hotela pozdraviti.

Isto zdravilo ozdravi najbolj različne bolezni. Za kar smo se zdravniki dolgo zaman trudili, to v Lurdu nenadoma uspe. Ni dvoma, da je tu na delu moč, ki je višja od moči narave.”

Bog je edina možna razlaga velikega lurškega dejstva. Tako Lurd zgovorno kaže na bivanje vsemogočnega in dobrega Boga. “Verjemite delom, če že ne verjamete meni,” je rekel Jezus (Jn 10,38).

Dr. Aleksis Carrel in njegovo srečanje s čudežnim ozdravljenjem

Mladi francoski zdravnik Aleksis (Aleksij) Carrel (1873 – 1944) ni bil veren. V zvezi z lurškimi čudeži je povedal:
“Čudeži so nemogoči. Če o njih govore, je bila gotovo kje pri preiskavi storjena napaka. Do danes čudež še ni bil znanstveno ugotovljen. Seveda pa noben dokaz ničesar ne more zoper dejstvo. Postavite me pred dejstvo in uklonil se bom.”

S takšnim dejstvom se je srečal leta 1903, ko je namesto bolnega zdravnika spremljal bolniški vlak v Lurd. Na vlaku je bila tudi Marija Bailly iz jetične družine.

Imela je tuberkulozno vnetje trebušne mrene v zadnji stopnji. V Lurdu so jo dodelili v oddelek najhujših bolnikov.
Carrel je ugotovil:
“Morda bo živela še nekaj dni, potem pa gotovo umrje.”

Sama je še vedno upala na ozdravljenje in je prosila, naj jo peljejo v kopel. Zdravniki so bili odločno proti, a zmagala je bolniška sestra z utemeljitvijo, da je bolnici treba izpolniti zadnjo željo.
“Če ta ozdravi, bom veroval, in še za meniha bom šel,” je nekoliko v šali dostavil dr. Carrel.

Ko je bolnica prišla iz kopeli, ni bila več tako bleda. Dihanje je bilo mirno. V nekaj minutah je upadel trebuh. Bolnica je na vprašanje, kako se počuti, odgovorila:
“Čutim se ozdravljeno!”

Ko ji je sestra ponudila mleka, ga je brez težav izpila. V bolnišnici je dr. Carrel ugotovil popolno ozdravljenje. Tudi drugi zdravniki so to potrdili. Nekdanja bolnica je živela še do 22. februarja 1937. 

Carrel je bil ob nenadnem ozdravljenju zmeden:
“Ali ne znam več preiskovati ali pa stojim pred povsem novim dejstvom? Še je treba preiskovati!”

Stanovski tovariš ga je spomnil obljube, da bo veroval, če ta bolnica ozdravi. Učeni zdravnik je vso noč begal okrog votline in premišljeval. Zjutraj je s skupino Baskov pred votlino molil.

S pisano besedo je javno branil čudež, kateremu je bil priča. Zato je moral zapustiti službo na medicinski fakulteti v Lyonu in se preseliti v ZDA. V New Yorku je postal predstojnik Rockefellerjevega medicinskega raziskovalnega instituta.

Zaradi znamenitih odkritij na področju medicinske znanosti je leta 1912 prejel Nobelovo nagrado.

Raziskoval je kirurgijo ožilja in presaditev živega tkiva. Z lurškim čudežem se je v slavnem znanstveniku proces vere šele začel. Do globoke vere pa je prišel pozneje, ko se je srečal s svetniškim redovnikom.
 O veri je zapisal:
“Hočem verovati vse, kar nas Cerkev uči. Pri tem ne čutim nobenih težav, kajti moj razum ni naletel na nikakršno nasprotje med vero in znanostjo... Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kakor odgovor znanosti.”

Razlike med Lurdom in La Salette

Razlike so naslednje:
  • V La Salette je bilo le eno prikazanje, v Lurdu osemnajst.
  • V Lurdu nista bila navzoča le dva človeka, popolnoma sama v gorah, ampak zlasti proti koncu velike množice. To je nekaj novega v zgodovini Cerkve.
  • Značilno je, da so bili dnevi prikazovanj večinoma vnaprej napovedani, čeprav se Marija dvakrat ni prikazala.
  • Možno je bilo opazovati vse odzive in obnašanje vidkinje. Besed, ki jih je Gospa govorila, ni slišal nihče, razen Bernardke. Slišala pa jih je, kakor je sama pojasnila, v srcu. To notranje dogajanje se je na Bernardki odražalo tudi na zunaj. Prav tako je nebeško Gospo videla le Bernardka.
  • Med videnjem je bila v stanju, v katerem je še ohranila stik z okolico. Prešla pa je tudi v zamaknjenje, v katerem zaradi ljubečega združenja z Bogom zunanjega sveta ni občutila in dojemala. Vidca v La Salette nista bila zamaknjena. Med zamaknjenjem je bila Bernardka še posebno lepa. Ko so jo prijateljice vabile, naj gre z njimi domov, jih ni slišala. Tudi s silo je niso mogle premakniti. Ob takih trenutkih so imeli ljudje o vidkinji poseben vtis. O. Duboe je rekel:
  • “Ljudje so mislili, da jim bo odletela v nebesa.”
  • Vidkinja se je tudi sama zavedala, kako globoko v njeno življenje posegajo videnja:
  • “Če se mi prikaže Gospa, se mi zdi, da nisem več od tega sveta. Začudim se, ko se po njenem odhodu zopet znajdem tukaj.”
  • Kaj so bila zanjo prikazovanja, povedo njene besede 1869, ko se je pred odhodom k sestram v Nevers v solzah poslavljala od votline:
  • “Votlina so bila moja nebesa!”
  • V La Salette je Marija jokala, v Lurdu se je prikazovala nasmejana, ni jokala; a bila je tudi zaskrbljena za spreobrnjenje grešnikov.
Nasprotovanje javnosti je bilo v Lurdu mnogo večje kakor v La Salette. Sploh je verjetno morala Bernardka med vsemi vidci pretrpeti največ preizkušenj.
Zdravnik dr. Verges pravi:

Pri ozdravljenju često nastopi huda bolečina, kateri sledi nenadna ozdravitev, včasih v nekaj sekundah ali minutah, največ v nekaj urah. Splošni znaki obolelosti izginejo.
Da je v Lurdu neko ozdravljenje priznano kot čudež, morajo biti izpolnjeni trije pogoji: