Petnajsto prikazanje je bilo v četrtek, 4. marca

Petnajsto prikazanje je bilo v četrtek, 4. marca, okrog sedmih zjutraj. Zaradi pričakovanja, da gre za zadnje napovedano prikazanje, in da bo ta dan kaj posebnega, je prišlo okrog petnajst do dvajset tisoč ljudi, kakor omenja Estrade.

Za ohranitev reda je bilo navzočih mnogo orožnikov. Prikazanje je trajalo tri četrt ure.

Bernardka je v eni roki držala svečo, v drugi pa rožni venec. Ko ji je obraz zažarel, so ljudje šepetali med seboj:

“Gospa je tu! Ona jo vidi!”

Policijski komisar, ki je stal tik za njo, je pozneje poročal svojemu predstojniku: (le zakaj policija?)

“Dvakrat je molila rožni venec. Prekinjali so ga le smehljaji in pozdravi z glavo. To je trajalo pol ure. Nato je vstala in šla s svečo proti votlini. Smehljala se je, dvakrat pozdravila ter se vrnila na svoje mesto.

Tam je zopet molila rožni venec, šla ponovno k vhodu v votlino in zopet in zopet pozdravljala. Ko je prišla nazaj, se je prekrižala, še malo molila, potem pa vstala in prosila ljudi, da so se ji umaknili, da je mogla oditi.”

Popoldne se je Bernardka zopet oglasila pri župniku:

“Gospa se je smehljala, ko sem ji rekla, naj naredi čudež. Toda ona hoče kapelo.”

Župnik je bil že bolj prijazen, čeprav še ni verjel, da se res prikazuje Devica Marija. Nič več ni zahteval čudeža, vztrajal pa je glede imena:

“Če je res sveta Devica, bom rad storil, kar naroča... Če pride, jo prosi, naj pove svoje ime.”

V času do naslednjega prikazanja je bilo več izrednih ozdravljenj in spreobrnjenj. Dan pred praznikom Marijinega oznanjenja, 24. marca, je šel med ljudmi glas, da se bo na praznik zopet prikazala Gospa.

Bernardka je bila zaradi hudega prehlada in astme v postelji.

V sredo, 3. marca, je bilo štirinajsto prikazanje



V sredo, 3. marca, je bilo ob sedmih zjutraj zbranih okrog štiri tisoč ljudi, a ni bilo prikazanja, zvečer pa je bilo štirinajsto prikazanje, in sicer le za malo časa.

Zakaj Gospa zjutraj ni prišla, je pozneje povedala:

“Nisem prišla, ker so bili navzoči ljudje, ki so te hoteli opazovati iz radovednosti, zraven pa so še oskrunili noč, ki so jo prebili tu okrog.”





Trinajsto prikazanje se je zgodilo v torek, 2. marca

Trinajsto prikazanje se je zgodilo v torek, 2. marca, ob navzočnosti okrog tisoč tristo ljudi. Marija je ponovno naročila zidanje kapele, prvič pa je izrazila željo glede procesije:

“Povej duhovnikom, naj ljudje sem prihajajo v procesiji!”

Bernardka je šla v spremstvu dveh tet k župniku. Ta jih je sprejel z nevoljo.

Vidkinja mu je sporočila željo Gospe, naj ljudje k lurški votlini prihajajo v procesiji. Župnik je zopet hotel vedeti, kako je Gospe ime, a Bernardka mu je morala povedati, da od Gospe tega ni izvedela. Župnik je vidkinjo imel za lažnivko. Zahteval je, naj ne hodi k votlini, ampak naj hodi v šolo.

Ker je zaradi strahu pred ostrim župnikom pozabila povedati, da je Gospa ponovno naročila, naj sezidajo kapelo pri votlini, je hotela ponovno k župniku, a ni hotel nihče z njo. Šele zvečer je bila soseda pripravljena iti z Bernardko. Bernardka je tako tudi ta del sporočila posredovala župniku, ki je zahteval:

“Še enkrat vprašaj Gospo za ime! In ko ga bomo zvedeli, ji bomo sezidali kapelo, pa ne majhno, ampak veliko.”

Župnik je o vsem obveščal svojega škofa.

Dvanajsto prikazanje, v ponedeljek, 1. marca

Pri dvanajstem prikazanju, v ponedeljek, 1. marca, ob sedmi jutranji uri, je bilo navzočih okrog tisoč tristo ljudi.

Bernardka je hotela moliti na rožni venec, ki ji ga je dala neka znanka. Ko ga je vzela v roke, je slišala besede:

“Motiš se, ta rožni venec ni tvoj!”

Na podlagi tega dogodka nekateri poudarjajo, kako je pomembno, da ima vsak svoj rožni venec in ga nosi s seboj ter nanj moli.

Tega dne je bil navzoč neki duhovnik, ki je bil globoko ganjen in je takoj verjel, da gre za pristno prikazanje.

Enajsto prikazanje je bilo v nedeljo, 28. februarja

Enajsto prikazanje je bilo v nedeljo, 28. februarja, okrog sedme ure zjutraj. Pri njem je bilo navzočih okrog dva tisoč ljudi, med njimi mnogo vojakov, od katerih so nekateri odnesli močan vtis.

Bernardka ni posredovala nobenih Gospejinih naročil. Njen obraz pa se je zelo spreminjal in je izražal različne oblike veselja, žalosti, razsvetljenja in izrednega navdušenja.

Komaj je zmolila dve desetki rožnega venca, je hotela po kolenih k votlini, a zaradi množice ljudi ni mogla naprej. Ko sta ji dva vojaka naredila prostor, se je za okrog osem metrov večkrat pomaknila naprej, nato spet nazaj, vmes pa je pogosto poljubljala zemljo, da si je umazala roke in obraz.

To je bila posebna oblika pokore, ki jo je naročala Gospa. Mnogi so Bernardko posnemali.

Po slovesni maši je Bernardko zasliševal preiskovalni sodnik.

Deseto prikazanje, v soboto, 27. februarja

Pri desetem prikazanju, v soboto, 27. februarja, je bilo navzočih mnogo ljudi. Gospa je Bernardki naročila, naj moli za grešnike in dela pokoro ter naj se po kolenih premika po pobočju in pri tem poljubi zemljo:
“Pojdi in poljubi zemljo – v pokoro za grešnike!”

Med premikanjem po kolenih je Bernardka večkrat poljubila zemljo. Namignila je ljudem, naj posnemajo njen zgled, kar so tudi storili.
“In zdaj, moja hči, pojdi in povej duhovnikom, da želim, da se tu postavi kapela!”

Bernardka je odšla k svojemu petdesetletnemu župniku Peyramalu, ki je bil po srcu dober in goreč duhovnik, na zunaj pa nekoliko trd. Zato so ga ljudje bolj spoštovali kakor ljubili. Bernardka mu je posredovala sporočilo o kapeli.

Župnik je bil zadržan in previden, kar je razumljivo. Hotel je vedeti za ime te Gospe. Kot dokaz pristnosti prikazovanj in naročila o kapeli je zahteval, naj se pred lurško votlino sredi zime razcvete rožni grm.

Čudež - V petek, 26. februarja

V petek, 26. februarja, ni bilo prikazanja. Zgodil pa se je v zvezi z lurškim studencem prvi čudež. Delavec v bližnjem kamnolomu Ludvik Bourriette je skupaj s svojim bratom Jožefom pred dvajsetimi leti v kamnolomu doživel hudo nesrečo.

Nenadoma se jima je vdrlo pod nogami in ju podsulo. Brat Jožef je bil takoj mrtev, Ludvik pa hudo ranjen. Rane so se po dolgem času zacelile, na desno oko pa je bil zaradi rane skoraj popolnoma slep.

Molil je in si umival desno oko z lurško vodo, čeprav je dr. Dozous izjavil, da je oko neozdravljivo. Že drugi dan je na desno oko jasno videl. Dr. Dozous in dr. Verges sta potrdila, da se ozdravljenje naravno ne da razložiti.

V zahvalo so člani bratovščine delavcev v lurških kamnolomih še istega dne popravili pot, da je bil lažji dostop do votline. Tudi pozneje so zlasti bolnikom, ki so prihajali v Lurd, veliko pomagali. Njihova gostoljubnost do bolnikov je bila splošno znana in velika spodbuda za druge, ki so brezplačno delali za bolnike.

Lurd - Deveto prikazanje, četrtek, 25. februarja

Deveto prikazanje je bilo v četrtek, 25. februarja, ob zori, ob navzočnosti mnogo ljudi. Bernardka je dobila tretjo skrivnost, ki je prav tako kakor prejšnji dve ni smela nikomur razodeti.

Nato ji je Gospa naročila:
“In zdaj pij in se umij v studencu in jej od rastlin, ki tam rastejo!”
Po nekajčasnem prizadevanju je Bernardka vse to storila. Gospa je bila vidno zadovoljna.



V poznejšem poročilu je Bernardka pojasnila:
“Gospa mi je naročila: «Pojdi pit k studencu in se v njem umij!» Ko tam okoli nisem našla nobenega studenca, sem šla proti reki Gavi. Tedaj mi pravi, da ne tam. S prstom mi pokaže kraj, kjer naj bi bil izvir. Šla sem tja. Videla nisem drugega kakor malo kalne vode. Poskusila sem zajeti, pa nisem mogla. Začela sem kopati z rokami. Tedaj je voda začela izvirati. Bila je kalna. Trikrat sem jo izlila proč, četrtič pa sem jo mogla piti.”

Kadar je od tedaj naprej Bernardka prišla k votlini, je vselej iz studenca pila in se v njem umila.

Navzoči so napeto opazovali Bernardkino nenavadno početje: hodila je po kolenih sem in tja, sklanjala se je k zemlji in si ob tem umazala obraz, jedla je travo. Mislili so, da se ji je zmešalo. Bili so razburjeni.

Navzoča gospodična Lacrampe je povedala:
“Bernardka še ni zmolila niti desetke rožnega venca, ko se je začela po kolenih pomikati bliže notranjosti spodnje votline. Bila je tik za njo. Pri vhodu v votlino je z roko odmaknila viseče veje.

Potem se je pomaknila še globlje do ozadja votline. Ljudje so pritiskali za njo. Ko je prišla do konca, se je obrnila in po isti poti drsela po kolenih nazaj. Imela sem vtis, kakor da se nekdo z njo igra. Občudovala sem lahkoto in dostojanstvo, s katerim se je otrok pomikal po neravnih, s kamenjem posutih tleh. Iz njenih kretenj je bilo videti, kakor da nekaj išče.”

Estrade je vzkliknil:
“Neumna je! Njena zamaknjenja niso nič drugega kakor prividi!”
Tudi drugi so bili razočarani.

Po prikazanju je ljudstvo vdrlo v votlino in gledalo, kako je izvir vode postajal vedno obilnejši. Ljudje so pomakali rute v potoček, ki je začel teči v smeri proti reki Gavi.

Po nekaj dneh je izvir narastel na količino vode, ki je od tedaj stalna, to je 122.400 litrov na dan ali 85 na minuto. Pozneje so večino vode zajeli in jo po ceveh speljali v kopalnice za bolnike in k pipam, da jo je mogoče piti in vzeti s seboj.

Novi izvir je ljudi prepričal in govorili so, da je za ta studenec poskrbela Devica Marija, čeprav do takrat Gospa še ni povedala svojega imena. Ker je bil tistega dne v tistih krajih sejem, se je o lurških dogodkih hitro razvedelo med ljudmi.

Lurd - osmo prikazanje, v sredo, 24. februarja

Pokora, pokora!

Pri osmem prikazanju, v sredo, 24. februarja, je bila Bernardka v spremstvu orožnikov in precej drugih ljudi. Vidkinja je po župnikovem navodilu Gospo vprašala, kako ji je ime.

Z zelo resnim glasom je Devica Marija izrazila željo, naj Bernardka moli za grešnike. Nato je vidkinjo povabila v votlino.

Z rotečim glasom ji je naročila:
“Pokora! Pokora! Pokora!”

 Te besede je ponovila tudi Bernardka v zamaknjenju. Najbližji so jih slišali. Besede so nato šle od ust do ust. Gospa je Bernardki zaupala drugo skrivnost in je izginila. Nekateri so od tega dne dalje jemali lurške pojave zelo resno.

Lurd - Sedmo prikazanje je bilo v torek, 23. februarja

sveta Bernardka

(Bernadette Soubirous)

Sedmo prikazanje je bilo v torek, 23. februarja, zgodaj zjutraj, ob udeležbi okrog sto ljudi.

Tedaj je Gospa prvič poklicala Bernardko po imenu. Bernardka se je popolnoma približala votlini.

Gospa je spregovorila:

“Moram ti zaupati skrivnost, ki zadeva le tebe in je namenjena le tebi. Obljubi mi, da je nikomur na svetu ne boš razodela.”

Se nadaljuje...

Šesto prikazanje je bilo na prvo postno nedeljo zgodaj zjutraj, 21. februarja

Pri šestem prikazanju, na prvo postno nedeljo zgodaj zjutraj, 21. februarja, sta Bernardko spremljali k votlini mati in teta.

Pred votlino se je nabralo več tisoč ljudi. Navzoči so bili trije orožniki. Pri tem prikazanju je bil prvič navzoč devetinpetdesetletni zdravnik dr. Dozous iz Montpelliera, ki je bil do vere in Cerkve brezbrižen.

Bernardko je hotel v imenu znanosti razkrinkati, ker je mislil, da je duševno bolna in da so njena videnja le sad bolestne domišljije.

Vendar je že prvo srečanje z Bernardko nanj napravilo močan vtis:

“Ko je prišla Bernardka k votlini, je pokleknila, vzela iz žepa rožni venec in ga začela moliti. Njen obraz se je takoj spremenil. To so opazili vsi, ki so bili blizu nje. Spoznali so, da že vidi skrivnostno Gospo.

Medtem ko je z desnico prebirala jagode na molku, je v levici držala prižgano svečo, ki je večkrat ugasnila zaradi močnega vetra, ki je pihal ob reki Gave. Vsakokrat jo je dala blizu stoječi osebi, da jo je znova prižgala.

Zelo pozorno sem opazoval vse njene gibe, da bi jih v celoti proučil. Zato sem hotel vedeti, kakšen je v tem trenutku utrip žile in dihanje. Prijel sem jo za roko in prisluhnil udarcem. Bili so redni in mirni, dihanje rahlo. Prav nič ni kazalo na kako živčno razburjenje, ki naj bi se javljalo v telesu. Ko sem spustil roko, je stopila nekaj korakov bliže k votlini, nato je preprosto in skromno odšla. Prav nič se ni brigala za javno priznanje, ki so ji ga izkazovali.”

Natančni dr. Dozous je tudi povedal:

“Ko je šla Bernardka nekaj korakov bliže k votlini, sem opazil, da se je njen obraz, ki je prej žarel v največji blaženosti, naenkrat razžalostil. Dve solzi sta ji privreli iz oči in spolzeli po njenih licih. Ko je skrivnostno bitje izginilo in je Bernardka nehala moliti, se nisem mogel premagati. Vprašal sem jo, zakaj je jokala.

Odgovorila mi je:

«Gospa je za trenutek obrnila svoj pogled od mene in pogledala čez mojo glavo v daljavo. Potem me je zopet pogledala. Vprašala sem jo, kaj jo žalosti. Tedaj mi je rekla: ,Moli za grešnike!’ Kmalu je na njenem obrazu spet zasijala dobrota in vedrina. To me je pomirilo. Takoj nato je izginila.»”

Tega dne je morala Bernardka prestati mučna zasliševanja. Zaradi tega so ji starši strogo prepovedali obisk votline. V noči med 21. in 22. februarjem je zaradi notranje stiske veliko jokala. Bila je v precepu. Starši so ji prepovedali hoditi k votlini, ona pa je Gospe obljubila, da bo vsak dan prišla.

V ponedeljek, 22 februarja, je mati niti k maši ni pustila, da ne bi šla k votlini. Ko je šla popoldne v šolo, so ji starši znova strogo prepovedali, da bi šla k votlini. Obljubila je. Vendar se je zgodilo drugače, ne da bi sama hotela.

Pozneje je povedala:

“Ko sem hotela stopiti na šolsko dvorišče, nisem mogla premakniti nog, razen če sem se obrnila k massabiejskim skalam.”

Tako jo je posebna sila prignala pred votlino. Ne da bi vedela, sta jo po naročilu spremljala dva orožnika, ki sta morala zasledovati vsak njen korak. Pred votlino je pokleknila in molila rožni venec. Gospa pa ni prišla. Orožnik jo je zasmehoval:

“Tvoja Gospa se boji orožnikov. Njenih prikazovanj je konec.”

Bernardka se je žalostna spraševala, zakaj se Gospa ni prikazala. Dobra posledica izostanka prikazanja je bilo dejstvo, da sta se zakonca Soubirous začela spraševati, ali morda nista tega kriva onadva s svojo prepovedjo. Zato sta umaknila prepoved.

Peto prikazanje je bilo v soboto, 20. februarja, okrog šestih zjutraj,

Peto prikazanje je bilo v soboto, 20. februarja, okrog šestih zjutraj, ob navzočnosti nekaj oseb. Priče so opazile, da se je tega dne Bernardka smehljala. To videnje je bilo posebno prisrčno. Gospa je naučila Bernardko neko čisto osebno molitev, ki jo mora moliti vsak dan do konca življenja.

Bila je samo zanjo, in je Bernardka nikomur ni posredovala. Dvajset let pozneje je povedala:

“Vsak dan jo zmolim. Nihče, razen mene, ne ve zanjo.”

Marija je hotela vidkinjo obvarovati pred prihajajočimi nevarnostmi, ki so ji grozile zaradi vedno večje senzacije, ki so jo zbujala videnja. Gospa Baup je o tem prikazanju izjavila:

“Njen obraz se mi je zdel kakor iz zardelega voska... Čudovit smehljaj je šel čez njega. Včasih se je užalostila, pa je bila spet vsa vesela. To ni bila več ista Bernardka. Taki so gotovo angeli v nebesih!”

V petek, 19. februarja zjutraj, je Bernardka imela četrto prikazanje

Naslednjega dne, v petek, 19. februarja zjutraj, je Bernardka imela četrto prikazanje ob navzočnosti nekaj sto ljudi.

Marija je bila vidno zadovoljna, da se je Bernardka držala dane obljube. Ni pa z Bernardko govorila. Skupaj sta molili rožni venec. Priče so opazile, da se je Bernardkino obličje nenadoma zmračilo. To je bilo takrat, ko je Bernardka med prikazanjem slišala glasove, podobne kričanju razjarjene množice, ki so prihajali od reke Gave.



Slika je simbolična in je potegnjena

iz neke satanistične strani



Pozneje je povedala:

“Medtem ko sem molila, so me klicali čudni glasovi, kakor bi vpilo tisoč razjarjenih ljudi. Bilo je strašno. Najmočnejši glas je klical: «Beži! Beži!» Toda Gospa je pogledala proti reki, nagrbančila čelo in glasovi so onemeli.”

Očitno je šlo za vmešavanje hudobnega duha.

Hudobni duh se je vmešaval tudi na ta način, da je povzročal nepristne pojave. Nad petdeset dečkov in deklic v Lurdu in po okoliških krajih je začelo trditi, da se jim prikazuje Marija.



Vir: http://tiny.cc/nhktn



Toda njihovo obnašanje je kazalo, da gre za prevaro hudobnega duha. Zvijali so se, lazili po vseh štirih, napadali ljudi, pačili obraze, se med seboj prepirali in nastopali proti Bernardki.

Hudobni duh je hotel zbuditi nezaupanje do Bernardkinih videnj. (podobno se dogaja na Kureščku)

Ljudje so opazili razliko med Bernardko in temi dečki in deklicami, zato so Bernardkina videnja še bolj cenili. Razlika je bila tolikšna, kakor se dan razlikuje od noči, luč od teme.

Tretje prikazanje je bilo v četrtek, 18. februarja, po 6. maši

Tretje prikazanje je bilo v četrtek, 18. februarja, po 6. maši. Bernardko sta spremljali k votlini navsezgodaj, po prvi maši, gospa Millet, pri kateri je Bernardkina mati delala, s hčerko. Milletova je mislila, da morda neka duša v vicah prosi za molitev in sv. mašo. Zato je preprosila Bernardkino mamo, da je Bernardki dovolila obisk četrt ure oddaljene lurške votline.

Bernardkina spremljevalka je vzela s seboj papir in pisalo, da bi morebitna sporočila napisala. Bernardka je kleče začela moliti rožni venec. Spremljevalki sta se ji v molitvi pridružili.

Nenadoma Bernardka vzklikne:
“Je že tu!”

Nato na spremljevalkino željo vzame papir in pisalo in se približa votlini. Gospe nato ponuja papir, da bi ta napisala nanj svoje želje. Papir ostane prazen. Gospa je spregovorila v domačem narečju, ker Bernardka ni znala knjižne francoščine.

Bernardka besed ni slišala od zunaj, ampak v srcu:
“Ni potrebno, da ti napišem, kar ti imam povedati.”
Nato je Gospa vidkinjo povabila:
“Ali ne bi hotela prihajati sem štirinajst dni?”
Bernardka je na to odgovorila:
“Zelo rada, ljuba Gospa; obljubim vam! Če bodo starši dovolili.”
Gospa ji je tudi zagotovila:
“Ne obljubim ti, da boš srečna na tem svetu, pač pa na onem.”