Nekateri so opazili razne pojave:
– Iz sonca je izšel križ in se je počasi pomikal proti vzhodu.
– Drugi so videli nekakšne rože, ki so padale z neba, a zemlje niso dosegle, ampak so prej izginile.
– Zdelo se je, kakor da je sonce izgubilo svojo moč; nekateri so videli zvezde. Nebo je bilo jasno.
– V zraku je bila rumena barva.
– Pojavila se je svetleča krogla in je počasi od vzhoda šla nad glavami ljudi, nato je izginila v soncu.
– Hrastič in vidce je obdal bel oblak.
Vidci teh pojavov niso opazili. Bili so zatopljeni v videnje.
Lucija v četrtih Spominih pripoveduje:
“Ko se je bližala ura, sem šla tja s Hijacinto in Frančiškom med številnimi osebami, ki so nas s težavo pustile iti med njimi. Ceste so bile nabite ljudstva. Vsi so nas hoteli videti in z nami govoriti. Nihče se ni oziral na druge. Zelo veliko oseb, tudi gospe in gospodje, ki se jim je posrečilo prebiti se med množico, ki nas je obdajala, je pred nami pokleknilo in nas prosilo, da bi naši Gospe predložili njihove potrebe. Drugi, ki se jim ni posrečilo priti do nas, so klicali od daleč…In pričela se je dvigati in je izginila kakor zmeraj.”
Končno smo prišli v Irijsko globel do hrastiča in začeli z ljudmi moliti rožni venec. Malo zatem smo videli odsev luči in takoj našo Gospo nad hrastičem.
«Molite še naprej rožni venec, da boste izprosili konec vojne. V oktobru bo prišel tudi naš Gospod, Mati božja sedem žalosti in Karmelska Mati božja, sveti Jožef z Detetom Jezusom, da bosta blagoslovila svet.
Bog je zadovoljen z vašimi žrtvami, vendar ne mara, da spite z vrvjo. Nosite jo samo čez dan.»
«Prosili so me, da bi Vas prosila veliko stvari: za zdravje nekaterih bolnikov, gluhonemega.»
«Da, nekatere bom ozdravila, drugih ne. Oktobra bom naredila čudež, da bodo vsi verjeli.»
