Bernardka - odziv ljudstva, duhovščine in svetne oblasti

Lurški dogodki so se hitro razvedeli. Začele so se zbirati množice. To so bili predvsem preprosti ljudje, ki so večinoma hitro verjeli, da gre za prava prikazovanja.

Očividci poročajo o ravnanju in vedenju množic:

“Brž ko je Bernardka prišla in pokleknila, je nastala splošna tihota. Bili smo tihi in zbrani, dušam je to dobro delo.”

“Bili smo kakor v cerkvi.”

“Kadar je Bernardka molila pred votlino, so mnogi molili z njo.”

Mestnih izobražencev, ki so bili po francoski revoluciji leta 1848 do vere še bolj zadržani, skoraj ni bilo. Norčevali so se iz preprostih ljudi, ki so se zbirali ob lurški votlini. Pri 15. prikazanju, 4. marca 1858, se je kljub zadržanosti župnika in nasprotovanju oblasti zbralo že okrog petnajst do dvajset tisoč ljudi.

Govorili so o prikazovanju svete Device, čeprav skrivnostna Gospa še ni razodela svojega imena.

Nenavadni dogodki so privabljali množice. Mnogi so Bernardko nadlegovali s podrobnimi vprašanji o lurških dogodkih. Ene je pri tem vodila radovednost, drugi so skušali odkriti prevaro.

Prepričevali so vidkinjo, da se je dala prevarati, da je videla hudiča. Nekateri so jo imeli za svetnico. Hoteli so, da bi se dotaknila različnih predmetov, kar je Bernardka vedno zavračala. Kot relikvijo so hoteli dobiti koščke njene obleke.

Duhovniki se niso udeleževali Bernardkinih videnj, čeprav jih je bilo takrat v župniji Lurd več. Lurški župnik je hotel, da se zadeva najprej temeljito preišče. Zato svojim kaplanom ni dovolil, da bi se udeleževali prikazovanj. To je do neke mere razumljivo, saj je glede prikazovanj in posebnih razodetij treba biti kritičen. Pristnosti ni mogoče predpostavljati, ampak jo je treba dokazati.

Nosilci svetnih oblasti in javnega reda so bili do Bernardke večkrat grobi. Napadali so jo, jo imeli za lažnivko in ji nastavljali pasti. Odgovarjala je mirno, stvarno, jasno in prepričljivo, brez olepšavanja.

Mučna so bila zasliševanja policijskega komisarja, sodnika, policajev in komisij, ki so jo z različnimi sredstvi skušali spraviti v protislovlje ali jo ujeti na laži. Vse je bilo zaman. Njeni preprosti in modri odgovori so razodevali, kako resnične so Jezusove besede:

“Kadar vas bodo vlačili pred sodnike v shodnicah in pred vladarje in oblastnike, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo tisto uro poučil, kaj je treba reči” (Lk 12,11s).

Nasprotovanja so hotela pokazati, da dogodki ne prihajajo od Boga. Toda slabotno Bernardko je podpiral Bog. Nasprotovanja so zelo pomagala, da je bilo vse natančno raziskano, in je zato vsak pameten dvom o pristnosti izključen.

Od zastopnikov krajevnih oblasti so nastopali zoper Bernardko predvsem načelnik Massy, javni tožilec Dutour, policijski komisar Jacomet in mestni župan Lacade.

Njihovo ravnanje do neke mere razumemo, saj posebnih razodetij ne moremo kar takoj sprejeti, če nimamo dovolj prepričljivih dokazov, da prihajajo od Boga. Hkrati so se bali neredov. Njihovo ravnanje z Bernardko je bilo pretrdo.

V nedeljo, 21. februarja po veliki maši, je Bernardko zaslišal javni tožilec Dutour, ki je nastopal razmeroma vljudno. Bernardka je povedala, da je obljubila, da bo skozi štirinajst dni vsak dan šla k votlini.

Poleg obljube jo k temu nagiba sreča in pa skrivna moč, ki se ji ne more ustavljati. Povedala je, da kljub revščini ne pričakuje nobenih dobrot v tem življenju. Tožilec se je prepričal, da Bernardka ne laže. V uradni zapisnik je zabeležil:

“Tožilec jo je zaslišal 21. februarja. Spoznal je, da se ljudje ne motijo, ker jo imajo za iskreno in pošteno. In ker jo ima za tako tudi sam, je ne bo oviral pri obiskovanju votline.”

Istega dne popoldne je Bernardko zaslišal na svojem domu vpričo dveh prič policijski komisar Jacomet.

Zastavljal ji je zelo različna vprašanja v zvezi z videnji: kaj je videla, ali je bila Gospa lepa, ali je bila lepa kakor posamezne lurške lepotice, ali je bila mlada, ali se vidijo noge, ali se vidijo lasje, ali se ji prikazuje sveta Devica, kaj pravijo starši.

Bernardka je odgovarjala kratko in odločno. Komisar jo je prepričeval, da jo je zmotila domišljija in da Gospe sploh ni. Bernardka pa je odgovorila:

“Toda, gospod, če sem jo večkrat videla, se vendar ne morem motiti.”

Komisar je hotel Bernardko ujeti na laži, zato je Bernardkine odgovore v zapisniku bral drugače, kakor jih je povedala. Toda Bernardka se ni dala zmesti in je komisarjeve napačne navedke takoj popravila.

Medtem ko je bil policijski komisar razburjen, je bila Bernardka čisto mirna, brez negotovosti in strahu. Šlo ji je samo za resnico. Jacomet se je zadrl na deklico:

“Te komedije mora biti konec! Ali obljubiš, da ne boš šla več k votlini?”

Bernardka je Mariji obljubila, da bo hodila štirinajst dni zaporedoma k votlini. Zato se pred komisarjem ni dala omajati, čeprav ji je grozil z orožniki in ječo. Ko je tedaj prišel Bernardkin oče, ga je komisar takoj pridobil, da je Bernardki prepovedal hoditi k votlini.

Čez teden dni jo je zasliševal preiskovalni sodnik Rives. Odgovarjala je prav tako pogumno in mirno. Podobnih zaslišanj je bilo zelo veliko.

Bernardkin življenjepisec Trochu poudarja pomen teh zasliševanj za utrditev lurških dogodkov:

“Zahvalo smo dolžni krajevnim oblastnikom, da so, čeprav nehote, pomagali do jasnih človeških dokazov za resničnost božjega delovanja pri votlini.

Postali so najbolj zanesljivi poročevalci o prikazovanjih, in to v času, ko so duhovniki še molčali. Preden so spregovorili škof in duhovniki, so oni vse preiskali in zapisali.

Njihova zvijačna zasliševanja so dala otroku priliko, da je toliko bolj dokazal resničnost svojih videnj. S svojim skrbnim preiskovanjem so ugotovili, da Bernardka ne laže, se ne hlini in ni duševno bolna.”

Bernardkina neskaljena čistost in poštenost je premagala vsa nasprotovanja. Do obiskovalcev je bila vedno prijazna in strpna, čeprav so jo neprestano nadlegovali z vsiljivimi vprašanji.

Osemnajsto prikazanje

Osemnajsto prikazanje je bilo več kakor tri mesece za sedemnajstim, na praznik karmelske Matere božje, v petek, 16. julija.

Zjutraj je bila Bernardka pri maši in pri sv. obhajilu. Zvečer je šla zopet v cerkev, da bi molila. Tedaj je zaznala notranje povabilo, naj gre k lurški votlini. Ker je bil dostop zagrajen, je mogla poklekniti le ob obali reke Gave.

Marijo je gledala neposredno pred seboj. Ravno se je zmračilo. Marija je bila lepša in ljubkejša kakor pri drugih prikazovanjih. Nič ni govorila. Bernardki se je ljubeče nasmehnila, nato je izginila.

Bernardka je pozneje pripovedovala o tem prikazanju z največjim navdušenjem:
“Nikoli doslej je nisem videla tako lépo.”

Sedemnajsto prikazanje Device Marije

Trinajst dni pozneje, na velikonočno sredo, 7. aprila, ob šestih zjutraj, je imela Bernardka sedemnajsto prikazanje Device Marije. Pri tem je v desni roki držala gorečo svečo dalj časa tako, da je bila leva roka v plamenu.

Dr. Dozous je ugotovil, da so bili prsti leve roke četrt ure v plamenu sveče, vendar ni bilo na njih najmanjše sledi opekline. Ko je zdravnik po prikazanju za preskus približal prstom Bernardkine roke gorečo svečo, je takoj zavpila.

Toda kmalu je nastopilo hudo nasprotovanje. Mnogi so imeli Bernardko za psihično bolníco, lurški studenec pa za naravni zdravilni vrelec. Dne 27. junija 1858 so krajevne oblasti v Lurdu z leseno ograjo zaprle dostop do lurške votline. Na ograji je bil napis: “Prepovedano je stopiti na to zemljo!”

Brezmadežno spočetje

Enaindvajset dni je minilo od zadnjega prikazanja. V četrtek, na praznik Marijinega oznanjenja, 25. marca, je Bernardka doživela šestnajsto prikazanje. Že ponoči se je zbudila in zaslišala prav takšen vabljiv glas, kakršen jo je pred tedni klical k votlini. Zjutraj ob petih je odhitela k votlini, kjer je bilo zbranih precej ljudi. Že od daleč je zagledala nebeški sij, v njegovi sredini pa nebeško Gospo.

Bernardka je pozneje povedala:

“Bila je vsa mirna in nasmejana, gledala je ljudi, kakor gleda ljubeča mati svoje otroke. Ko sem klečala, sem jo prosila odpuščanja, da sem zamudila. Bila je dobra; z glavo je dala znamenje, da ni treba opravičevanja.

Tedaj sem ji izpovedala svojo ljubezen, spoštovanje in srečo, da jo zopet vidim. Ko sem se z njo pogovorila, kar mi je narekovalo srce, sem vzela rožni venec.”

Ko je Bernardka kleče molila rožni venec, je šla Gospa iz gornje votline v spodnjo in je obstala pri vhodu. Bernardka naenkrat ni mogla dalje moliti. S svečo v roki se je pomaknila proti votlini do Gospe.

Zaprosila je Gospo, naj razodene svoje ime. Trikrat jo je prosila. Po prvi in drugi prošnji se je Gospa le prijazno nasmehnila. Glede tretjega vprašanja in Gospejinega odgovora pa je Bernardka pozneje povedala:

“Ne vem, kako sem mogla biti tako pogumna, da sem jo še tretjič vprašala za ime.

Tedaj je Gospa roki, ki ju je imela doslej sklenjeni, razprostrla in povesila – kakor se vidi na čudodelni svetinji – zlat in alabastrov rožni venec ji je pri tem zdrknil proti zapestju. Nato je roki zopet sklenila in približala prsim, kakor bi hotela zadržati srčne utripe, dvignila oči proti nebu in končno povedala:

«Brezmadežno spočetje sem!» 

Nato se je znova nasmehnila, govorila ni več, in z nasmehom izginila. Še prej pa mi je naročila, naj prižgano svečo pustim pri votlini.”

Bernardka je bila presenečena in je hotela Gospo vprašati, ali torej ni božja Mati, a prikazanje se je že končalo. Vidkinja je množici povedala ime, ki ga je Gospa razodela. Množica je bila zelo navdušena, Bernardka pa ni razumela, zakaj.

Ni ji bilo jasno, kaj pomenijo Gospejine besede. Ponavljala jih je, da jih ne bi pozabila. S spremstvom je odšla naravnost k župniku ter mu povedala, da je Gospa rekla: “Brezmadežno spočetje sem.”

Župnik jo je vprašal, ali Bernardka razume pomen teh besed. Odgovorila mu je, da ne. Vprašal jo je tudi:

“Torej je tista, ki jo ti vidiš, blažena Devica?“

“Ne verjamem,” je odgovorila Bernardka, “ona je Brezmadežno spočetje!”

Ko je župnik vse premislil, je moral ugotoviti, da si teh besed Bernardka ni mogla izmisliti, saj človek laže le z besedami, ki jih razume.

Zato je sklepal, da je lepa Gospa res Devica Marija, spočeta brez madeža izvirnega greha. Spomnil se je, da je papež Pij IX. štiri leta prej to versko resnico slovesno razglasil.

Ta resnica sicer ne potrebuje potrdila iz nebes, saj jo je razglasil papež kot vrhovni poglavar z najvišjo oblastjo in ima zato jamstvo nezmotnosti. Vendar je potrditev iz nebes velika opora za našo vero.

Skupaj z lurškimi čudeži so Marijina prikazovanja in razodetja potrdilo celotne razodete vere. Vse resnice katoliške vere so enota. Če je potrjena ena, so z njo potrjene tudi druge.

Lurd potrjuje vero v Boga, v naše odrešenje in posmrtno življenje, v Jezusovo navzočnost v zakramentu sv. Rešnjega telesa itd.

Neka v verskih rečeh dobro poučena žena je Bernardki razložila, kaj pomeni ime “Brezmadežno spočetje”. Od tedaj je bila tudi Bernardka prepričana, da je bila Gospa v prikazni Devica Marija.

Štiri leta pozneje je Bernardko obiskal kapucinski pater Anton, ki mu je zgodovina dala ime “svetnik iz Toulousa”.

V svoji knjigi Brezmadežna lilija piše o razgovoru z Bernardko:

"Prosil sem Bernardko, naj naredi z rokami tako, kakor je naredila blažena Devica, ko je izrekla besede: «Brezmadežno spočetje sem».

Bernardka se je hitro zbrala in rekla: «Tako je naredila.» Na njenem obrazu je hipoma zažarela taka lepota, da je ne bom nikoli pozabil. Najprej je roki razprostrla, ju dvignila do višine ramen, potem ju je zopet sklenila na prsih.

Medtem, ko je pogledala proti nebu, je rekla: «To je trenutek, ko je preblažena Devica spregovorila besede: ,Brezmadežno spočetje sem...’» 

Že samo spomin na to je Bernardko v hipu spremenil v nebeško bitje. Bila je kakor poveličana, nekaj angelskega, nekaj nadnaravnega jo je prešinilo. Zdelo se je, kakor da gleda v neskončne daljave.

Nekaj časa sem molčal, tako me je ganilo. Potem pa sem vzkliknil: «Dragi otrok, kako si ti srečen!» Skromno je sklonila glavo in odgovorila: «Oče, kako lepa je preblažena Devica! O, kako je lepa! Vse podobe, vse žene na svetu niso nič v primeri z njo!»”