Lurški dogodki so se hitro razvedeli. Začele so se zbirati množice. To so bili predvsem preprosti ljudje, ki so večinoma hitro verjeli, da gre za prava prikazovanja.
Očividci poročajo o ravnanju in vedenju množic:
“Brž ko je Bernardka prišla in pokleknila, je nastala splošna tihota. Bili smo tihi in zbrani, dušam je to dobro delo.”
“Bili smo kakor v cerkvi.”
“Kadar je Bernardka molila pred votlino, so mnogi molili z njo.”
Mestnih izobražencev, ki so bili po francoski revoluciji leta 1848 do vere še bolj zadržani, skoraj ni bilo. Norčevali so se iz preprostih ljudi, ki so se zbirali ob lurški votlini. Pri 15. prikazanju, 4. marca 1858, se je kljub zadržanosti župnika in nasprotovanju oblasti zbralo že okrog petnajst do dvajset tisoč ljudi.
Govorili so o prikazovanju svete Device, čeprav skrivnostna Gospa še ni razodela svojega imena.
Nenavadni dogodki so privabljali množice. Mnogi so Bernardko nadlegovali s podrobnimi vprašanji o lurških dogodkih. Ene je pri tem vodila radovednost, drugi so skušali odkriti prevaro.
Prepričevali so vidkinjo, da se je dala prevarati, da je videla hudiča. Nekateri so jo imeli za svetnico. Hoteli so, da bi se dotaknila različnih predmetov, kar je Bernardka vedno zavračala. Kot relikvijo so hoteli dobiti koščke njene obleke.
Duhovniki se niso udeleževali Bernardkinih videnj, čeprav jih je bilo takrat v župniji Lurd več. Lurški župnik je hotel, da se zadeva najprej temeljito preišče. Zato svojim kaplanom ni dovolil, da bi se udeleževali prikazovanj. To je do neke mere razumljivo, saj je glede prikazovanj in posebnih razodetij treba biti kritičen. Pristnosti ni mogoče predpostavljati, ampak jo je treba dokazati.
Nosilci svetnih oblasti in javnega reda so bili do Bernardke večkrat grobi. Napadali so jo, jo imeli za lažnivko in ji nastavljali pasti. Odgovarjala je mirno, stvarno, jasno in prepričljivo, brez olepšavanja.
Mučna so bila zasliševanja policijskega komisarja, sodnika, policajev in komisij, ki so jo z različnimi sredstvi skušali spraviti v protislovlje ali jo ujeti na laži. Vse je bilo zaman. Njeni preprosti in modri odgovori so razodevali, kako resnične so Jezusove besede:
“Kadar vas bodo vlačili pred sodnike v shodnicah in pred vladarje in oblastnike, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo tisto uro poučil, kaj je treba reči” (Lk 12,11s).
Nasprotovanja so hotela pokazati, da dogodki ne prihajajo od Boga. Toda slabotno Bernardko je podpiral Bog. Nasprotovanja so zelo pomagala, da je bilo vse natančno raziskano, in je zato vsak pameten dvom o pristnosti izključen.
Od zastopnikov krajevnih oblasti so nastopali zoper Bernardko predvsem načelnik Massy, javni tožilec Dutour, policijski komisar Jacomet in mestni župan Lacade.
Njihovo ravnanje do neke mere razumemo, saj posebnih razodetij ne moremo kar takoj sprejeti, če nimamo dovolj prepričljivih dokazov, da prihajajo od Boga. Hkrati so se bali neredov. Njihovo ravnanje z Bernardko je bilo pretrdo.
V nedeljo, 21. februarja po veliki maši, je Bernardko zaslišal javni tožilec Dutour, ki je nastopal razmeroma vljudno. Bernardka je povedala, da je obljubila, da bo skozi štirinajst dni vsak dan šla k votlini.
Poleg obljube jo k temu nagiba sreča in pa skrivna moč, ki se ji ne more ustavljati. Povedala je, da kljub revščini ne pričakuje nobenih dobrot v tem življenju. Tožilec se je prepričal, da Bernardka ne laže. V uradni zapisnik je zabeležil:“Tožilec jo je zaslišal 21. februarja. Spoznal je, da se ljudje ne motijo, ker jo imajo za iskreno in pošteno. In ker jo ima za tako tudi sam, je ne bo oviral pri obiskovanju votline.”
Istega dne popoldne je Bernardko zaslišal na svojem domu vpričo dveh prič policijski komisar Jacomet.
Zastavljal ji je zelo različna vprašanja v zvezi z videnji: kaj je videla, ali je bila Gospa lepa, ali je bila lepa kakor posamezne lurške lepotice, ali je bila mlada, ali se vidijo noge, ali se vidijo lasje, ali se ji prikazuje sveta Devica, kaj pravijo starši.
Bernardka je odgovarjala kratko in odločno. Komisar jo je prepričeval, da jo je zmotila domišljija in da Gospe sploh ni. Bernardka pa je odgovorila:“Toda, gospod, če sem jo večkrat videla, se vendar ne morem motiti.”
Komisar je hotel Bernardko ujeti na laži, zato je Bernardkine odgovore v zapisniku bral drugače, kakor jih je povedala. Toda Bernardka se ni dala zmesti in je komisarjeve napačne navedke takoj popravila.
Medtem ko je bil policijski komisar razburjen, je bila Bernardka čisto mirna, brez negotovosti in strahu. Šlo ji je samo za resnico. Jacomet se je zadrl na deklico:“Te komedije mora biti konec! Ali obljubiš, da ne boš šla več k votlini?”
Bernardka je Mariji obljubila, da bo hodila štirinajst dni zaporedoma k votlini. Zato se pred komisarjem ni dala omajati, čeprav ji je grozil z orožniki in ječo. Ko je tedaj prišel Bernardkin oče, ga je komisar takoj pridobil, da je Bernardki prepovedal hoditi k votlini.
Čez teden dni jo je zasliševal preiskovalni sodnik Rives. Odgovarjala je prav tako pogumno in mirno. Podobnih zaslišanj je bilo zelo veliko.
Bernardkin življenjepisec Trochu poudarja pomen teh zasliševanj za utrditev lurških dogodkov:“Zahvalo smo dolžni krajevnim oblastnikom, da so, čeprav nehote, pomagali do jasnih človeških dokazov za resničnost božjega delovanja pri votlini.
Postali so najbolj zanesljivi poročevalci o prikazovanjih, in to v času, ko so duhovniki še molčali. Preden so spregovorili škof in duhovniki, so oni vse preiskali in zapisali.
Njihova zvijačna zasliševanja so dala otroku priliko, da je toliko bolj dokazal resničnost svojih videnj. S svojim skrbnim preiskovanjem so ugotovili, da Bernardka ne laže, se ne hlini in ni duševno bolna.”
Bernardkina neskaljena čistost in poštenost je premagala vsa nasprotovanja. Do obiskovalcev je bila vedno prijazna in strpna, čeprav so jo neprestano nadlegovali z vsiljivimi vprašanji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar