Brezmadežno spočetje

Enaindvajset dni je minilo od zadnjega prikazanja. V četrtek, na praznik Marijinega oznanjenja, 25. marca, je Bernardka doživela šestnajsto prikazanje. Že ponoči se je zbudila in zaslišala prav takšen vabljiv glas, kakršen jo je pred tedni klical k votlini. Zjutraj ob petih je odhitela k votlini, kjer je bilo zbranih precej ljudi. Že od daleč je zagledala nebeški sij, v njegovi sredini pa nebeško Gospo.

Bernardka je pozneje povedala:

“Bila je vsa mirna in nasmejana, gledala je ljudi, kakor gleda ljubeča mati svoje otroke. Ko sem klečala, sem jo prosila odpuščanja, da sem zamudila. Bila je dobra; z glavo je dala znamenje, da ni treba opravičevanja.

Tedaj sem ji izpovedala svojo ljubezen, spoštovanje in srečo, da jo zopet vidim. Ko sem se z njo pogovorila, kar mi je narekovalo srce, sem vzela rožni venec.”

Ko je Bernardka kleče molila rožni venec, je šla Gospa iz gornje votline v spodnjo in je obstala pri vhodu. Bernardka naenkrat ni mogla dalje moliti. S svečo v roki se je pomaknila proti votlini do Gospe.

Zaprosila je Gospo, naj razodene svoje ime. Trikrat jo je prosila. Po prvi in drugi prošnji se je Gospa le prijazno nasmehnila. Glede tretjega vprašanja in Gospejinega odgovora pa je Bernardka pozneje povedala:

“Ne vem, kako sem mogla biti tako pogumna, da sem jo še tretjič vprašala za ime.

Tedaj je Gospa roki, ki ju je imela doslej sklenjeni, razprostrla in povesila – kakor se vidi na čudodelni svetinji – zlat in alabastrov rožni venec ji je pri tem zdrknil proti zapestju. Nato je roki zopet sklenila in približala prsim, kakor bi hotela zadržati srčne utripe, dvignila oči proti nebu in končno povedala:

«Brezmadežno spočetje sem!» 

Nato se je znova nasmehnila, govorila ni več, in z nasmehom izginila. Še prej pa mi je naročila, naj prižgano svečo pustim pri votlini.”

Bernardka je bila presenečena in je hotela Gospo vprašati, ali torej ni božja Mati, a prikazanje se je že končalo. Vidkinja je množici povedala ime, ki ga je Gospa razodela. Množica je bila zelo navdušena, Bernardka pa ni razumela, zakaj.

Ni ji bilo jasno, kaj pomenijo Gospejine besede. Ponavljala jih je, da jih ne bi pozabila. S spremstvom je odšla naravnost k župniku ter mu povedala, da je Gospa rekla: “Brezmadežno spočetje sem.”

Župnik jo je vprašal, ali Bernardka razume pomen teh besed. Odgovorila mu je, da ne. Vprašal jo je tudi:

“Torej je tista, ki jo ti vidiš, blažena Devica?“

“Ne verjamem,” je odgovorila Bernardka, “ona je Brezmadežno spočetje!”

Ko je župnik vse premislil, je moral ugotoviti, da si teh besed Bernardka ni mogla izmisliti, saj človek laže le z besedami, ki jih razume.

Zato je sklepal, da je lepa Gospa res Devica Marija, spočeta brez madeža izvirnega greha. Spomnil se je, da je papež Pij IX. štiri leta prej to versko resnico slovesno razglasil.

Ta resnica sicer ne potrebuje potrdila iz nebes, saj jo je razglasil papež kot vrhovni poglavar z najvišjo oblastjo in ima zato jamstvo nezmotnosti. Vendar je potrditev iz nebes velika opora za našo vero.

Skupaj z lurškimi čudeži so Marijina prikazovanja in razodetja potrdilo celotne razodete vere. Vse resnice katoliške vere so enota. Če je potrjena ena, so z njo potrjene tudi druge.

Lurd potrjuje vero v Boga, v naše odrešenje in posmrtno življenje, v Jezusovo navzočnost v zakramentu sv. Rešnjega telesa itd.

Neka v verskih rečeh dobro poučena žena je Bernardki razložila, kaj pomeni ime “Brezmadežno spočetje”. Od tedaj je bila tudi Bernardka prepričana, da je bila Gospa v prikazni Devica Marija.

Štiri leta pozneje je Bernardko obiskal kapucinski pater Anton, ki mu je zgodovina dala ime “svetnik iz Toulousa”.

V svoji knjigi Brezmadežna lilija piše o razgovoru z Bernardko:

"Prosil sem Bernardko, naj naredi z rokami tako, kakor je naredila blažena Devica, ko je izrekla besede: «Brezmadežno spočetje sem».

Bernardka se je hitro zbrala in rekla: «Tako je naredila.» Na njenem obrazu je hipoma zažarela taka lepota, da je ne bom nikoli pozabil. Najprej je roki razprostrla, ju dvignila do višine ramen, potem ju je zopet sklenila na prsih.

Medtem, ko je pogledala proti nebu, je rekla: «To je trenutek, ko je preblažena Devica spregovorila besede: ,Brezmadežno spočetje sem...’» 

Že samo spomin na to je Bernardko v hipu spremenil v nebeško bitje. Bila je kakor poveličana, nekaj angelskega, nekaj nadnaravnega jo je prešinilo. Zdelo se je, kakor da gleda v neskončne daljave.

Nekaj časa sem molčal, tako me je ganilo. Potem pa sem vzkliknil: «Dragi otrok, kako si ti srečen!» Skromno je sklonila glavo in odgovorila: «Oče, kako lepa je preblažena Devica! O, kako je lepa! Vse podobe, vse žene na svetu niso nič v primeri z njo!»”