Petnajsto prikazanje je bilo v četrtek, 4. marca

Petnajsto prikazanje je bilo v četrtek, 4. marca, okrog sedmih zjutraj. Zaradi pričakovanja, da gre za zadnje napovedano prikazanje, in da bo ta dan kaj posebnega, je prišlo okrog petnajst do dvajset tisoč ljudi, kakor omenja Estrade.

Za ohranitev reda je bilo navzočih mnogo orožnikov. Prikazanje je trajalo tri četrt ure.

Bernardka je v eni roki držala svečo, v drugi pa rožni venec. Ko ji je obraz zažarel, so ljudje šepetali med seboj:

“Gospa je tu! Ona jo vidi!”

Policijski komisar, ki je stal tik za njo, je pozneje poročal svojemu predstojniku: (le zakaj policija?)

“Dvakrat je molila rožni venec. Prekinjali so ga le smehljaji in pozdravi z glavo. To je trajalo pol ure. Nato je vstala in šla s svečo proti votlini. Smehljala se je, dvakrat pozdravila ter se vrnila na svoje mesto.

Tam je zopet molila rožni venec, šla ponovno k vhodu v votlino in zopet in zopet pozdravljala. Ko je prišla nazaj, se je prekrižala, še malo molila, potem pa vstala in prosila ljudi, da so se ji umaknili, da je mogla oditi.”

Popoldne se je Bernardka zopet oglasila pri župniku:

“Gospa se je smehljala, ko sem ji rekla, naj naredi čudež. Toda ona hoče kapelo.”

Župnik je bil že bolj prijazen, čeprav še ni verjel, da se res prikazuje Devica Marija. Nič več ni zahteval čudeža, vztrajal pa je glede imena:

“Če je res sveta Devica, bom rad storil, kar naroča... Če pride, jo prosi, naj pove svoje ime.”

V času do naslednjega prikazanja je bilo več izrednih ozdravljenj in spreobrnjenj. Dan pred praznikom Marijinega oznanjenja, 24. marca, je šel med ljudmi glas, da se bo na praznik zopet prikazala Gospa.

Bernardka je bila zaradi hudega prehlada in astme v postelji.