Lurd - Deveto prikazanje, četrtek, 25. februarja

Deveto prikazanje je bilo v četrtek, 25. februarja, ob zori, ob navzočnosti mnogo ljudi. Bernardka je dobila tretjo skrivnost, ki je prav tako kakor prejšnji dve ni smela nikomur razodeti.

Nato ji je Gospa naročila:
“In zdaj pij in se umij v studencu in jej od rastlin, ki tam rastejo!”
Po nekajčasnem prizadevanju je Bernardka vse to storila. Gospa je bila vidno zadovoljna.



V poznejšem poročilu je Bernardka pojasnila:
“Gospa mi je naročila: «Pojdi pit k studencu in se v njem umij!» Ko tam okoli nisem našla nobenega studenca, sem šla proti reki Gavi. Tedaj mi pravi, da ne tam. S prstom mi pokaže kraj, kjer naj bi bil izvir. Šla sem tja. Videla nisem drugega kakor malo kalne vode. Poskusila sem zajeti, pa nisem mogla. Začela sem kopati z rokami. Tedaj je voda začela izvirati. Bila je kalna. Trikrat sem jo izlila proč, četrtič pa sem jo mogla piti.”

Kadar je od tedaj naprej Bernardka prišla k votlini, je vselej iz studenca pila in se v njem umila.

Navzoči so napeto opazovali Bernardkino nenavadno početje: hodila je po kolenih sem in tja, sklanjala se je k zemlji in si ob tem umazala obraz, jedla je travo. Mislili so, da se ji je zmešalo. Bili so razburjeni.

Navzoča gospodična Lacrampe je povedala:
“Bernardka še ni zmolila niti desetke rožnega venca, ko se je začela po kolenih pomikati bliže notranjosti spodnje votline. Bila je tik za njo. Pri vhodu v votlino je z roko odmaknila viseče veje.

Potem se je pomaknila še globlje do ozadja votline. Ljudje so pritiskali za njo. Ko je prišla do konca, se je obrnila in po isti poti drsela po kolenih nazaj. Imela sem vtis, kakor da se nekdo z njo igra. Občudovala sem lahkoto in dostojanstvo, s katerim se je otrok pomikal po neravnih, s kamenjem posutih tleh. Iz njenih kretenj je bilo videti, kakor da nekaj išče.”

Estrade je vzkliknil:
“Neumna je! Njena zamaknjenja niso nič drugega kakor prividi!”
Tudi drugi so bili razočarani.

Po prikazanju je ljudstvo vdrlo v votlino in gledalo, kako je izvir vode postajal vedno obilnejši. Ljudje so pomakali rute v potoček, ki je začel teči v smeri proti reki Gavi.

Po nekaj dneh je izvir narastel na količino vode, ki je od tedaj stalna, to je 122.400 litrov na dan ali 85 na minuto. Pozneje so večino vode zajeli in jo po ceveh speljali v kopalnice za bolnike in k pipam, da jo je mogoče piti in vzeti s seboj.

Novi izvir je ljudi prepričal in govorili so, da je za ta studenec poskrbela Devica Marija, čeprav do takrat Gospa še ni povedala svojega imena. Ker je bil tistega dne v tistih krajih sejem, se je o lurških dogodkih hitro razvedelo med ljudmi.