Šesto prikazanje je bilo na prvo postno nedeljo zgodaj zjutraj, 21. februarja

Pri šestem prikazanju, na prvo postno nedeljo zgodaj zjutraj, 21. februarja, sta Bernardko spremljali k votlini mati in teta.

Pred votlino se je nabralo več tisoč ljudi. Navzoči so bili trije orožniki. Pri tem prikazanju je bil prvič navzoč devetinpetdesetletni zdravnik dr. Dozous iz Montpelliera, ki je bil do vere in Cerkve brezbrižen.

Bernardko je hotel v imenu znanosti razkrinkati, ker je mislil, da je duševno bolna in da so njena videnja le sad bolestne domišljije.

Vendar je že prvo srečanje z Bernardko nanj napravilo močan vtis:

“Ko je prišla Bernardka k votlini, je pokleknila, vzela iz žepa rožni venec in ga začela moliti. Njen obraz se je takoj spremenil. To so opazili vsi, ki so bili blizu nje. Spoznali so, da že vidi skrivnostno Gospo.

Medtem ko je z desnico prebirala jagode na molku, je v levici držala prižgano svečo, ki je večkrat ugasnila zaradi močnega vetra, ki je pihal ob reki Gave. Vsakokrat jo je dala blizu stoječi osebi, da jo je znova prižgala.

Zelo pozorno sem opazoval vse njene gibe, da bi jih v celoti proučil. Zato sem hotel vedeti, kakšen je v tem trenutku utrip žile in dihanje. Prijel sem jo za roko in prisluhnil udarcem. Bili so redni in mirni, dihanje rahlo. Prav nič ni kazalo na kako živčno razburjenje, ki naj bi se javljalo v telesu. Ko sem spustil roko, je stopila nekaj korakov bliže k votlini, nato je preprosto in skromno odšla. Prav nič se ni brigala za javno priznanje, ki so ji ga izkazovali.”

Natančni dr. Dozous je tudi povedal:

“Ko je šla Bernardka nekaj korakov bliže k votlini, sem opazil, da se je njen obraz, ki je prej žarel v največji blaženosti, naenkrat razžalostil. Dve solzi sta ji privreli iz oči in spolzeli po njenih licih. Ko je skrivnostno bitje izginilo in je Bernardka nehala moliti, se nisem mogel premagati. Vprašal sem jo, zakaj je jokala.

Odgovorila mi je:

«Gospa je za trenutek obrnila svoj pogled od mene in pogledala čez mojo glavo v daljavo. Potem me je zopet pogledala. Vprašala sem jo, kaj jo žalosti. Tedaj mi je rekla: ,Moli za grešnike!’ Kmalu je na njenem obrazu spet zasijala dobrota in vedrina. To me je pomirilo. Takoj nato je izginila.»”

Tega dne je morala Bernardka prestati mučna zasliševanja. Zaradi tega so ji starši strogo prepovedali obisk votline. V noči med 21. in 22. februarjem je zaradi notranje stiske veliko jokala. Bila je v precepu. Starši so ji prepovedali hoditi k votlini, ona pa je Gospe obljubila, da bo vsak dan prišla.

V ponedeljek, 22 februarja, je mati niti k maši ni pustila, da ne bi šla k votlini. Ko je šla popoldne v šolo, so ji starši znova strogo prepovedali, da bi šla k votlini. Obljubila je. Vendar se je zgodilo drugače, ne da bi sama hotela.

Pozneje je povedala:

“Ko sem hotela stopiti na šolsko dvorišče, nisem mogla premakniti nog, razen če sem se obrnila k massabiejskim skalam.”

Tako jo je posebna sila prignala pred votlino. Ne da bi vedela, sta jo po naročilu spremljala dva orožnika, ki sta morala zasledovati vsak njen korak. Pred votlino je pokleknila in molila rožni venec. Gospa pa ni prišla. Orožnik jo je zasmehoval:

“Tvoja Gospa se boji orožnikov. Njenih prikazovanj je konec.”

Bernardka se je žalostna spraševala, zakaj se Gospa ni prikazala. Dobra posledica izostanka prikazanja je bilo dejstvo, da sta se zakonca Soubirous začela spraševati, ali morda nista tega kriva onadva s svojo prepovedjo. Zato sta umaknila prepoved.