Cerkvena potrditev

Cerkvena potrditev

Krajevni škof škofije Tarbes Bertrand S. Laurence je zvedel za dogodke ob lurški votlini od lurškega župnika in od drugih ljudi. Na začetku je bil zadržan.

Prihajala so tudi poročila o čudežnih ozdravljenjih v zvezi z novim lurškim studencem. Zvedel je o lepih duhovnih sadovih med verniki lurške župnije, o katerih mu je poročal lurški župnik.

Dne 28. julija 1858 je po nasvetu nekaterih škofov s posebnim odlokom imenoval preiskovalno komisijo. Komisija je začela z delom pri lurški votlini 11. novembra 1858.

V nekaj letih je preiskala vse, kar je bilo kakor koli povezano z Lurdom:

• dogodke,
• Bernardko,
• čudežna ozdravljenja in duhovne sadove,
• ki so se začeli ob lurških dogodkih.

Odgovoriti je morala na vprašanja:

• Ali je Bernardka res imela videnja?
• In če jih je imela, ali so ta videnja naravnega izvora,
• ali so morda sad hudobnega duha,
• ali pa so nadnaravnega izvora?

Komisija je priznala glede Bernardke:

“O njeni odkritosrčnosti ni mogoče dvomiti. Pripoveduje brez bahavosti, z ganljivo zaupljivostjo, brez omahovanja. Odgovarja jasno in določno, s trdnim prepričanjem.

Pri različnih zasliševanjih si ni nasprotovala. Odločno vztraja na tem, kar je že povedala; nič ne dodaja, nič ne odvzema. Táko dekle pač ne more biti histerično.”

Ko je komisija končala delo, je gradivo in svoje poročilo izročila škofu.

Bernardka je morala pogosto pred škofijsko komisijo, prvič 17. novembra 1858, zadnjič pa 7. decembra 1861, ob navzočnosti svojega škofa. Odgovarjala je odločno kakor prej pri zasliševanjih civilnih oblastnikov.

Krajevni škof je ob naslonitvi na raziskave te komisije v soboto, 18. januarja 1862, v pastirskem pismu razglasil nadnaravnost lurških prikazovanj. V njem na široko govori o dogodkih pri lurški votlini. Med drugim piše:

“Prikazni Bernardka ni videla samo enkrat, ampak osemnajstkrat. Prvikrat jo je prikazen presenetila. Poleg tega je v štirinajstih dneh, v katerih je vsak dan upala, da jo bo videla, prikazen dvakrat izostala, četudi je bila Bernardka na istem mestu in v enakih okoliščinah kakor sicer. Poleg tega se je Bernardka med prikazanjem povsem spremenila... Vse to izključuje misel na privide.”

O Bernardki je škof zapisal, da namreč

“modrost odgovorov tega otroka dokazuje jasnega duha, mirno in čisto domišljijo ter moč presoje, ki presega vsako starost”. “Pri tej deklici ni bilo nikdar opaziti kakšne duševne motnje, kaj izrednega v njenem značaju ali kaj bolestnega v njenem čustvovanju, kar bi moglo izvirati iz njene domišljije.”

Razglas se končuje z izjavo:

“Sodimo, da se je Bernardki Soubirous 11. februarja 1858 in naslednje dni resnično prikazala brezmadežna Marija, božja Mati, vsega skupaj osemnajstkrat, v massabiejski votlini blizu mesta Lurda.

Prikazovanja nosijo vsa znamenja resničnosti: verniki upravičeno verjamejo vanja. Dovoljujem, da se v naši škofiji izkazuje češčenje naši ljubi lurški Gospe. Da izpolnimo naročilo, ki ga je sveta Devica ob prikazovanjih večkrat povedala, bomo sezidali svetišče ob votlini, na zemljišču, ki je prešlo v last tarbskih škofov.”

Na koncu je škof zapisal:

“Svojo sodbo ponižno podrejam sodbi svetega očeta, ki je poglavar vesoljne Cerkve.”