Drugo prikazanje, 13. junija 1917
 |
| Marijino Brezmadežno Srce |
Bil je praznik sv. Antona Padovanskega, zaščitnika fatimske farne cerkve. Vidci so se po maši odpravili na kraj prikazovanja in tja prišli okrog poldne. Zbralo se je okrog 40 do 60 ljudi, nekateri so prišli tudi 25 kilometrov daleč. Vidci so pokleknili pred hrastičem in začeli moliti rožni venec.
Marijino prikazanje je Lucija naznanila: “Tam se bliska! Gospa prihaja!”
Razgovor z Gospo je trajal približno deset minut. Navzoči so slišali le Lucijine besede, ne pa Marijinih.
Lucija poroča:
“Po molitvi rožnega venca s Hijacinto, Frančiškom in drugimi osebami, ki so bile navzoče, smo znova videli odsev luči, ki se je bližala (in smo jo imenovali blisk); in takoj zatem našo Gospo nad hrastičem, enako kakor v maju.
Ko je izrekla zadnje besede, je razprostrla roke in nas drugič obsijala z odsevom neizmerne luči: v njej smo se čutili kakor potopljeni v Boga. Zdelo se je, da sta bila Hijacinta in Frančišek v luči, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v luči, ki se je razlivala na zemljo. Na dlani desne roke naše Gospe je bilo srce, obdano s trni. Zdelo se je, da so bili zabodeni vanj. Razumeli smo, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva, in je hotelo zadoščenja.”
Lucija je pozneje v Spominih svojemu škofu dopolnila:
“V drugem sporočilu sem vam posredovala, da mi je naša ljuba Gospa 13. junija 1917 rekla, da me ne bo zapustila, in da bo njeno brezmadežno Srce moje pribežališče in pot, ki me bo vodila k Bogu. Pri teh besedah je odprla svoje roke; iz njih so prihajali svetli žarki, ki jih je usmerila na naše prsi. Zdi se mi, da je luč tega dne imela predvsem namen, da nam vlije spoznanje in posebno ljubezen do brezmadežnega Marijinega Srca…
Od tega dne dalje smo čutili v srcu močno ljubezen do brezmadežnega Marijinega Srca.
Zaprisežena priča Marija Carreira je 26. septembra 1923 pred dvema članoma uradne komisije povedala, da je pri prikazanju 13. junija med pogovorom Lucije z Gospo slišala nekakšen šum, ki je prihajal od hrastiča, ni pa razumela niti ene besede. Ob koncu prikazanja se je slišal nekakšen pisk rakete, ki pridobiva na moči, ko se dviga. Od hrastiča proti vzhodu se je visoko in daleč dvigal gost, a lahek oblak dima, dokler ni izginil.
Starši z vidci niso bili zadovoljni. Imeli so jih za lažnivce in so jih zato natepli. Lucijina mati je na vsak način hotela iz Lucije izsiliti priznanje, da glede prikazovanj laže. Lucija je imela razen tega še težke sanje in je izgubila pogum.
«Kaj hočete?» sem vprašala.«Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca; da molite rožni venec vsak dan in se naučite brati. Pozneje bom povedala, kaj hočem.»Prosila sem za ozdravljenje nekega bolnika.«Če se bo spreobrnil, bo ozdravel med letom.»«Hotela bi vas prositi, da bi nas vzeli v nebesa.»«Da, Hijacinto in Frančiška bom vzela v kratkem. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vzpostaviti pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.»”Lucija je s pogovorom nadaljevala:“«Bom ostala tu sama?!» sem žalostno vprašala.«Ne, hčerka. Hudo trpiš? Ne zgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.»
Ni komentarjev:
Objavite komentar