Ozdravljenja v Lurdu

Ozdravljenja v Lurdu

V Lurdu se jasno razodeva, da Marijo v litanijah upravičeno kličemo zdravje bolnikov. V tem kraju milosti se je kot božji pečat za pristnost Marijinih prikazovanj in razodetij zgodilo na tisoče naravno nerazložljivih ozdravljenj.

Dr. Dozous je že na začetku teh dejstev dobro ugotovil, da imajo ta čudežna ozdravljenja zvezo s prikazovanji ter jih potrjujejo. V njem se je začela prebujati vera:

“Ozdravljenja, katerim sem bil sam večkrat priča, so mi dala misliti. Nisem mogel več zanikati pristnosti dogodkov pred massabiejsko votlino in resničnosti prikazovanj, ki jih je videla Bernardka.”

Vsako prijavljeno ozdravljenje kritično, s podrobnimi dokazi, preišče Urad za ugotavljanje ozdravljenj v Lurdu, v katerem sodelujejo zdravniki različnih narodnosti. Leta 1906 je 346 zdravnikov z raznih univerz in bolnišnic podpisalo izjavo:

“Podpisani imamo za svojo dolžnost, da priznamo, da se v Lurdu godijo nepričakovana ozdravljenja pod vplivom sile, za katero naša znanost ne ve, ki pa je gotovo ni mogoče razložiti z naravnimi zakoni.”

Med več kakor pet tisoč ozdravljenji, ki jih zdravniki niso mogli razložiti na naravni način, je Cerkev do 1985 uradno priznala kot prave čudeže le 64 ozdravljenj.

1. predložitev podrobnih in natančnih zdravniških izvidov Uradu za ugotavljanje ozdravljenj v Lurdu;
2. izvršitev postopka tega mednarodnega Zdravniškega urada z ugotovitvijo, da gre za naravno nerazložljivo ozdravljenje. Ne spada k službi zdravnikov, da bi oni dajali izjave o čudežnosti kakšnega dogodka. Zdravniški urad mora preiskati tri vprašanja: 

a) ali je res šlo za določeno bolezen?

b) ali je ozdravljenje popolno, izvršeno v trenutku in izredno?

c) ali je zdravniško nerazložljivo?

Da bi na to vprašanje odgovorili, morajo dognati troje, da zgodovina zdravilstva ne pozna nobenega enakega ali podobnega primera ozdravljenja s samo naravnimi silami; da tega ozdravljenja ni mogoče razložiti iz okoliščin, ki so ga spremljale; da presega naravne zakone.

3. verska in duhovna presoja čudeža, ki jo izvrši škof škofije, iz katere izhaja ozdravljenec. Škof določi kanonično komisijo, ki presoja o okoliščinah in sadovih ozdravljenja, ki kažejo, da gre za poseben božji poseg. 

Iz različnih razlogov je potrjenih čudežev vedno manj: napredek zdravniške znanosti zahteva vedno več natančnih pregledov in analiz; zdravniki neradi dajejo izjave (zlasti glede točke c); mnogo je psihičnih bolnikov, ki za priznanje čudežnih ozdravljenj ne pridejo v poštev. 

V Lurdu so ozdraveli zelo različni bolniki:

• bolniki s tuberkuloznimi obolenji,
• obolenji na prebavilih,
• z obolenji srca in ožilja,
• z ledvičnimi boleznimi,
• boleznimi na možganih,
• s kostnimi poškodbami in zlomi,
• z obolenji sklepov,
• s kožnimi boleznimi,
• z raznimi tumorji,
• z revmatičnimi obolenji,
• z rakom,
• z odprtimi ranami in z raznimi splošnimi obolenji.
• Več slepih je spregledalo,
• več gluhih je zadobilo sluh,
• več nemih je spregovorilo.

Nikdar ne bo mogoče naravno razložiti, kako se je mogla v hipu zaceliti kost in se zapreti rana, kako je izginil rak, kako so se zacelila razjedena pljuča. 

“Preseneča me lahkota in nenadnost teh ozdravljenj. Začudi nas, da se vse dogaja popolnoma drugače, kakor smo vajeni.

Ozdravljenje ne poteka tako, kakor to predvideva zdravniška veda. Za silo, ki ozdravlja, ni pomembno, če je bolezen zastarela in se na noben način dotlej ni hotela pozdraviti.

Isto zdravilo ozdravi najbolj različne bolezni. Za kar smo se zdravniki dolgo zaman trudili, to v Lurdu nenadoma uspe. Ni dvoma, da je tu na delu moč, ki je višja od moči narave.”

Bog je edina možna razlaga velikega lurškega dejstva. Tako Lurd zgovorno kaže na bivanje vsemogočnega in dobrega Boga. “Verjemite delom, če že ne verjamete meni,” je rekel Jezus (Jn 10,38).

Dr. Aleksis Carrel in njegovo srečanje s čudežnim ozdravljenjem

Mladi francoski zdravnik Aleksis (Aleksij) Carrel (1873 – 1944) ni bil veren. V zvezi z lurškimi čudeži je povedal:

“Čudeži so nemogoči. Če o njih govore, je bila gotovo kje pri preiskavi storjena napaka. Do danes čudež še ni bil znanstveno ugotovljen. Seveda pa noben dokaz ničesar ne more zoper dejstvo. Postavite me pred dejstvo in uklonil se bom.”

S takšnim dejstvom se je srečal leta 1903, ko je namesto bolnega zdravnika spremljal bolniški vlak v Lurd. Na vlaku je bila tudi Marija Bailly iz jetične družine.

Imela je tuberkulozno vnetje trebušne mrene v zadnji stopnji. V Lurdu so jo dodelili v oddelek najhujših bolnikov.

Carrel je ugotovil:

“Morda bo živela še nekaj dni, potem pa gotovo umrje.”

Sama je še vedno upala na ozdravljenje in je prosila, naj jo peljejo v kopel. Zdravniki so bili odločno proti, a zmagala je bolniška sestra z utemeljitvijo, da je bolnici treba izpolniti zadnjo željo.

“Če ta ozdravi, bom veroval, in še za meniha bom šel,” je nekoliko v šali dostavil dr. Carrel.

Ko je bolnica prišla iz kopeli, ni bila več tako bleda. Dihanje je bilo mirno. V nekaj minutah je upadel trebuh. Bolnica je na vprašanje, kako se počuti, odgovorila:

“Čutim se ozdravljeno!”

Ko ji je sestra ponudila mleka, ga je brez težav izpila. V bolnišnici je dr. Carrel ugotovil popolno ozdravljenje. Tudi drugi zdravniki so to potrdili. Nekdanja bolnica je živela še do 22. februarja 1937. 

Carrel je bil ob nenadnem ozdravljenju zmeden:

“Ali ne znam več preiskovati ali pa stojim pred povsem novim dejstvom? Še je treba preiskovati!”

Stanovski tovariš ga je spomnil obljube, da bo veroval, če ta bolnica ozdravi. Učeni zdravnik je vso noč begal okrog votline in premišljeval. Zjutraj je s skupino Baskov pred votlino molil.

S pisano besedo je javno branil čudež, kateremu je bil priča. Zato je moral zapustiti službo na medicinski fakulteti v Lyonu in se preseliti v ZDA. V New Yorku je postal predstojnik Rockefellerjevega medicinskega raziskovalnega instituta.

Zaradi znamenitih odkritij na področju medicinske znanosti je leta 1912 prejel Nobelovo nagrado.

Raziskoval je kirurgijo ožilja in presaditev živega tkiva. Z lurškim čudežem se je v slavnem znanstveniku proces vere šele začel. Do globoke vere pa je prišel pozneje, ko se je srečal s svetniškim redovnikom.

 O veri je zapisal:

“Hočem verovati vse, kar nas Cerkev uči. Pri tem ne čutim nobenih težav, kajti moj razum ni naletel na nikakršno nasprotje med vero in znanostjo... Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kakor odgovor znanosti.”

Razlike med Lurdom in La Salette

Razlike so naslednje:

• V La Salette je bilo le eno prikazanje, v Lurdu osemnajst.
• V Lurdu nista bila navzoča le dva človeka, popolnoma sama v gorah, ampak zlasti proti koncu velike množice. To je nekaj novega v zgodovini Cerkve.
• Značilno je, da so bili dnevi prikazovanj večinoma vnaprej napovedani, čeprav se Marija dvakrat ni prikazala.
• Možno je bilo opazovati vse odzive in obnašanje vidkinje. Besed, ki jih je Gospa govorila, ni slišal nihče, razen Bernardke. Slišala pa jih je, kakor je sama pojasnila, v srcu. To notranje dogajanje se je na Bernardki odražalo tudi na zunaj. Prav tako je nebeško Gospo videla le Bernardka.
• Med videnjem je bila v stanju, v katerem je še ohranila stik z okolico. Prešla pa je tudi v zamaknjenje, v katerem zaradi ljubečega združenja z Bogom zunanjega sveta ni občutila in dojemala. Vidca v La Salette nista bila zamaknjena. Med zamaknjenjem je bila Bernardka še posebno lepa. Ko so jo prijateljice vabile, naj gre z njimi domov, jih ni slišala. Tudi s silo je niso mogle premakniti. Ob takih trenutkih so imeli ljudje o vidkinji poseben vtis. O. Duboe je rekel:

• “Ljudje so mislili, da jim bo odletela v nebesa.”
• Vidkinja se je tudi sama zavedala, kako globoko v njeno življenje posegajo videnja:
• “Če se mi prikaže Gospa, se mi zdi, da nisem več od tega sveta. Začudim se, ko se po njenem odhodu zopet znajdem tukaj.”
• Kaj so bila zanjo prikazovanja, povedo njene besede 1869, ko se je pred odhodom k sestram v Nevers v solzah poslavljala od votline:
• “Votlina so bila moja nebesa!”
• V La Salette je Marija jokala, v Lurdu se je prikazovala nasmejana, ni jokala; a bila je tudi zaskrbljena za spreobrnjenje grešnikov.

Nasprotovanje javnosti je bilo v Lurdu mnogo večje kakor v La Salette. Sploh je verjetno morala Bernardka med vsemi vidci pretrpeti največ preizkušenj. Zdravnik dr. Verges pravi:
Pri ozdravljenju često nastopi huda bolečina, kateri sledi nenadna ozdravitev, včasih v nekaj sekundah ali minutah, največ v nekaj urah. Splošni znaki obolelosti izginejo.Da je v Lurdu neko ozdravljenje priznano kot čudež, morajo biti izpolnjeni trije pogoji: