Fatima - četrto prikazanje, 19. avgusta

Četrto prikazanje, 19. avgusta

 

Dne 13. avgusta se je zaradi smešenja fatimskih dogodkov v časopisih, ki so bili veri sovražni – kar je bilo najboljša reklama za številnejši obisk – nabrala velika množica, najmanj pet do šest tisoč (navajajo tudi številke do dvajset tisoč), ki je nestrpno pričakovala prihod vidcev. Molili so rožni venec in prepevali cerkvene pesmi.

 

Artur de Oliveira Santos

Nenadoma se je kakor blisk razširila vest, da je vidce ugrabil župan Artur de Oliveira Santos, upravitelj občine Vila Nova de Ourém. Ljudje so bili žalostni in razdraženi.

Župan, prostozidar, je vidce namenoma z zvijačo ugrabil 13. avgusta, ker bi se tega dne morala zopet prikazati Gospa.

Najprej je z njimi navezal stike in jih zaslišal na Hijacintinem domu. Od Lucije je na vsak način hotel izvedeti vsebino skrivnosti, a brez uspeha. Jezen zaradi poraza pri otroku je sklenil, da bo poskusil z zvijačo.

Staršem je rekel: “Kakor svetemu Tomažu je tudi meni za vero potrebno videnje. Prišel sem, da bom spremljal otroke do Irijske globeli.” Naročil je, naj se otroci oglasijo v župnišču.

Upravitelj se je nato odpeljal k župniku. Vidci so kmalu prišli. Tu jih je ponovno zaslišal, prav tako tudi župnik.

Nato se je upravitelj zatekel k zvijači. Otroke je povabil na voz, da jih bo odpeljal v Irijsko globel, a jih ni odpeljal tja, ampak na sedež občine Vila Nova de Ourém na zaslišanje in v zapor. Vidci so bili zelo žalostni, ker niso mogli videti Device Marije.

Otroke je imel zaprte do 15. avgusta, v glavnem v svoji hiši v občini Vila Nova de Ourém, deloma pa v javnem zaporu in v temnem prostoru zadaj za poslopljem. Od njih je hotel zvedeti vsebino skrivnosti z vsemi sredstvi, tudi s silo. Grozil jim je s smrtjo. Kljub temu, da so vidci resno računali s smrtjo, niso ničesar izdali. Trpljenje so darovali kot žrtev za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce. Molili so rožni venec. Tudi drugi jetniki so sodelovali pri tej molitvi.

Zapor je bil previdnostnega pomena. Pri ljudeh je izzval upravičeno ogorčenje in utrdil prepričanje, ki je bilo v tem času že splošno, da otroci resnice zavestno niso ponarejali. Ljudje so občudovali odločnost otrok. 

Lucija je o pomenu zapora in o upravitelju povedala: «Imam vtis, da je bil upravitelj orodje v božjih rokah. Tako smo imeli priložnost, da smo trpeli iz ljubezni do Njega za spreobrnjenje grešnikov. Domnevam, da sta imela bratranca enak vtis.» 

13. avgusta, ob času, ko naj bi se vidcem prikazala Marija, so bili po izjavi prič na kraju videnja nekateri posebni pojavi:

• Pri hrastičevem vznožju je tako zaropotalo, počilo, da so se ljudje ustrašili in bili kakor iz uma. Nekateri so začeli bežati.
• Mnogi so videli, kako se je oblak spustil do hrastiča in zaprašil ozračje, da se je zdelo temno.
• Sonce se je spustilo niže. Izgubilo je blesk, tako da je bilo možno gledati vanj.
• Ob soncu se je pokazal oblak z mavričnimi barvami. Vsi predmeti so postali rumeni.  

Kljub upraviteljevemu namenu, da prepreči avgustovsko prikazanje, se je Marija prikazala trem vidcem v avgustu, in sicer v nedeljo, 19. avgusta. Lucija v četrtih Spominih poroča:

 

“Ko sem v družbi Frančiška in njegovega brata Janeza šla z ovcami v kraj Valinhos, sva čutila, da se je bližalo in naju obdajalo nekaj nadnaravnega. Ker sva domnevala, da se nama bo prikazala naša Gospa, nama je bilo žal, da je Hijacinta ne bo videla. Zato sva prosila njegovega brata Janeza, da bi jo šel poklicat. Ker ni hotel iti, sem mu ponudila dva vintena in je stekel. Medtem sva s Frančiškom videla odsev luči, ki smo mu rekli blisk.

Prišla je Hijacinta in trenutek za tem smo videli našo Gospo nad nekim hrastičem.

«Kaj hočete od mene?»
«Hočem, da še naprej prihajate v Irijsko globel na 13. dan in vsak dan molite rožni venec. Zadnji dan bom naredila čudež, da bodo vsi verjeli.»
«Rada bi vas prosila, da ozdravite nekatere bolnike.»
«Da, nekatere bom ozdravila med letom.»
In z bolj žalostnim glasom:
«Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš gre v pekel, ker se zanje nihče ne žrtvuje in ne prosi.»

In kakor po navadi se je pričela dvigati v smeri proti vzhodu.”

Navzoči Frančiškov in Hijacintin brat Janez ni nič videl, slišal pa je šum kakor od rakete.

V petek, 19. februarja zjutraj, je Bernardka imela četrto prikazanje

Naslednjega dne, v petek, 19. februarja zjutraj, je Bernardka imela četrto prikazanje ob navzočnosti nekaj sto ljudi.

Marija je bila vidno zadovoljna, da se je Bernardka držala dane obljube. Ni pa z Bernardko govorila. Skupaj sta molili rožni venec. Priče so opazile, da se je Bernardkino obličje nenadoma zmračilo. To je bilo takrat, ko je Bernardka med prikazanjem slišala glasove, podobne kričanju razjarjene množice, ki so prihajali od reke Gave.



Slika je simbolična in je potegnjena

iz neke satanistične strani



Pozneje je povedala:

“Medtem ko sem molila, so me klicali čudni glasovi, kakor bi vpilo tisoč razjarjenih ljudi. Bilo je strašno. Najmočnejši glas je klical: «Beži! Beži!» Toda Gospa je pogledala proti reki, nagrbančila čelo in glasovi so onemeli.”

Očitno je šlo za vmešavanje hudobnega duha.

Hudobni duh se je vmešaval tudi na ta način, da je povzročal nepristne pojave. Nad petdeset dečkov in deklic v Lurdu in po okoliških krajih je začelo trditi, da se jim prikazuje Marija.



Vir: http://tiny.cc/nhktn



Toda njihovo obnašanje je kazalo, da gre za prevaro hudobnega duha. Zvijali so se, lazili po vseh štirih, napadali ljudi, pačili obraze, se med seboj prepirali in nastopali proti Bernardki.

Hudobni duh je hotel zbuditi nezaupanje do Bernardkinih videnj. (podobno se dogaja na Kureščku)

Ljudje so opazili razliko med Bernardko in temi dečki in deklicami, zato so Bernardkina videnja še bolj cenili. Razlika je bila tolikšna, kakor se dan razlikuje od noči, luč od teme.