Tretje prikazanje, 13. julija 1917
Lucija je sklenila, da 13. julija ne bo odšla na kraj prikazanja, ker se je bala, da se morda prikazuje hudobni duh. Vendar je ob času, ko je bilo treba oditi, začutila, da jo “neka tuja moč priganja”, naj gre, “in se ji ni bilo lahko ustavljati”.
Tako je odšla s Frančiškom in Hijacinto. Tudi nekateri sorodniki vidcev so bili tam. Nabrala se je precejšnja množica, okrog tisoč do dva tisoč ljudi (nekateri govore o štiri do pet tisoč).
Lucija je vzela s seboj košarico rož in je z njimi pokrila hrastič. V četrtih Spominih pripoveduje:
“Nekaj trenutkov potem, ko smo med številno množico prišli v Irijsko globel do hrastiča in smo molili rožni venec, smo videli odsev znane luči in takoj nato našo Gospo nad hrastičem.
«Kaj hočete?» sem vprašala.
«Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca; da še naprej vsak dan molite rožni venec v čast naši Gospe rožnega venca, da boste izprosili svetu mir in konec vojne, kajti samo ona vam lahko pomaga.»
«Hotela sem vas prositi, da bi nam povedali, kdo ste, in da bi napravili čudež, da bodo vsi verjeli, da se nam prikazujete.»
«Prihajajte sem še naprej vsak mesec. V oktobru bom povedala, kdo sem in kaj hočem, in bom napravila čudež, ki ga bodo videli vsi, da bodo verjeli…»
Tu sem predložila nekatere prošnje, ki se jih več ne spominjam. Spominjam pa se, da je naša
Gospa rekla, da moramo moliti rožni venec za dosego milosti med letom. In je nadaljevala:
«Žrtvujte se za grešnike in recite pogosto, posebno kadar boste napravili kakšno žrtev: – O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, narejene zoper Marijino brezmadežno Srce.»”
Tu je fatimska Gospa vidcem posredovala trojno skrivnost. Prva dva dela sta bila objavljena leta 1942, tretji del pa 2000. O fatimski skrivnosti bo govor posebej.
Po nekaj trenutkih molka je Gospa nadaljevala:
“Ko molite rožni venec, recite po vsaki skrivnosti: «O moj Jezus! Odpusti nam, reši nas peklenskega ognja, vzemi v nebesa vse dušice, zlasti tiste, ki tega najbolj potrebujejo.»”
Sledil je trenutek molka in sem vprašala:
«Ali nočete ničesar več od mene?»
«Ne, danes nočem od tebe ničesar več.»
In kakor po navadi se je pričela dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v neizmerni daljavi obzorja.”
