Dne 20. maja 1842 je v cerkvi St. Andrea delle Fratte v Rimu doživel Marijino prikazanje in z njim milost krščanske vere.
Življenje pred spreobrnjenjem
Rojen je bil 1. maja 1814 v Strasbourgu. Bil je zelo nadarjen. Študiral je v Parizu in se nato zaposlil v banki v rojstnem mestu. Izgubil je vsako vero v Boga in postal popoln skeptik. Rad je potoval in se zanimal za stare kulture.
Njegov brat Teodor (Théodore) je pod vplivom katoliškega filozofa Bautina in mistikinje Humann postal katoličan in nato katoliški duhovnik. Alfonz ga je zaradi tega sovražil in je bil vesel, ko je brat zapustil Strasbourg.
Leta 1842, ko je bil 27 let star, se je odpravil na daljše potovanje. Šel je prek Italije. Februarja je v Rimu obiskal starega prijatelja Teodorja Bussičrresa. Teodor je pred kratkim postal katoličan. O vsem tem je pripovedoval Alfonzu, zlasti pa o čudodelni svetinji. Prosil ga je, naj vzame svetinjo in jo nosi. Ta mu je kratko odgovoril:
“Kot Jud sem bil rojen in kot Jud bom umrl!”
Vendar je Teodorju uspelo, da se je z Alfonzom pogodil, da bo vzel svetinjo in jo nosil. Obljubil mu je celo, da bo od časa do časa poklical Devico Marijo. Alfonz je vzel svetinjo zato, da svojega prijatelja ne bi užalil. Ostal pa je uverjen, da ne bo omajala njegovega prepričanja.
Srečanje z Devico Marijo
Dne 20. februarja se je Alfonz s svojim prijateljem Teodorjem vozil po Rimu. Teodor je imel v zakristiji cerkve sv. Andreja delle Fratte nekaj opraviti v zvezi s pogrebom enega svojih prijateljev, Alfonz pa si je ta čas hotel ogledati cerkev. Bila je majhna, ubožna in popolnoma prazna.
Ko je Teodor stopil iz zakristije v cerkev, je bil nemalo presenečen, ko je videl, da njegov neverni prijatelj Alfonz ves objokan kleči. Nič se ni zmenil za Teodorja, čeprav se mu je ta hotel približati. Moral ga je tako rekoč skoraj odnesti na voz. Rekel je samo:
“Ona mi ni nič rekla, a jaz sem razumel vse.”
Ko sta se pozneje pogovarjala, mu je Alfonz rekel, da ne bo o ničemer govoril brez dovoljenja duhovnika, kajti “o tem, kar sem videl, ni mogoče govoriti drugače kakor na kolenih”.
Prišla sta v jezuitski samostan. Teodor je privedel Alfonza do predstojnika patra de Villeforta. Alfonz je izvlekel čudodelno svetinjo iz žepa iz vzkliknil:
“Videl sem jo! Videl sem jo!”
Ko se je pomiril, je pripovedoval:
“Komaj sem vstopil v božjo hišo, nisem ničesar več videl. Le v stranski kapeli sem zapazil veliko luč. Pohitel sem tja in tam sem na oltarju videl presveto Devico, prav takšno, kakršna je upodobljena na tej svetinji, toda veliko, žarečo, veličastno, in vendar neskončno milo. Marija mi je namignila, naj pokleknem. Nič mi ni rekla, toda razumel sem jo!”
“… S kretnjo roke mi je jasno naročila: «Ne upiraj se!» Pokorno sem se vrgel na kolena in tedaj se mi je zdelo, da mi pravi: «Tako je dobro.»”
Alfonz je hotel dvigniti glavo, da bi občudoval nebeško lepoto, a ni mogel prenesti izrednega sijaja, zato je občudoval Marijine roke. V teh rokah je jasno spoznal izraz odpuščanja in ljubezni. Oblile so ga solze.
Novica o spreobrnjenju se je razširila po Rimu, nato v Francijo in po vsem svetu. Dogodek je raziskala posebna komisija, ki je z delom končala 3. julija 1842. Tega dne je Petrov naslednik razglasil:
“Nedvomno je, da je pravi in edinstveni čudež, ki ga je storil Bog na priprošnjo Device Marije, povzročil nenadno in popolno spreobrnjenje Alfonza Tobije Ratisbonna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar