Sestra Katarina Labouré je leta 1830 v Rue du Bac 140, v kapeli usmiljenih sester, v materini hiši v Parizu v Franciji, trikrat videla Marijo. Najpomembnejše je Marijino naročilo o čudodelni svetinji, med drugim prikazanjem.
Prvo videnje. Prišel je 18. julij 1830, predvečer praznika sv. Vincencija Pavelskega. Sestra Marta je svojim novinkam s posebno zavzetostjo govorila o pobožnosti sv. Vincencija Pavelskega do Marije. Katarina je z veliko zavzetostjo poslušala.
Sama je svojemu duhovnemu voditelju J. M. Aladelu pozneje povedala: “Onega večera sem šla spat z mislijo, da bom to noč videla svojo dobro Mater. Že dolgo sem si želela, da bi jo videla.”
Magistra je dala vsaki novinki košček koroka, ki ga je nekoč nosil sv. Vincencij Pavelski. Sestri Katarini je prišla čudna misel; krpico od koroka je razpolovila in pogoltnila. “Zaspala sem z mislijo, da mi bo sv. Vincencij izposloval milost, da bom videla blaženo Devico.”
Dalje piše, kako je ob pol polnoči slišala, da jo je nekdo poklical po imenu:
“«Sestra, sestra!» Bila sem budna, pogledala sem na stran, od koder je prišel glas; prišel je od srednjega hodnika; odgrnila sem zaveso. Tedaj sem zagledala otroka, oblečenega v belo, štirih ali petih let. Rekel mi je: «Pridite v kapelo, presveta Devica vas pričakuje!»”
Sestra Katarina se je hitro oblekla in v spremstvu otroka odšla v samostansko kapelo. Povsod, kjer sta šla, so bile luči prižgane; v kapeli so bile prižgane vse sveče in luči kakor za božično polnočnico.
Sestra Katarina je pokleknila, otrok pa je ves čas stal. Po nekem času čakanja je otrok opozoril Katarino na Marijino navzočnost: “Sveta Devica je tu! Tu je!” Katarina je slišala šum kot šumenje svilene obleke.
Tedaj zagleda božjo Mater v čudoviti lepoti, sedečo na sedežu v koru, ki ga je običajno uporabljal hišni spiritual pri svojih nagovorih. Imela je belo obleko in modro tančico. Sestra je zaupno pokleknila pred njo in položila svoje roke na Marijina kolena. Blažena Devica se je precej časa pogovarjala s Katarino.
O tem srečanju z Devico Marijo je sestra Katarina svojemu duhovnemu voditelju pozneje povedala:
“To je bil najsrečnejši trenutek mojega življenja. Kar sem občutila, bi mi bilo nemogoče opisati. Rekla mi je, kako naj se obnašam do svojega duhovnega voditelja, in mi je zaupala mnogo stvari, ki jih ne smem povedati; kako naj se vedem v svojem trpljenju; kako se moram zatekati k oltarju (ko je to rekla, mi je z levico pokazala vznožje oltarja) in se vreči k njenemu vznožju in tam izliti svoje srce; tam bom našla vse tolažbe, ki jih potrebujem.”
Videnje je trajalo od polnoči do druge ure. Otrok je vidkinjo odvedel nazaj v sobo. Sestra Katarina ga je imela za angela varuha. Njega je namreč večkrat prosila, naj ji izposluje milost, da bo videla Devico Marijo. To noč sestra Katarina ni mogla zaspati.
O glavni vsebini prvega Marijinega sporočila je morala sestra novinka dolgo molčati. Pozneje je posredovala med drugim naslednje Marijine napovedi:
• Francijo bodo doletele nesreče.
• V revoluciji bo prelite mnogo krvi.
• Pariški nadškof bo umorjen.
• Križ bodo zaničevali in metali ob tla.
• Znova bodo prebadali stran našega Gospoda. Ves svet se bo pogreznil v žalovanje.
• Duhovni sinovi in hčere svetega Vincencija bodo izkusili nebeško varstvo.
• Sveta Devica je govorila tudi o nepopolnostih lazaristov in usmiljenk (npr. opuščanje rožnega venca).
Res je leta 1870–71 divjala vojna. Poleg drugih dušnih pastirjev je bil 24. maja 1871 po naročilu Komune usmrčen pariški nadškof Georges Darboy. Nobeni sestri se ni zgodilo nič hudega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar