Šesto prikazanje je bilo na prvo postno nedeljo zgodaj zjutraj, 21. februarja

Pri šestem prikazanju, na prvo postno nedeljo zgodaj zjutraj, 21. februarja, sta Bernardko spremljali k votlini mati in teta.

Pred votlino se je nabralo več tisoč ljudi. Navzoči so bili trije orožniki. Pri tem prikazanju je bil prvič navzoč devetinpetdesetletni zdravnik dr. Dozous iz Montpelliera, ki je bil do vere in Cerkve brezbrižen.

Bernardko je hotel v imenu znanosti razkrinkati, ker je mislil, da je duševno bolna in da so njena videnja le sad bolestne domišljije.

Vendar je že prvo srečanje z Bernardko nanj napravilo močan vtis:

“Ko je prišla Bernardka k votlini, je pokleknila, vzela iz žepa rožni venec in ga začela moliti. Njen obraz se je takoj spremenil. To so opazili vsi, ki so bili blizu nje. Spoznali so, da že vidi skrivnostno Gospo.

Medtem ko je z desnico prebirala jagode na molku, je v levici držala prižgano svečo, ki je večkrat ugasnila zaradi močnega vetra, ki je pihal ob reki Gave. Vsakokrat jo je dala blizu stoječi osebi, da jo je znova prižgala.

Zelo pozorno sem opazoval vse njene gibe, da bi jih v celoti proučil. Zato sem hotel vedeti, kakšen je v tem trenutku utrip žile in dihanje. Prijel sem jo za roko in prisluhnil udarcem. Bili so redni in mirni, dihanje rahlo. Prav nič ni kazalo na kako živčno razburjenje, ki naj bi se javljalo v telesu. Ko sem spustil roko, je stopila nekaj korakov bliže k votlini, nato je preprosto in skromno odšla. Prav nič se ni brigala za javno priznanje, ki so ji ga izkazovali.”

Natančni dr. Dozous je tudi povedal:

“Ko je šla Bernardka nekaj korakov bliže k votlini, sem opazil, da se je njen obraz, ki je prej žarel v največji blaženosti, naenkrat razžalostil. Dve solzi sta ji privreli iz oči in spolzeli po njenih licih. Ko je skrivnostno bitje izginilo in je Bernardka nehala moliti, se nisem mogel premagati. Vprašal sem jo, zakaj je jokala.

Odgovorila mi je:

«Gospa je za trenutek obrnila svoj pogled od mene in pogledala čez mojo glavo v daljavo. Potem me je zopet pogledala. Vprašala sem jo, kaj jo žalosti. Tedaj mi je rekla: ,Moli za grešnike!’ Kmalu je na njenem obrazu spet zasijala dobrota in vedrina. To me je pomirilo. Takoj nato je izginila.»”

Tega dne je morala Bernardka prestati mučna zasliševanja. Zaradi tega so ji starši strogo prepovedali obisk votline. V noči med 21. in 22. februarjem je zaradi notranje stiske veliko jokala. Bila je v precepu. Starši so ji prepovedali hoditi k votlini, ona pa je Gospe obljubila, da bo vsak dan prišla.

V ponedeljek, 22 februarja, je mati niti k maši ni pustila, da ne bi šla k votlini. Ko je šla popoldne v šolo, so ji starši znova strogo prepovedali, da bi šla k votlini. Obljubila je. Vendar se je zgodilo drugače, ne da bi sama hotela.

Pozneje je povedala:

“Ko sem hotela stopiti na šolsko dvorišče, nisem mogla premakniti nog, razen če sem se obrnila k massabiejskim skalam.”

Tako jo je posebna sila prignala pred votlino. Ne da bi vedela, sta jo po naročilu spremljala dva orožnika, ki sta morala zasledovati vsak njen korak. Pred votlino je pokleknila in molila rožni venec. Gospa pa ni prišla. Orožnik jo je zasmehoval:

“Tvoja Gospa se boji orožnikov. Njenih prikazovanj je konec.”

Bernardka se je žalostna spraševala, zakaj se Gospa ni prikazala. Dobra posledica izostanka prikazanja je bilo dejstvo, da sta se zakonca Soubirous začela spraševati, ali morda nista tega kriva onadva s svojo prepovedjo. Zato sta umaknila prepoved.

Peto prikazanje je bilo v soboto, 20. februarja, okrog šestih zjutraj,

Peto prikazanje je bilo v soboto, 20. februarja, okrog šestih zjutraj, ob navzočnosti nekaj oseb. Priče so opazile, da se je tega dne Bernardka smehljala. To videnje je bilo posebno prisrčno. Gospa je naučila Bernardko neko čisto osebno molitev, ki jo mora moliti vsak dan do konca življenja.

Bila je samo zanjo, in je Bernardka nikomur ni posredovala. Dvajset let pozneje je povedala:

“Vsak dan jo zmolim. Nihče, razen mene, ne ve zanjo.”

Marija je hotela vidkinjo obvarovati pred prihajajočimi nevarnostmi, ki so ji grozile zaradi vedno večje senzacije, ki so jo zbujala videnja. Gospa Baup je o tem prikazanju izjavila:

“Njen obraz se mi je zdel kakor iz zardelega voska... Čudovit smehljaj je šel čez njega. Včasih se je užalostila, pa je bila spet vsa vesela. To ni bila več ista Bernardka. Taki so gotovo angeli v nebesih!”

V petek, 19. februarja zjutraj, je Bernardka imela četrto prikazanje

Naslednjega dne, v petek, 19. februarja zjutraj, je Bernardka imela četrto prikazanje ob navzočnosti nekaj sto ljudi.

Marija je bila vidno zadovoljna, da se je Bernardka držala dane obljube. Ni pa z Bernardko govorila. Skupaj sta molili rožni venec. Priče so opazile, da se je Bernardkino obličje nenadoma zmračilo. To je bilo takrat, ko je Bernardka med prikazanjem slišala glasove, podobne kričanju razjarjene množice, ki so prihajali od reke Gave.



Slika je simbolična in je potegnjena

iz neke satanistične strani



Pozneje je povedala:

“Medtem ko sem molila, so me klicali čudni glasovi, kakor bi vpilo tisoč razjarjenih ljudi. Bilo je strašno. Najmočnejši glas je klical: «Beži! Beži!» Toda Gospa je pogledala proti reki, nagrbančila čelo in glasovi so onemeli.”

Očitno je šlo za vmešavanje hudobnega duha.

Hudobni duh se je vmešaval tudi na ta način, da je povzročal nepristne pojave. Nad petdeset dečkov in deklic v Lurdu in po okoliških krajih je začelo trditi, da se jim prikazuje Marija.



Vir: http://tiny.cc/nhktn



Toda njihovo obnašanje je kazalo, da gre za prevaro hudobnega duha. Zvijali so se, lazili po vseh štirih, napadali ljudi, pačili obraze, se med seboj prepirali in nastopali proti Bernardki.

Hudobni duh je hotel zbuditi nezaupanje do Bernardkinih videnj. (podobno se dogaja na Kureščku)

Ljudje so opazili razliko med Bernardko in temi dečki in deklicami, zato so Bernardkina videnja še bolj cenili. Razlika je bila tolikšna, kakor se dan razlikuje od noči, luč od teme.

Tretje prikazanje je bilo v četrtek, 18. februarja, po 6. maši

Tretje prikazanje je bilo v četrtek, 18. februarja, po 6. maši. Bernardko sta spremljali k votlini navsezgodaj, po prvi maši, gospa Millet, pri kateri je Bernardkina mati delala, s hčerko. Milletova je mislila, da morda neka duša v vicah prosi za molitev in sv. mašo. Zato je preprosila Bernardkino mamo, da je Bernardki dovolila obisk četrt ure oddaljene lurške votline.

Bernardkina spremljevalka je vzela s seboj papir in pisalo, da bi morebitna sporočila napisala. Bernardka je kleče začela moliti rožni venec. Spremljevalki sta se ji v molitvi pridružili.

Nenadoma Bernardka vzklikne:
“Je že tu!”

Nato na spremljevalkino željo vzame papir in pisalo in se približa votlini. Gospe nato ponuja papir, da bi ta napisala nanj svoje želje. Papir ostane prazen. Gospa je spregovorila v domačem narečju, ker Bernardka ni znala knjižne francoščine.

Bernardka besed ni slišala od zunaj, ampak v srcu:
“Ni potrebno, da ti napišem, kar ti imam povedati.”
Nato je Gospa vidkinjo povabila:
“Ali ne bi hotela prihajati sem štirinajst dni?”
Bernardka je na to odgovorila:
“Zelo rada, ljuba Gospa; obljubim vam! Če bodo starši dovolili.”
Gospa ji je tudi zagotovila:
“Ne obljubim ti, da boš srečna na tem svetu, pač pa na onem.”

Drugič je Bernardka videla Marijo v nedeljo, 14. februarja, med 12. in 14. uro.

Drugič je Bernardka videla Marijo v nedeljo, 14. februarja, med 12. in 14. uro.

Sama je povedala, da se je v nedeljo po maši spet vrnila na tisti kraj, ker jo “je srce silno vleklo”. Bernardkine prijateljice so toliko časa moledovale, da je zaskrbljena mati končno dovolila obisk.

V cerkvi so napolnile steklenico z blagoslovljeno vodo in se odpravile k votlini. Bilo jih je dvanajst. Pokleknile so in na Bernardkin poziv molile rožni venec.

Naj bo že tu omenjeno, da je na mnoge priče pri vseh prikazovanjih v Lurdu Bernardka naredila močan vtis s tem, da se je pred začetkom rožnega venca s križcem od rožnega venca zbrano in elegantno pokrižala. Gotovo jo je tega naučila Gospa.

Bernardka naenkrat vzklikne:
“Glejte, svetloba! Gospa je že tu!”
Bernardka jo je pokropila in pri tem govorila:
“Če ste od Boga, stopite bliže, če pa ste od hudobnega duha, izginite!”

Bernardka si je zadnje besede komaj upala izgovoriti, ker je bila prikazen tako lepa in nebeška. Nikakor si ni mogla misliti, da bi lahko prišla iz pekla.
Gospa je stopila naprej in se pri imenu Bog spoštljivo priklonila. Po škropljenju je Bernardka rekla spremljevalkam:
“Nič ni huda. Še pokimala nam je in smehlja se nam.”

Spremljevalke so opazile poseben sijaj na Bernardkinem obrazu, niso pa videle ničesar. Ko so opazile, da je bila Bernardka v zamaknjenju, so se prestrašile, kaj je z njo. Bernardka je pri videnjih običajno šele polagoma prešla v zamaknjenje.

Ivanka Abadie je povedala:
“Bila je kakor angel. Mislile smo, da je umrla. Vse smo jokale. Oči je imela uprte v votlino, ustnice so se rahlo premikale.”

Dekleta so jo hotele pregovoriti, naj gre z njimi domov. Ni jih slišala. Niso je mogle niti premakniti. Mlinar Nicolau jo je prijel in odnesel v mlin, kjer je prišla k sebi. Pozneje je rekel o Bernardki:
“Smehljala se je. Njen obraz je bil najlepši, kar sem jih kdaj videl.”

O zamaknjenju med enim od poznejših videnj je Estrade dejal:
“Zdelo se nam je, kakor da je naenkrat rojena za drugo življenje. Oči so ji zažarele in nepopisna svetloba se je razlila po njej. Nehote smo možje sneli klobuke in se sklonili kakor pobožne žene.”

Marijina prikazovanja

Marijina prikazovanja

Prvo Marijino prikazanje je bilo mrzlega februarskega dne, v četrtek, 11. februarja, opoldne. Bernardka je z osemletno sestro Tončko Marijo in s petnajstletno sosedo Ivanko Abadie nabirala suhljad, da bi si z izkupičkom kupile kruha.

Ko so se vračale, je bilo treba prebresti kanal, v katerem je bila nizka voda. Tončka in Ivanka sta jo že prebredli, Bernardka pa je zaostala in si je sezuvala čevlje in nogavice, da bi prebredla kanal.

Sama poroča:

“Ravno sem hotela potegniti nogavico z noge, ko zaslišim šum vetra kakor ob nevihti. Pogledala sem proti travniku in zapazila, da se drevje sploh ne premika. Pač pa sem bežno opazila, da se gibljejo veje okrog votline. Sezuvala sem se dalje in že stopila z eno nogo v vodo, ko zaslišim isti šum tik pred seboj. Pogledam navzgor in zapazim, da se veje grmovja pri gornji votlini močno gibljejo na vse strani, okrog njih pa je vse mirno.

Tedaj zapazim v votlini za vejami belo dekle moje velikosti, ki me rahlo pozdravi z glavo. Obenem razprostre svoje roke, kakor vidiš na Marijinih podobah. Čez desno roko ji visi rožni venec.

Ustrašila sem se in stopila nazaj. Hotela sem poklicati spremljevalki, toda nisem si upala. Večkrat sem si pomela oči, ker sem mislila, da se motim. Ko zopet pogledam navzgor, zapazim, da se mi mladenka prijazno smehlja. Zdelo se mi je, da me vabi, naj se približam. Toda še sem se bala. Ta strah pa ni bil tak, kakršnega sem občutila ob kakih drugih priložnostih, saj sem ostala in njo gledala, medtem ko človek zbeži, kadar se boji.

Na misel mi je prišlo, naj molim. Segla sem v žep in vzela rožni venec, ki ga navadno nosim s seboj. Pokleknila sem in hotela napraviti križ. Nisem pa mogla z roko do čela. Omahnila mi je. Mladenka se je prestopila in se obrnila naravnost k meni. Sedaj je držala rožni venec v roki. Prekrižala se je, kakor da hoče moliti.

Moja roka se je tresla. Znova sem hotela napraviti križ, sedaj je šlo. Potem se nisem več bala. Molila sem rožni venec. Mladenki so drsele jagode med prsti, toda ustnic ni premikala. Med molitvijo sem nenehno zrla vanjo.

Nosila je belo obleko, ki ji je segala do nog, videli so se le prsti. Obleka je bila speta z belim trakom okoli vratu. Glavo je imela pokrito z belo tančico, ki se je spuščala prek ramen in nog do tal. Pas je bil modre barve in je segal čez kolena. Verižica na rožnem vencu je bila rumena, jagode pa so bile bele, debele in precej oddaljene druga od druge.

Mladenka je bila polna življenja in zelo mlada; obdajala jo je močna svetloba. Ko sem nehala moliti rožni venec, me je z nasmehom pozdravila, nato se je umaknila v ozadje in v hipu izginila.”

Ker je Bernardka zaostala, sta se Tončka in Ivanka vrnili. Zagledali sta jo, kako kleči in moli. Poklicali sta jo in Bernardka je odšla za njima. Vprašala ju je, ali nista nič videli. Ko sta odvrnili, da ne, jima je vse povedala. Prosila pa ju je, naj o tem ne pripovedujeta drugim. Toda Tončka je vse povedala mami.

Trezna žena je Bernardko trdo prijela:

“Zmotila si se, najbrž si videla kak bel kamen.”
Bernardka je odvrnila:
“Ne, mama, ona je bila zelo lepa.”
Mama je še dostavila:
“Moliti bo treba, morda je pa duša katerega izmed naših iz vic.”
Oče ji je očital:
“Zgodaj si začela delati neumnosti.”

Bernardka je morala po večerni molitvi rožnega venca mami obljubiti, da ne bo šla več k votlini. Kako težko je bilo to zanjo, lahko razumemo, če pomislimo, kako je med potjo od votline domov vzdihnila:

“Moj Bog, kako rada bi se vrnila k massabiejskim skalam!”

Pozneje je povedala, da je bila Gospa
“tako lepa, da bi človek rad umrl, da bi jo spet videl”.

BREZMADEŽNO SPOČETJE - LURD

BREZMADEŽNO SPOČETJE - LURD (1858)

Razširitev čudodelne svetinje od 1832 dalje je pripravila ljudi na sprejem verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki jo je 8. decembra 1854 slovesno razglasil papež Pij IX. Lurd je Marijina potrditev te resnice.

Ta milostni kraj je med kraji Marijinih prikazovanj Cerkvi najbolj pri srcu. Tam se je v votlini massabiejske pečine ob vznožju Pirenejev od 11. februarja do 16. julija 1858 štirinajstletni pastirici Bernardki Soubirous med zamaknjenjem nebeška Gospa osemnajstkrat prikazala.

Na prvi dan prikazovanj, 11. februar, je Cerkev uvedla praznovanje Lurške Matere božje kot neobvezni god. Lurd je postal svetovno znana božja pot.

Lurd (Lourdes) je mesto v Južni Franciji v škofiji Tarbes. Tam se je 7. januarja 1844 rodila Marija Bernardka Soubirous (1844–1879) kot najstarejša od šestih otrok v družini revnega mlinarja Franca Soubirousa in njegove žene Ludovike Casterot.

Družina je pozneje zelo obubožala (bila je najrevnejša družina v Lurdu) in se končno naselila v spodnjem prostoru nekdanje prehodne ječe, imenovane Cachot. Prostor je bil temen in vlažen, štiri metre dolg in tri metre širok.

• Bernardka je bila telesno slabotna in vse življenje bolehna. Desetletna je prebolela kolero. Vse življenje jo je mučila naduha. Bila je pobožna, pametna in delavna, a ni imela veliko verske izobrazbe. Težko se je učila, ko je šlo za učenje katekizma in molitvic ob pripravi na prvo sv. obhajilo. Ni znala brati. Ni bila še pri prvem sv. obhajilu.

V nadaljevanju bo objavljenih vseh 18 Marijinih prikazovanj v Lurdu