...zadostilno obhajilo na prve sobote...če ne, bo Rusija širila po svetu svoje zmote ter povzročala vojne in preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral dosti trpeti, razni narodi bodo uničeni.[Fatima, 13. julija 1917]
Sestra Lucija je besedi “bodo uničeni” razložila tako, da “bodo izginili s površja zemlje”
Portugalska beseda “narod”, ki jo je Marija izgovorila, je od latinske besede natio, ta pride od natus (rojen) in pomeni državotvoren narod.
Drugič je Bernardka videla Marijo v nedeljo, 14. februarja, med 12. in 14. uro.
Sama je povedala, da se je v nedeljo po maši spet vrnila na tisti kraj, ker jo “je srce silno vleklo”. Bernardkine prijateljice so toliko časa moledovale, da je zaskrbljena mati končno dovolila obisk.
V cerkvi so napolnile steklenico z blagoslovljeno vodo in se odpravile k votlini. Bilo jih je dvanajst. Pokleknile so in na Bernardkin poziv molile rožni venec.
Naj bo že tu omenjeno, da je na mnoge priče pri vseh prikazovanjih v Lurdu Bernardka naredila močan vtis s tem, da se je pred začetkom rožnega venca s križcem od rožnega venca zbrano in elegantno pokrižala. Gotovo jo je tega naučila Gospa.
Bernardka naenkrat vzklikne:
“Glejte, svetloba! Gospa je že tu!”
Bernardka jo je pokropila in pri tem govorila:
“Če ste od Boga, stopite bliže, če pa ste od hudobnega duha, izginite!”
Bernardka si je zadnje besede komaj upala izgovoriti, ker je bila prikazen tako lepa in nebeška. Nikakor si ni mogla misliti, da bi lahko prišla iz pekla.
Gospa je stopila naprej in se pri imenu Bog spoštljivo priklonila. Po škropljenju je Bernardka rekla spremljevalkam:
“Nič ni huda. Še pokimala nam je in smehlja se nam.”
Spremljevalke so opazile poseben sijaj na Bernardkinem obrazu, niso pa videle ničesar. Ko so opazile, da je bila Bernardka v zamaknjenju, so se prestrašile, kaj je z njo. Bernardka je pri videnjih običajno šele polagoma prešla v zamaknjenje.
Ivanka Abadie je povedala:
“Bila je kakor angel. Mislile smo, da je umrla. Vse smo jokale. Oči je imela uprte v votlino, ustnice so se rahlo premikale.”
Dekleta so jo hotele pregovoriti, naj gre z njimi domov. Ni jih slišala. Niso je mogle niti premakniti. Mlinar Nicolau jo je prijel in odnesel v mlin, kjer je prišla k sebi. Pozneje je rekel o Bernardki:
“Smehljala se je. Njen obraz je bil najlepši, kar sem jih kdaj videl.”
O zamaknjenju med enim od poznejših videnj je Estrade dejal:
“Zdelo se nam je, kakor da je naenkrat rojena za drugo življenje. Oči so ji zažarele in nepopisna svetloba se je razlila po njej. Nehote smo možje sneli klobuke in se sklonili kakor pobožne žene.”
Prvo Marijino prikazanje je bilo mrzlega februarskega dne, v četrtek, 11. februarja, opoldne. Bernardka je z osemletno sestro Tončko Marijo in s petnajstletno sosedo Ivanko Abadie nabirala suhljad, da bi si z izkupičkom kupile kruha.
Ko so se vračale, je bilo treba prebresti kanal, v katerem je bila nizka voda. Tončka in Ivanka sta jo že prebredli, Bernardka pa je zaostala in si je sezuvala čevlje in nogavice, da bi prebredla kanal.
Sama poroča:
“Ravno sem hotela potegniti nogavico z noge, ko zaslišim šum vetra kakor ob nevihti. Pogledala sem proti travniku in zapazila, da se drevje sploh ne premika. Pač pa sem bežno opazila, da se gibljejo veje okrog votline. Sezuvala sem se dalje in že stopila z eno nogo v vodo, ko zaslišim isti šum tik pred seboj. Pogledam navzgor in zapazim, da se veje grmovja pri gornji votlini močno gibljejo na vse strani, okrog njih pa je vse mirno.
Tedaj zapazim v votlini za vejami belo dekle moje velikosti, ki me rahlo pozdravi z glavo. Obenem razprostre svoje roke, kakor vidiš na Marijinih podobah. Čez desno roko ji visi rožni venec.
Ustrašila sem se in stopila nazaj. Hotela sem poklicati spremljevalki, toda nisem si upala. Večkrat sem si pomela oči, ker sem mislila, da se motim. Ko zopet pogledam navzgor, zapazim, da se mi mladenka prijazno smehlja. Zdelo se mi je, da me vabi, naj se približam. Toda še sem se bala. Ta strah pa ni bil tak, kakršnega sem občutila ob kakih drugih priložnostih, saj sem ostala in njo gledala, medtem ko človek zbeži, kadar se boji.
Na misel mi je prišlo, naj molim. Segla sem v žep in vzela rožni venec, ki ga navadno nosim s seboj. Pokleknila sem in hotela napraviti križ. Nisem pa mogla z roko do čela. Omahnila mi je. Mladenka se je prestopila in se obrnila naravnost k meni. Sedaj je držala rožni venec v roki. Prekrižala se je, kakor da hoče moliti.
Moja roka se je tresla. Znova sem hotela napraviti križ, sedaj je šlo. Potem se nisem več bala. Molila sem rožni venec. Mladenki so drsele jagode med prsti, toda ustnic ni premikala. Med molitvijo sem nenehno zrla vanjo.
Nosila je belo obleko, ki ji je segala do nog, videli so se le prsti. Obleka je bila speta z belim trakom okoli vratu. Glavo je imela pokrito z belo tančico, ki se je spuščala prek ramen in nog do tal. Pas je bil modre barve in je segal čez kolena. Verižica na rožnem vencu je bila rumena, jagode pa so bile bele, debele in precej oddaljene druga od druge.
Mladenka je bila polna življenja in zelo mlada; obdajala jo je močna svetloba. Ko sem nehala moliti rožni venec, me je z nasmehom pozdravila, nato se je umaknila v ozadje in v hipu izginila.”
Ker je Bernardka zaostala, sta se Tončka in Ivanka vrnili. Zagledali sta jo, kako kleči in moli. Poklicali sta jo in Bernardka je odšla za njima. Vprašala ju je, ali nista nič videli. Ko sta odvrnili, da ne, jima je vse povedala. Prosila pa ju je, naj o tem ne pripovedujeta drugim. Toda Tončka je vse povedala mami.
Trezna žena je Bernardko trdo prijela:
“Zmotila si se, najbrž si videla kak bel kamen.”
Bernardka je odvrnila:
“Ne, mama, ona je bila zelo lepa.”
Mama je še dostavila:
“Moliti bo treba, morda je pa duša katerega izmed naših iz vic.”
Oče ji je očital:
“Zgodaj si začela delati neumnosti.”
Bernardka je morala po večerni molitvi rožnega venca mami obljubiti, da ne bo šla več k votlini. Kako težko je bilo to zanjo, lahko razumemo, če pomislimo, kako je med potjo od votline domov vzdihnila:
“Moj Bog, kako rada bi se vrnila k massabiejskim skalam!”
Pozneje je povedala, da je bila Gospa
“tako lepa, da bi človek rad umrl, da bi jo spet videl”.
Razširitev čudodelne svetinje od 1832 dalje je pripravila ljudi na sprejem verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki jo je 8. decembra 1854 slovesno razglasil papež Pij IX. Lurd je Marijina potrditev te resnice.
Ta milostni kraj je med kraji Marijinih prikazovanj Cerkvi najbolj pri srcu. Tam se je v votlini massabiejske pečine ob vznožju Pirenejev od 11. februarja do 16. julija 1858 štirinajstletni pastirici Bernardki Soubirous med zamaknjenjem nebeška Gospa osemnajstkrat prikazala.
Na prvi dan prikazovanj, 11. februar, je Cerkev uvedla praznovanje Lurške Matere božje kot neobvezni god. Lurd je postal svetovno znana božja pot.
Lurd (Lourdes) je mesto v Južni Franciji v škofiji Tarbes. Tam se je 7. januarja 1844 rodila Marija Bernardka Soubirous (1844–1879) kot najstarejša od šestih otrok v družini revnega mlinarja Franca Soubirousa in njegove žene Ludovike Casterot.
Družina je pozneje zelo obubožala (bila je najrevnejša družina v Lurdu) in se končno naselila v spodnjem prostoru nekdanje prehodne ječe, imenovane Cachot. Prostor je bil temen in vlažen, štiri metre dolg in tri metre širok.
Bernardka je bila telesno slabotna in vse življenje bolehna. Desetletna je prebolela kolero. Vse življenje jo je mučila naduha. Bila je pobožna, pametna in delavna, a ni imela veliko verske izobrazbe. Težko se je učila, ko je šlo za učenje katekizma in molitvic ob pripravi na prvo sv. obhajilo. Ni znala brati. Ni bila še pri prvem sv. obhajilu.
V nadaljevanju bo objavljenih vseh 18 Marijinih prikazovanj v Lurdu
Marija je med prikazovanjem v Lichnu napovedala papeža Janez Pavla II.
On jeIzvršil Marijino prošnjo in skupaj s škofi celega sveta 25. marca 1984 posvetil Rusijo Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.
Sledil je padec komunizma – produkta prostozidarjev.
Maja 1850 je vaški pastir Mikolay Sikatka (+ 1857) v gozdni kapeli pri Lichenu na Poljskem, kjer je večkrat molil, proti poldnevu videl Marijo.
Naročila mu je, naj med ljudmi širi pogostno molitev rožnega venca in premišljevanje Gospodovega življenja in smrti. (Križev pot)
Pri drugem prikazanju je Marija svoje naročilo ponovila, dodala posebno sporočilo za duhovnike in poudarila veliko vrednost udeležbe pri mašni daritvi. (Evharistija)
Pri tretjem prikazanju je pastir videl Marijo v rdečem oblačilu in belem plašču, z dragoceno krono.
Govorila je o prihajajoči vojni, v kateri bodo umrli milijoni(1. sv vojna). Poudarila je pomen dobrih mater za Cerkev in Poljsko.
“Narodi se bodo čudili, ko bo s Poljske prišlo upanje za druge narode(Janez Pavel II.),” je rekla, preden je izginila.
Ko je videc pripovedoval o svojih treh videnjih, so mu najprej nasprotovali. Leta 1852 je mnogo ljudi umrlo za kolero. Od tedaj naprej so ljudje sporočila vzeli bolj resno.
Prikazovanja so bila raziskana in od Cerkve priznana kot pristna. Septembra 1852 so milostno podobo iz gozdne kapele slovesno prenesli v mesto Lichen ob udeležbi osemdeset tisoč ljudi.
Nekaj let pozneje je bila zgrajena nova cerkev, v kateri je milostna podoba dobila stalno mesto.
Kardinal Wyszynski, ki je kot študent pred podobo čudežno ozdravel, jo je 15. avgusta 1967 slovesno okronal pred 150.000 romarji.
Dne 19. septembra 1846 je bil lep sončen dan, kvatrna sobota pred praznikom Žalostne Matere božje. Okrog 3. ure popoldne, v času prvih večernic Žalostne Matere božje, se je na pobočju francoskih Južnih Alp nad vasico La Salette v višini 1800 metrov prikazala Marija skoraj petnajstletni Melaniji Calvat (1831 – 1904) in enajstletnemu Maksiminu Giraudu (1835 – 1874).
Bila sta popolnoma nevedna, nepismena, skoraj brez verske izobrazbe in zanemarjena gorska pastirja iz velike vasi Corps, ležeče niže od takrat male vasice La Salette, v škofiji Grenoble. Govorila sta narečje in sta francosko slabo razumela.
Maksimin in Melanija sta se med seboj le bežno poznala. Prvič sta se srečala na paši v četrtek, 17. septembra. V soboto, 19. septembra 1846, sta bila s svojima čredama skupaj na 1800 metrov visokem planinskem pašniku.
Opoldne sta nekoliko zaspala. Ko sta se prebudila, sta se pozanimala, kako je s kravami, ki so se oddaljile. Pomirila sta se, ko sta ugotovila, da počivajo na drugi strani. Bilo je okrog tretje ure popoldne.
V kotanjasti dolini, v kateri je po prikazanju stalno izviral studenec, prej pa je dajal vodo le ob dežju in topljenju snega, sta zagledala močno svetlečo kroglo, bolj žarečo kakor sonce. Polagoma se je svetlobna krogla razpršila in otroka sta zagledala obrise zelo lepe Gospe, ki je sedela na kamnu, držala obraz v dlaneh kakor žena strta od hude bolečine, in jokala.
Nato se je Gospa dvignila in se še vedno v joku približala. Otroka sta se prestrašila. Gospa pa ju je z materinskim glasom poklicala. Najprej je govorila v knjižni francoščini, pozneje pa v njunem dialektu, da bi jo otroka bolje razumela. Tudi med pogovorom z otrokoma ni prenehala jokati.
Povabila ju je:
“Pridita bliže, moja otroka, nič se ne bojta! Tu sem, da vama posredujem važno sporočilo.”
Po teh besedah sta se pastirja prenehala bati in sta pohitela k “lepi Gospe”, ki je tako žarela, da jima je skoraj zaslepilo oči.
Gospa je bila oblečena v francosko nošo, kakršno so nosile okoliške gospe, v beli barvi, z nadzemeljsko lepoto. Na glavi je imela rože; rože so krasile tudi plet in bele čevlje. Okrog vratu je imela dve zlati verižici z velikim križem in krvavim Križanim v smrtnem boju na prsih. Ob straneh križa sta bili znamenji Jezusovega križanja: kladivo in klešče.
Gospa je pastirjema rekla:
“Če se moje ljudstvo ne bo podvrglo, bom primorana dopustiti, da pade roka mojega Sina. Je tako težka, tako pritiska, da je ne morem dalje zadrževati. Tako dolgo že trpim za vas! Če hočem, da vas moj Sin ne zapusti, ga moram kar naprej prositi. Vi pa se ne zmenite za to.”
Marija je posebej naglasila dve pregrehi, ki otežujeta Sinovo roko: ljudje ne spoštujejo nedelje in preklinjajo Boga.
Poleti hodi samo nekaj starejših žensk v cerkev, drugi delajo vse poletje tudi ob nedeljah in se v postnem času ne postijo. (Slovenija - Bela krajina)
Nekateri razlagalci ugotavljajo, da je v resnici ravno nedelja postala za Francijo dan nesreč in porazov. To se je pokazalo v vojni s Prusi leta 1870 in 1871.
Gospa je govorila tudi o letini, o pridelku krompirja, žita, grozdja, orehov. Napovedala je, da o božiču ne bo več krompirja. Pozimi 1846/47 so v Franciji in drugod, zlasti na Irskem, ljudje umirali od lakote.
“Če se bodo ljudje spreobrnili, se bodo kamni in skale spremenili v kupe žita in njive bodo polne krompirja.”
Gospa je napovedala – v primeru, da se ljudje ne bodo spreobrnili – kazen:
“Če imate žito, ga ne sejte! Kar boste posejali, bodo požrli glodalci, in kar bo vzkalilo, bo pri mlačvi razpadlo v prah.”
Res je žitna bolezen 1851 zdesetkala pridelek.
“Prišla bo velika lakota… Ljudje bodo z lakoto delali pokoro.”
V Franciji je pomanjkanje živeža leta 1856 povzročilo smrt 152.000 ljudi, v vsej Evropi pa okrog milijon ljudi.
“Preden bo prišla lakota, bo otroke pod sedmim letom napadla drhtavica in bodo umirali v rokah ljudi, ki jih bodo držali.”
Napoved smrti otrok se je v kantonu, kjer leži La Salette, začela uresničevati 1847; leta 1854 je v Franciji umrlo 75.000 otrok. Nenadoma je otroka pograbila mrzlica, stalno tresenje in v dveh urah je nastopila smrt.
“Orehi se bodo pokvarili.”
Leta 1851 je v nekaterih predelih Francije, kjer so bili orehi eden glavnih pridelkov, bolezen na orehih uničila pridelek.
“Grozdje bo gnilo.”
Na grozdju se je začela nesreča zaradi prinosa ameriških sort v Francijo v tem času. Od takrat naprej trtna uš in peronospora stalno ogrožata pridelek.
Vse to je samo potrditev svetopisemske resnice o zvezi med grehom in trpljenjem. Grehu sledi kazen. Trpljenje sicer ni samo kazen za greh, a je tudi kazen za greh.
Gospod je rekel Izraelcem v puščavi:
“Ako boš res slušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in se pokoril njegovim zapovedim in spolnjeval vse njegove zakone, ti ne naložim nobene izmed bolečin, ki sem jih naložil Egiptu” (2 Mz 15,26).
Gospa je vidca poučila, da morata dobro moliti, zjutraj in zvečer. Če ne moreta več, naj zmolita očenaš in zdravamarijo. Če imata čas, naj molita več. Marija je vmes med različnimi napovedmi najprej Maksiminu in nato še Melaniji zaupala posebno skrivnost.
Ob koncu sporočila in skrivnosti je napovedala bogat izvir novega studenca. Ta ne presahne niti v največji suši, čeprav se posuši bližnji studenec. V francoščini je dvakrat naročila:
“Zdaj, moja otroka, sporočita to vsemu mojemu ljudstvu!”
Nato se je oddaljila in izginila na vrhu malega griča, kamor sta se za njo napotila vidca. Njene solze, ki so do tedaj kakor svetleče kaplje padale na zemljo, so izginile. Polagoma je izginila tudi svetloba.
Leta 1943 je Rim odobril mašni obrazec in molitveno bogoslužje v čast lasaletski Materi božji.
Vidca sta med videnjem dobila vsak svojo skrivnost, ki je niti drug drugemu nista smela posredovati. Iz virov je popolnoma jasno, da sta do leta 1851 oba odločno zavračala, da bi od prejete skrivnosti komurkoli kaj izdala. Tudi Maksimin, ki je bil zelo zgovoren in ni ničesar obdržal zase, celo svojih najbolj notranjih misli ne, ni do 1851 kljub mnogim zvitim poskusom različnih ljudi prav ničesar izdal.
Ker je papež Pij IX. želel dobiti vsebino teh skrivnosti, sta po nekem obotavljanju vidca vsak svojo skrivnost napisala. Najprej je pred dvema pričama svojo skrivnost 2. julija 1851 napisal Maksimin. Ker ni bila lepo napisana, jo je nato na čisto prepisal. Preden je bilo besedilo zapečateno, ga je prebral grenobelski škof.
Naslednjega dne je tudi Melanija, a bolj počasi, napisala pred dvema pričama svojo skrivnost, jo zapečatila in oddala pričama. Nekaj ur za tem je doživljala očitke vesti. Pozabila je napisati neki datum. Klicala je generalnega vikarja, ki ji je svetoval, da naj vse besedilo na novo napiše.
Napisala ga je 6. julija. Pismo je prebral grenobelski škof. Še istega dne sta generalni vikar Rousselot in Gerin obe pismi odnesla papežu Piju IX. v Rim. Izročila sta mu ju 18. julija.
Papež je prebral obe skrivnosti. Najprej pa je prebral spremno pismo grenobelskega škofa. Ko je prebral Maksiminovo pismo, je rekel:
“Tu je odkritost in preprostost otroka.”
Ko je bral Melanijino poročilo, je bil presunjen. Dejal je:
“To so šibe, ki grozijo Franciji. Toda kriva ni samo ona; tudi Italija, Nemčija, Švica, vsa Evropa je kriva in zasluži kazni. Ne pravimo brez razloga, da je Cerkev vojskujoča; tu vidite kapitana...”
Kaže, da je papež obe skrivnosti pozneje dal prebrati, ali je vsaj njuno vsebino povedal še komu od svojih najožjih sodelavcev.
Nekaj let pozneje je generalni predstojnik lasaletskih misijonarjev vprašal papeža Pija IX., v čem je bistvo lasaletskih skrivnosti.
Ta je generalnemu predstojniku odgovoril:
“Hočete spoznati lasaletski skrivnosti? Dobro! Glejte lasaletski skrivnosti: “Če ne boste delali pokore, boste vsi pokončani!”
Papež Pij IX. je nekemu jezuitskemu patru povedal, da je bilo zanj osebno dobro, da je spoznal lasaletski skrivnosti, kajti brez vednosti teh skrivnosti bi se znašel v zadregi, iz katere ne bi mogel iziti.
Ko se je Largiera, škof iz Rio-Grande v Braziliji hotel vrniti z zasedanja prvega vatikanskega koncila(Koncil se je začel konec leta 1869 s svečano otvoritvijo na dan Marijinega brezmadežnega spočetja (8. december) - datum, ki je bil papežu posebno pri srcu, saj je le nekaj let prej razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju.Koncil je prekinila francosko-pruska vojna, ki je izbruhnila 9. julija 1870, in združevanje Italije (zavzetje Rima 20. septembra 1970 - ozemlje papeške države je bilo priključeno Italiji). Papež je 20. oktobra 1870 preložil nadaljevanje koncila na nedoločen poznejši čas. Uradno koncil ni bil zaključen do leta 1960, ko je razglasil konec papež Janez XXIII., ki je že načrtoval Drugi vatikanski koncil), ki se zaradi vojne ni mogel več nadaljevati, se je poslovil od papeža Pija IX. Papež mu je ob slovesu rekel:
“Lasaletska prerokba se začenja uresničevati.”
To so sicer le zasebne, torej neuradne izjave, vendar so v prid pristnosti obeh skrivnosti, kakor sta bili napisani leta l851.
Ko se je po letu 1858 pozornost vedno bolj usmerjala na Lurd, je prikazanje v kraju La Salette stopilo v ozadje.
Revolucija, ki je na začetku leta 1848 zajela skoraj vse evropske države, je mnogo bolj kot prejšnje vplivala na stari politični in družbeni red.
Njen izbruh je spodbudilo nezadovoljstvo meščanstva, ki je zahtevalo več političnih pravic, slabšanje položaja delavstva po izbruhu velike gospodarske krize (1847) ter zahteve podložniških kmetov po odpravi fevdalnega sistema.
V Parizu so februarja 1848 izbruhnile velike demonstracije, na katerih so delavci zahtevali vpeljavo splošne volilne pravice in izboljšanje socialnega položaja nižjih družbenih slojev. Ker oblasti niso hotele izpolniti zahtev demonstrantov, se je začel revolucionarni upor, ki so ga vodili delavci.
Kralj je pobegnil v Anglijo, razglasili so republiko in postavili začasno vlado. Le-ta je za pomiritev brezposelnih delavcev začela ustanavljati državne delavnice, razglasila pravico delavcev do dela – ne pa tudi plačila.
[V starem Rimu je veljalo, da ima suženj pravico delati in nič več. Ustvarila se je podlaga za komunistično himno Internacionala, ki se začne »Vstanite v suženjstvo(pekla) zakleti«] , uzakonila svobodo tiska in zborovanja ter vpeljala splošno in enako volilno pravico. Vse po načrtu prostozidarjev – častilcev luciferja, za novi svetovni red. Oziroma uničenje človeštva.
Marijino prikazanje je bilo v času težke politične situacije v Franciji, ki je čez leto in pol pripeljala do februarske revolucije leta 1848.
Pomembno je, da prikazanje v La Salette spada v čas nastajanja komunizma. Marija se zanima za stisko ljudi, zato govori o žitu in krompirju.
Spomnimo se, da je 1841 Ludwig Feuerbach, učitelj Karla Marxa, izdal knjigo Bistvo krščanstva.Leta 1847 je Marx izdal knjigo Beda filozofije, kjer je prvič znanstveno prikazal bistvene prvine ateističnega socializma. Naslednje leto je izšel Komunistični manifest.
Dve leti pred izidom komunističnega manifesta, ki ga je spisal prostozidar in Jud Karl Marx, se je Devica Marija prikazala v La Salette.
Tukaj se naj omeni tudi Marijino prikazanje slovenski mistikinji Magdaleni Gornik2. avgusta 1848.
… Marija jo je vprašala:
»Ali veš kaj o pastirčkih na Saleški gori na Francoskem?«
»Ne vem«
»Njima sem se tudi prikazala«
Tedaj je napovedala več kazni, tako vojno, bolezni, ogenj itd., ki bodo prišle nad ljudstvo, če se ne bo spreobrnilo in poboljšalo. Imenovala je tudi nekatera mesta in dežele, ki bodo obiskane s temi nadlogami. Z desnico je pokazala na ljudi in rekla:
Tu ga omenjamo, ker je njegovo spreobrnjenje tesno povezano s čudodelno svetinjo. Alfonz (Alphonse) Ratisbonne (oče Marie) (1814–1884) je izhajal iz bogate judovske, malo verne družine v Strasbourgu.
Dne 20. maja 1842 je v cerkvi St. Andrea delle Fratte v Rimu doživel Marijino prikazanje in z njim milost krščanske vere.
Življenje pred spreobrnjenjem
Rojen je bil 1. maja 1814 v Strasbourgu. Bil je zelo nadarjen. Študiral je v Parizu in se nato zaposlil v banki v rojstnem mestu. Izgubil je vsako vero v Boga in postal popoln skeptik. Rad je potoval in se zanimal za stare kulture.
Njegov brat Teodor (Théodore) je pod vplivom katoliškega filozofa Bautina in mistikinje Humann postal katoličan in nato katoliški duhovnik. Alfonz ga je zaradi tega sovražil in je bil vesel, ko je brat zapustil Strasbourg.
Leta 1842, ko je bil 27 let star, se je odpravil na daljše potovanje. Šel je prek Italije. Februarja je v Rimu obiskal starega prijatelja Teodorja Bussičrresa. Teodor je pred kratkim postal katoličan. O vsem tem je pripovedoval Alfonzu, zlasti pa o čudodelni svetinji. Prosil ga je, naj vzame svetinjo in jo nosi. Ta mu je kratko odgovoril:
“Kot Jud sem bil rojen in kot Jud bom umrl!”
Vendar je Teodorju uspelo, da se je z Alfonzom pogodil, da bo vzel svetinjo in jo nosil. Obljubil mu je celo, da bo od časa do časa poklical Devico Marijo. Alfonz je vzel svetinjo zato, da svojega prijatelja ne bi užalil. Ostal pa je uverjen, da ne bo omajala njegovega prepričanja.
Srečanje z Devico Marijo
Dne 20. februarja se je Alfonz s svojim prijateljem Teodorjem vozil po Rimu. Teodor je imel v zakristiji cerkve sv. Andreja delle Fratte nekaj opraviti v zvezi s pogrebom enega svojih prijateljev, Alfonz pa si je ta čas hotel ogledati cerkev. Bila je majhna, ubožna in popolnoma prazna.
Ko je Teodor stopil iz zakristije v cerkev, je bil nemalo presenečen, ko je videl, da njegov neverni prijatelj Alfonz ves objokan kleči. Nič se ni zmenil za Teodorja, čeprav se mu je ta hotel približati. Moral ga je tako rekoč skoraj odnesti na voz. Rekel je samo:
“Ona mi ni nič rekla, a jaz sem razumel vse.”
Ko sta se pozneje pogovarjala, mu je Alfonz rekel, da ne bo o ničemer govoril brez dovoljenja duhovnika, kajti “o tem, kar sem videl, ni mogoče govoriti drugače kakor na kolenih”.
Prišla sta v jezuitski samostan. Teodor je privedel Alfonza do predstojnika patra de Villeforta. Alfonz je izvlekel čudodelno svetinjo iz žepa iz vzkliknil:
“Videl sem jo! Videl sem jo!”
Ko se je pomiril, je pripovedoval:
“Komaj sem vstopil v božjo hišo, nisem ničesar več videl. Le v stranski kapeli sem zapazil veliko luč. Pohitel sem tja in tam sem na oltarju videl presveto Devico, prav takšno, kakršna je upodobljena na tej svetinji, toda veliko, žarečo, veličastno, in vendar neskončno milo. Marija mi je namignila, naj pokleknem. Nič mi ni rekla, toda razumel sem jo!”
“… S kretnjo roke mi je jasno naročila: «Ne upiraj se!» Pokorno sem se vrgel na kolena in tedaj se mi je zdelo, da mi pravi: «Tako je dobro.»”
Alfonz je hotel dvigniti glavo, da bi občudoval nebeško lepoto, a ni mogel prenesti izrednega sijaja, zato je občudoval Marijine roke. V teh rokah je jasno spoznal izraz odpuščanja in ljubezni. Oblile so ga solze.
Novica o spreobrnjenju se je razširila po Rimu, nato v Francijo in po vsem svetu. Dogodek je raziskala posebna komisija, ki je z delom končala 3. julija 1842. Tega dne je Petrov naslednik razglasil:
“Nedvomno je, da je pravi in edinstveni čudež, ki ga je storil Bog na priprošnjo Device Marije, povzročil nenadno in popolno spreobrnjenje Alfonza Tobije Ratisbonna.
