Revolucije 1848 v Evropi

Revolucije 1848 v Evropi

Revolucija, ki je na začetku leta 1848 zajela skoraj vse evropske države, je mnogo bolj kot prejšnje vplivala na stari politični in družbeni red.

Njen izbruh je spodbudilo nezadovoljstvo meščanstva, ki je zahtevalo več političnih pravic, slabšanje položaja delavstva po izbruhu velike gospodarske krize (1847) ter zahteve podložniških kmetov po odpravi fevdalnega sistema.

Vse po načrtu prostozidarjev!

 

Februarska revolucija v Parizu

V Parizu so februarja 1848 izbruhnile velike demonstracije, na katerih so delavci zahtevali vpeljavo splošne volilne pravice in izboljšanje socialnega položaja nižjih družbenih slojev. Ker oblasti niso hotele izpolniti zahtev demonstrantov, se je začel revolucionarni upor, ki so ga vodili delavci.

Kralj je pobegnil v Anglijo, razglasili so republiko in postavili začasno vlado. Le-ta je za pomiritev brezposelnih delavcev začela ustanavljati državne delavnice, razglasila pravico delavcev do dela – ne pa tudi plačila.

[V starem Rimu je veljalo, da ima suženj pravico delati in nič več. Ustvarila se je podlaga za komunistično himno Internacionala, ki se začne »Vstanite v suženjstvo(pekla) zakleti«] , uzakonila svobodo tiska in zborovanja ter vpeljala splošno in enako volilno pravico. Vse po načrtu prostozidarjev – častilcev luciferja, za novi svetovni red. Oziroma uničenje človeštva.

Marijino prikazanje je bilo v času težke politične situacije v Franciji, ki je čez leto in pol pripeljala do februarske revolucije leta 1848.

Pomembno je, da prikazanje v La Salette spada v čas nastajanja komunizma. Marija se zanima za stisko ljudi, zato govori o žitu in krompirju.

Spomnimo se, da je 1841 Ludwig Feuerbach, učitelj Karla Marxa, izdal knjigo Bistvo krščanstva.  Leta 1847 je Marx izdal knjigo Beda filozofije, kjer je prvič znanstveno prikazal bistvene prvine ateističnega socializma. Naslednje leto je izšel Komunistični manifest.

Dve leti pred izidom komunističnega manifesta, ki ga je spisal prostozidar in Jud Karl Marx, se je Devica Marija prikazala v La Salette.

Tukaj se naj omeni tudi Marijino prikazanje slovenski mistikinji Magdaleni Gornik      2. avgusta 1848.

… Marija jo je vprašala:

»Ali veš kaj o pastirčkih na Saleški gori na Francoskem?«

»Ne vem«

»Njima sem se tudi prikazala«

Tedaj je napovedala več kazni, tako vojno, bolezni, ogenj itd., ki bodo prišle nad ljudstvo, če se ne bo spreobrnilo in poboljšalo. Imenovala je tudi nekatera mesta in dežele, ki bodo obiskane s temi nadlogami. Z desnico je pokazala na ljudi in rekla:

»O ljudstvo, če se ne spreobrneš, boš udarjeno.«*

* Martina Kraljič / Magdalena Gornik, str. 26

ALFONZ RATISBONNE - RIM (1842)

Tu ga omenjamo, ker je njegovo spreobrnjenje tesno povezano s čudodelno svetinjo. Alfonz (Alphonse) Ratisbonne (oče Marie) (1814–1884) je izhajal iz bogate judovske, malo verne družine v Strasbourgu.

Dne 20. maja 1842 je v cerkvi St. Andrea delle Fratte v Rimu doživel Marijino prikazanje in z njim milost krščanske vere.

Življenje pred spreobrnjenjem

Rojen je bil 1. maja 1814 v Strasbourgu. Bil je zelo nadarjen. Študiral je v Parizu in se nato zaposlil v banki v rojstnem mestu. Izgubil je vsako vero v Boga in postal popoln skeptik. Rad je potoval in se zanimal za stare kulture.

Njegov brat Teodor (Théodore) je pod vplivom katoliškega filozofa Bautina in mistikinje Humann postal katoličan in nato katoliški duhovnik. Alfonz ga je zaradi tega sovražil in je bil vesel, ko je brat zapustil Strasbourg.

Leta 1842, ko je bil 27 let star, se je odpravil na daljše potovanje. Šel je prek Italije. Februarja je v Rimu obiskal starega prijatelja Teodorja Bussičrresa. Teodor je pred kratkim postal katoličan. O vsem tem je pripovedoval Alfonzu, zlasti pa o čudodelni svetinji. Prosil ga je, naj vzame svetinjo in jo nosi. Ta mu je kratko odgovoril:
“Kot Jud sem bil rojen in kot Jud bom umrl!”

Vendar je Teodorju uspelo, da se je z Alfonzom pogodil, da bo vzel svetinjo in jo nosil. Obljubil mu je celo, da bo od časa do časa poklical Devico Marijo. Alfonz je vzel svetinjo zato, da svojega prijatelja ne bi užalil. Ostal pa je uverjen, da ne bo omajala njegovega prepričanja.

Srečanje z Devico Marijo

Dne 20. februarja se je Alfonz s svojim prijateljem Teodorjem vozil po Rimu. Teodor je imel v zakristiji cerkve sv. Andreja delle Fratte nekaj opraviti v zvezi s pogrebom enega svojih prijateljev, Alfonz pa si je ta čas hotel ogledati cerkev. Bila je majhna, ubožna in popolnoma prazna.

Ko je Teodor stopil iz zakristije v cerkev, je bil nemalo presenečen, ko je videl, da njegov neverni prijatelj Alfonz ves objokan kleči. Nič se ni zmenil za Teodorja, čeprav se mu je ta hotel približati. Moral ga je tako rekoč skoraj odnesti na voz. Rekel je samo:

“Ona mi ni nič rekla, a jaz sem razumel vse.”

Ko sta se pozneje pogovarjala, mu je Alfonz rekel, da ne bo o ničemer govoril brez dovoljenja duhovnika, kajti “o tem, kar sem videl, ni mogoče govoriti drugače kakor na kolenih”.

Prišla sta v jezuitski samostan. Teodor je privedel Alfonza do predstojnika patra de Villeforta. Alfonz je izvlekel čudodelno svetinjo iz žepa iz vzkliknil:

“Videl sem jo! Videl sem jo!”

Ko se je pomiril, je pripovedoval:

“Komaj sem vstopil v božjo hišo, nisem ničesar več videl. Le v stranski kapeli sem zapazil veliko luč. Pohitel sem tja in tam sem na oltarju videl presveto Devico, prav takšno, kakršna je upodobljena na tej svetinji, toda veliko, žarečo, veličastno, in vendar neskončno milo. Marija mi je namignila, naj pokleknem. Nič mi ni rekla, toda razumel sem jo!”

“… S kretnjo roke mi je jasno naročila: «Ne upiraj se!» Pokorno sem se vrgel na kolena in tedaj se mi je zdelo, da mi pravi: «Tako je dobro.»”

Alfonz je hotel dvigniti glavo, da bi občudoval nebeško lepoto, a ni mogel prenesti izrednega sijaja, zato je občudoval Marijine roke. V teh rokah je jasno spoznal izraz odpuščanja in ljubezni. Oblile so ga solze.

Novica o spreobrnjenju se je razširila po Rimu, nato v Francijo in po vsem svetu. Dogodek je raziskala posebna komisija, ki je z delom končala 3. julija 1842. Tega dne je Petrov naslednik razglasil:

“Nedvomno je, da je pravi in edinstveni čudež, ki ga je storil Bog na priprošnjo Device Marije, povzročil nenadno in popolno spreobrnjenje Alfonza Tobije Ratisbonna.

Širjenje čudodelne svetinje

Širjenje čudodelne svetinje

Sestra Katarina je o svojih videnjih poročala spovedniku in duhovnemu voditelju J. M. Aladelu, ki je bil spočetka precej zadržan. Videnja je imel za “iluzije”, “domišljije”, “privide”. Katarini je naročil: “Če hočete častiti našo ljubo Gospo, posnemajte njene kreposti in varujte se domišljije.”

Aladel je šele leta 1832 govoril s pariškim nadškofom o Marijinem naročilu glede svetinje. Nadškof H. L. de Quélen je dovolil izdelavo in širjenje svetinj. Prvih dva tisoč svetinj je bilo oddanih 30. junija 1832.  

Ko je šel nadškof k umirajočemu, odpadlemu msgr. de Pradtu, je vzel s seboj novo svetinjo. De Pradta je bil Napoleon nepostavno povzdignil za nadškofa v Mechelnu. S pisano in govorjeno besedo je ostro napadal Cerkev. Najprej je bolnik pariškemu nadškofu pokazal vrata, a končno ga je nenadoma poklical nazaj. Obžaloval je svoje zmote in je umrl spravljen s Cerkvijo.

To nenadno spreobrnjenje je bilo pariškemu nadškofu kakor znamenje iz nebes za pristnost prikazovanj sv. Katarini Labouré. Nadškof je prikazovanja tiho in z naklonjenostjo sprejel, ni pa izdal uradnega razglasa o njihovi pristnosti.

Hitro širjenje svetinje, številna spreobrnjenja in ozdravljenja, vse to je samo po sebi govorilo v prid pristnosti prikazovanj.

Kanonična preiskava prikazovanj se je pričela 16. februarja 1836. 24. junija 1839 je pariški nadškof dovolil, da se v lavretanskih litanijah uporablja vzklik Kraljica brez madeža izvirnega greha spočeta. (19 let pred prikazovanjem v Lurdu)

Ljudje so svetinjo z velikim navdušenjem sprejeli.  Vsak mesec je bilo izdelanih več kakor sto tisoč svetinj. V petih letih, od 1832 do 1837, je bilo razdeljenih več kakor deset milijonov čudodelnih svetinj po vsem svetu. Sprejel in nosil jo je tudi papež Gregor XVI.

Nekateri redovi in škofije so dobili dovoljenje za praznovanje “čudodelne svetinje” na dan prikazanja, 27. novembra, in sicer od 1894 dalje. Vse to in pa razglasitev sestre Katarine za blaženo in svetnico je bilo nekakšna potrditev pristnosti prikazovanj.

Leta 1836 je župnik D. Desgenettes v zvezi s čudodelno svetinjo v Parizu ustanovil Nadbratovščino svetega in brezmadežnega Marijinega Srca za spreobrnjenje grešnikov. Večinoma so jo imenovali Zveza Marijinih otrok.

Tej bratovščini so se pridružila mnoga združenja po številnih deželah. Člani med drugim nosijo čudodelno svetinjo in večkrat molijo:

“O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.”

Hitro se je razvedelo, da v zvezi s svetinjo Marija podeljuje različne milosti, kakor varstvo v nevarnostih, nenadna ozdravljenja, spreobrnjenja trdovratnih grešnikov.

Zato je svetinja dobila naziv “čudodelna”  in je najbolj razširjena svetinja med svetinjami vseh časov, saj je bila izdelana v več milijardah primerov. Do Katarinine smrti 1876 so skovali in razširili že eno milijardo čudodelnih svetinj.

Ko je leta 1834 Katarinin duhovni voditelj napisal poročilo o prikazovanjih, ni omenil imena sestre Katarine, ki je ostala vse do smrti nepoznana.

Ljudje so vedeli le to, da se je neki sestri usmiljenki prikazala Devica Marija in ji naročila, naj poskrbi za razširitev svetinje.

Pomen čudodelne svetinje

Čudodelna svetinja razodeva Devico Marijo kot srednico milosti.

• Njeno sredništvo ponazarjajo žarki, ki izhajajo iz žlahtnih kamnov na rokah.
• Marija posreduje med Kristusom in Cerkvijo. Kristusa kot izvir milosti predstavljata dve znamenji: križ nad črko M in Jezusovo srce, obdano s trnovo krono. M je znamenje za Marijo. Polkrogla pod nogami pomeni Cerkev.
• Marijina podoba na svetinji spominja po knjigi Razodetja na “veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd” (Raz 12,1).
• V Razodetju se vsa ta znamenja najprej nanašajo na Cerkev, na svetinji pa so povezana z Marijo, ki je v sovraštvu s satanom. Marijina podoba na svetinji je povezana tudi s protoevangelijem (1 Mz 3,15).

Križ pomeni najvišje uresničenje božje ljubezni do nas. Človeški vidik te ljubezni do nas in do Očeta razodeva Jezusovo srce.

Naš najboljši odgovor na to neizmerno ljubezen je Devica Marija, ki jo posebej razodeva Marijino z mečem prebodeno srce.

• Sploh je srce kot prasimbol ljubeče podaritve zelo v središču razodetja leta 1830.

Čudodelna svetinja je zelo pospešila Marijino češčenje in ga pospešuje še danes.

• Prikazanje v zvezi s čudodelno svetinjo in čudodelna svetinja sta vnaprej oznanjala versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki jo je 1854 slovesno razglasil papež Pij IX.
• Ob čudodelni svetinji je rastla in še danes raste vera v Marijino brezmadežno spočetje. Tako so verniki to resnico leta 1854 z velikim veseljem sprejeli. (S tem je potrebno poudariti, kar mnogi zmotno mislijo, da je Marijino brezmadežno spočetje, brezmadežno spočetje Jezusa, ki je bil brezmadežno spočet.  Marijino brezmadežno spočetje je, da je bila sama Marija brezmadežno spočeta.)
• Hkrati prikazanje in svetinja razodevata moč in pomen Marijine priprošnje.
• Marija je v rokah držala globus, ki je predstavljal ves svet in vsakega posameznika.
• Iz Marijinih rok so izhajali žarki kot podoba milosti, ki jih prejema človeštvo in vsak posameznik.

Seveda naše pojmovanje glede učinkovitosti svetinje ne sme biti magično, kakor da bi svetinja brez našega sodelovanja avtomatično učinkovala.

Marija in Bog računata z našo pripravljenostjo, da prispevamo svoj delež.

Sestra Katarina je umrla 31. decembra 1876 v Parizu. 56 let po njeni smrti so njeno nestrohnjeno telo prenesli pod oltar kapele v Rue du Bac 140. Dne 25. maja 1933 je bila razglašena za blaženo, 27. julija 1947 pa za svetnico. Njeno nestrohnjeno telo počiva pod oltarjem kapele prikazovanj v Parizu, Rue du Bac 140.

Katarina Labouré - drugo in tretje videnje

Drugo videnje. Po prvem Marijinem prikazanju si je sestra Katarina zelo želela, da bi Devica Marija še prišla. Drugo, in sicer najpomembnejše videnje je imela Katarina 27. novembra 1830 zvečer, prav tako v samostanski kapeli (danes kapela čudodelne svetinje), med skupnim premišljevanjem novink.

Sestra Katarina je ostala na mestu in druge novinke niso ničesar opazile. Marija se je prikazala ob pol šestih, desno od oltarja, v podobi Brezmadežno spočete. Stala je na beli zemeljski polkrogli, na kateri je bila Francija posebej osvetljena.

Bila je srednje velike postave, oblečena v svileno obleko bele barve, ki je prehajala v barvo jutranje zarje. Ogrnjena je bila s srebrno modrim plaščem, s svetloroza tančico. Okrog glave je imela dvanajst zvezd, ki so zdaj na zadnji strani svetinje. Pod njenimi nogami je bil lunin krajec. S peto je stala na glavi zelenkaste kače.

Marija je v rokah držala zlato kroglo z zlatim križem na vrhu in jo darovala Bogu. Njene prste so krasili dragoceni prstani z žlahtnimi kamni raznih velikosti. Lesketali so se v čudoviti svetlobi in jo v žarkih oddajali v okolje.

Marija je pogledala vidkinjo in ji rekla:

“Krogla, ki jo vidiš, predstavlja ves svet, zlasti Francijo… in vsakega posameznika posebej…”

Devica Marija je povedala tudi razlago žarkov, ki so prihajali iz žlahtnih kamnov:

“Ti žarki so simbol milosti, ki jih razlivam nad tiste, ki me zanje prosijo.”

Tisti kamni, ki niso izžarevali svetlobe, so ponazarjali milosti, za katere se nihče ni potrudil prositi. To je bila prva podoba.

Končno se je videnje spremenilo. Nastala je druga podoba. Marija ni več držala zemeljske oble. Imela je nekoliko povešene, a še razprostrte roke, iz katerih so prihajali navzdol prameni svetlobe. Okrog brezmadežne Device je bil v zlatih črkah napis:

“O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.”

Sestra Katarina je slišala naročilo:

“Po tem vzorcu daj kovati svetinjo! Vsi, ki jo bodo nosili, bodo prejeli velike milosti. Posebno bogatih milosti bodo deležni tisti, ki bodo imeli zaupanje.”

Pojavila se je tretja podoba. Katarina je videla, kakšna naj bi bila zadnja stran svetinje: v sredi črka M (Marijin monogram) s križem na vrhu, pod njo pa s trnovo krono obdano Jezusovo Srce in z mečem prebodeno Marijino Srce.

Ko je novinka že po videnju razmišljala, kaj bi moralo biti napisano na tej strani svetinje, je med meditacijo slišala glas, ki ji je rekel: “M in obe srci so sami zase dovolj zgovorni.”

Tretje videnje. V decembru istega leta je sestra Katarina tretjič in zadnjič videla Marijo, in sicer prav tako v kapeli med večernim premišljevanjem kakor v novembru.

Sestra je najprej zaslišala šum svilene obleke. Marija se je prikazala nad oltarjem za tabernakljem, in sicer na enak način kakor 27. novembra, z razprostrtimi rokami, kakor jo danes vidimo na čudodelni svetinji (svetinja brezmadežnega spočetja).

Ponovno je naročila vidkinji, naj poskrbi, da bo po tej podobi izdelana svetinja. Zopet je pojasnila, da žarki pomenijo milost, ki jo Devica Marija posreduje tistim, ki jo zanjo prosijo. Dodala je:

“Moja hči, odslej me ne boš več videla. Toda med molitvijo boš slišala moj glas.”

Res Katarina ni imela več videnj, ampak le notranje nagovore, predvsem v zvezi s širjenjem svetinje.

ČUDODELNA SVETINJA – PARIZ (1830)

V Rue du Bac je sestra Katarina Labouré imela prvo videnje Marije tik pred julijsko revolucijo 1830. Revolucija je povzročila razkristjanjenje množic. Pariz je postal središče racionalizma. Prav tu je bil najbolj potreben božji poseg

Sestra Katarina Labouré je leta 1830 v Rue du Bac 140, v kapeli usmiljenih sester, v materini hiši v Parizu v Franciji, trikrat videla Marijo. Najpomembnejše je Marijino naročilo o čudodelni svetinji, med drugim prikazanjem.

Prvo videnje. Prišel je 18. julij 1830, predvečer praznika sv. Vincencija Pavelskega. Sestra Marta je svojim novinkam s posebno zavzetostjo govorila o pobožnosti sv. Vincencija Pavelskega do Marije. Katarina je z veliko zavzetostjo poslušala.

Sama je svojemu duhovnemu voditelju J. M. Aladelu pozneje povedala: “Onega večera sem šla spat z mislijo, da bom to noč videla svojo dobro Mater. Že dolgo sem si želela, da bi jo videla.”

Magistra je dala vsaki novinki košček koroka, ki ga je nekoč nosil sv. Vincencij Pavelski. Sestri Katarini je prišla čudna misel; krpico od koroka je razpolovila in pogoltnila. “Zaspala sem z mislijo, da mi bo sv. Vincencij izposloval milost, da bom videla blaženo Devico.”

Dalje piše, kako je ob pol polnoči slišala, da jo je nekdo poklical po imenu:
“«Sestra, sestra!» Bila sem budna, pogledala sem na stran, od koder je prišel glas; prišel je od srednjega hodnika; odgrnila sem zaveso. Tedaj sem zagledala otroka, oblečenega v belo, štirih ali petih let. Rekel mi je: «Pridite v kapelo, presveta Devica vas pričakuje!»”

Sestra Katarina se je hitro oblekla in v spremstvu otroka odšla v samostansko kapelo. Povsod, kjer sta šla, so bile luči prižgane; v kapeli so bile prižgane vse sveče in luči kakor za božično polnočnico.

Sestra Katarina je pokleknila, otrok pa je ves čas stal. Po nekem času čakanja je otrok opozoril Katarino na Marijino navzočnost: “Sveta Devica je tu! Tu je!” Katarina je slišala šum kot šumenje svilene obleke.

Tedaj zagleda božjo Mater v čudoviti lepoti, sedečo na sedežu v koru, ki ga je običajno uporabljal hišni spiritual pri svojih nagovorih. Imela je belo obleko in modro tančico. Sestra je zaupno pokleknila pred njo in položila svoje roke na Marijina kolena. Blažena Devica se je precej časa pogovarjala s Katarino.

O tem srečanju z Devico Marijo je sestra Katarina svojemu duhovnemu voditelju pozneje povedala:

“To je bil najsrečnejši trenutek mojega življenja. Kar sem občutila, bi mi bilo nemogoče opisati. Rekla mi je, kako naj se obnašam do svojega duhovnega voditelja, in mi je zaupala mnogo stvari, ki jih ne smem povedati; kako naj se vedem v svojem trpljenju; kako se moram zatekati k oltarju (ko je to rekla, mi je z levico pokazala vznožje oltarja) in se vreči k njenemu vznožju in tam izliti svoje srce; tam bom našla vse tolažbe, ki jih potrebujem.”

Videnje je trajalo od polnoči do druge ure. Otrok je vidkinjo odvedel nazaj v sobo. Sestra Katarina ga je imela za angela varuha. Njega je namreč večkrat prosila, naj ji izposluje milost, da bo videla Devico Marijo. To noč sestra Katarina ni mogla zaspati.

O glavni vsebini prvega Marijinega sporočila je morala sestra novinka dolgo molčati. Pozneje je posredovala med drugim naslednje Marijine napovedi:

• Francijo bodo doletele nesreče.
• V revoluciji bo prelite mnogo krvi.
• Pariški nadškof bo umorjen.
• Križ bodo zaničevali in metali ob tla.
• Znova bodo prebadali stran našega Gospoda. Ves svet se bo pogreznil v žalovanje.
• Duhovni sinovi in hčere svetega Vincencija bodo izkusili nebeško varstvo.
• Sveta Devica je govorila tudi o nepopolnostih lazaristov in usmiljenk (npr. opuščanje rožnega venca).

Res je leta 1870–71 divjala vojna. Poleg drugih dušnih pastirjev je bil 24. maja 1871 po naročilu Komune usmrčen pariški nadškof Georges Darboy. Nobeni sestri se ni zgodilo nič hudega.

MARIJINA PRIKAZOVANJA

MARIJINA PRIKAZOVANJA IN SPOROČILA V 19. IN 20. STOLETJU

Marija je naša duhovna Mati. Kot priprošnjica pri Bogu stalno posreduje za nas. Posebna, bolj izredna oblika pomoči so njena prikazovanja in sporočila.

Z njimi hoče doseči predvsem to, da bi se ljudje odtrgali od vsega zla in se oklenili Boga. Če hočemo sebi dobro, do teh sporočil ne bomo brezbrižni.

Marijina sporočila nimajo vsa enakega pomena za Cerkev in niso vsi enako močno izpričani. Nekateri imajo bolj krajevni in narodni značaj, nekaj pa jih odmeva v vsej Cerkvi, zlasti Lurd in Fatima.

V nadaljevanjih bodo objavljena Marijina prikazovanja v 19. in 20. stoletju, ki se na tak ali drugačen način dotikajo sporočil, ki jih je dala Kraljica miru na Kureščku(to prikazovanje je na 2. stopnji raziskave komisije postavljene od Cerkve). Nekatera so skrajšana.

Niso objavljena vsa, ki jih je 31 in so objavljena v knjigi Marijina prikazovanja in sporočila v 19. In 20. Stoletju. Ta prikazovanja je priznala Cerkev!

Devica Marija se je v zadnjih dvesto letih s prikazovanji na bolj izrazit način kakor v prejšnjih časih izkazala kot naša duhovna Mati. Marijini posegi so bili materinsko reševanje žalostnega duhovnega stanja človeštva in so prihajali v najbolj odločilnih trenutkih.

Več o Marijinih prikazovanjih v nadaljevanjih, ki sledijo. Ta so časovno ujemajo z dogodki v zgodovini, ki jih je povzročilo prostozidarsko delovanje in njihov vrh - iluminati(rasvetljeni po luciferju)

Splača se vam prebrati ta blog od začetka, da boste bolje razumeli Marijina prikazovanja v tem času.

Vpliv

Vpliv razsvetljenstva - (čaščenja luciferja) na reformiranje absolutnih monarhij

Od leta 1740 je Evropa v kulturnem pogledu popolnoma v znamenju razsvetljenstva(čaščenja luciferja).

Rasvetljenci(častilci luciferja) razglasijo miselno, umetniško, znanstveno, pravno in tudi politično avtonomijo človeka. Učijo, da je narava urejena skladno ali harmonično in da je vanjo zajet tudi človek. Narava je enaka Bogu ali umu(Začnejo enačiti Stvarnika in Stvarnikovo delo. Čisti primer padlega nosilca luči, katerega časte in upora proti Bogu).

Vpliv razsvetljenstva do Boga

Pride do novega odnosa do Boga. Človek deluje z razumom(racionalizem) in umom(kod da prej ni). Na isto mesto se postavi um. Razvije se naravno ali božje pravo: načela, ki so nad vsemi. Glavno načelo je splošno koristno ravnanje.

Cilj razsvetljenstva(čaščenja luciferja) je bil, da bi nastal nov, zdrav svet, ki bi temeljil na umu – brez Boga. Človek mora vedno uporabljat svoj um.

Vpliv razsvetljenstva na monarhije

Absolutistične države Evrope so videle v monarhistični obliki oblasti izraz božje volje. Po mnenju razsvetljencev pa temelji država na pogodbi (s hudičem), za katero so se dogovorili ljudje, da so zavarovali svoje naravne pravice in interese.

Vse do leta 1789 označuje Evropo to notranje protislovje med absolutističnim pogledom na državo in razsvetljenstvom. Razsvetljeni absolutizem je sad kompromisa, ki ga napravi marsikateri vladar z novimi idejami. Kot "prvi služabniki države" uresničujejo ti vladarji reforme, ki kažejo pot v prihodnost(kako pot in kako prihodnost?).

Vpliv razsvetljenstva na gospodarstvo

V Evropi se začno v drugi polovici 18. Stoletja poleg silne demonstracije človeškega duha v delih razsvetljenske kulture razodevati odločilne spremembe na gospodarskem področju.

Te spremembe se pokažejo najrazločnejše v Angliji, ki prva med evropskimi deželami doživi industrijsko revolucijo(in strašno izkoriščanje delavstva). V lupini stare Evrope se v drugi polovici stoletja poraja nova.

Vpliv razsvetljenstva na francosko revolucijo

Nikjer ni preobrat očitnejši kakor v Franciji, katere anciem regime (stari režim) ob vsem zunanjem blišču ni več kos notranjim problemom in se sesuje pod udarci francoske revolucije. (Ludvik XVI. se je še posebej spominjal, kaj je njegovemu dedku Ludviku XIV. naročil Jezus - a tega ni storil. Naročil mu je: 

• Sezidati mora narodno svetišče, kjer se bo častila podoba presvetega Jezusovega Srca, in pred njo se mora opraviti posvetitev kralja in dvora. 
• Kralj naj bi od Svetega sedeža dosegel mašo v čast Jezusovemu Srcu in druge za pobožnost do presvetega Srca potrebne privilegije, 
• na prapore pa naj bi dal naslikati Jezusovo Srce. 
• Za plačilo mu bo presveto Srce dalo zmago nad vsemi sovražniki)

Vpliv razsvetljenstva na človekovo mišljenje

Z razsvetljenstvom(čaščenjem luciferja) se konča za človeka njegova nedoletnost, ki ji je kriv on sam, kot pravijo častilci luciferja. Sapere aude! "Upaj si uporabljati svojo pamet!" je torej geslo razsvetljenstva(čaščenja luciferja).

V tem odgovoru na vprašanje " Kaj je razsvetljenstvo?" povzema konigsberški filozof Immanuel Kant ob koncu razsvetljenske dobe obe bistveni značilnosti razsvetljenstva(čaščenja luciferja): njegovo kritiko tradicije in dogme kot varuhinj človeškega mišljenja in njegovo zaupanje edinole v razum pri spoznavanju resnici in pri smiselnem usmerjanju življenja.

Novejše zgodovinopisje pa vidi v razsvetljenstvu(čaščenja luciferja) odločilni korak evropskega mišljenja – proti Bogu, s katerim je stopalo v novejšo zgodovino. Ta premik se zgodi v drugi polovici 18. Stoletja na vseh področnih življenja: v religiji, etiki, državi, pravu, znanosti in gospodarstvu. Predvsem po letu 1740 je "stoletje filozofije" (d'Alembert), pa tudi stoletje akademij, salonov in potovanj.

Najučinkovitejši med razsvetljenimi(častilci luciferja) misleci je bil Francois Marie Aruet de Voltaire (1694-1778), njega je W. A. Mozart imenoval antikrist. Četudi je bil privrženec absolutne monarhije, jo je v svojih spisih kritiziral. Potegoval se je za uvedbo naravnega prava, osvoboditev kmetov iz osebne odvisnosti, odpravo privilegijev plemstva in duhovščine, odpravo nadvlade fevdalno organizirane cerkve.

Prepričeval je vladarje, naj v okviru obstoječe oblasti uvedejo upravne in državne reforme ter s tem izvršijo svojo dolžnost kot najvišji predstavniki ljudstva. Prepričan je bil, da bo navsezadnje zmagal človekov razum. Veliko so mu pomenili pismeni stiki in razgovori s pruskim kraljem Friderikom II. In rusko carico Katarino II.

Leta 1748 izide delo barona Charlesa de Montesquieurja "O duhu zakonov" (De I'Esprit des Iois). V svojem delu razloži, da so državljani lahko svobodni le, če je oblast deljena na zakonodajno, izvršno in sodno; če sta le dve od teh oblik oblasti združeni v isti osebi ali kolegiju, je konec svobode in zavlada tiranija(sedaj so vse tri v rokah prostozidarjev in kot take so združene v eno). Zagovarjal je "svobodo- bratstvo- enakost", kar je pozneje postalo geslo francoske revolucije.

Jean Jacques Rousseau (1712-1778) je razširil kritiko absolutistične države z idejo o suverenosti ljudstva. V svojem glavnem delu Družbena pogodba je utemeljil državo kot pogodbo med ljudmi. Skušal je združiti idejo o svobodi in enakosti(nobeden ni enak. Poti do Boga je toliko, kolikor je ljudi) posameznikov z zamislijo o njegovi vključitvi v družbo – brez Boga!

V svojem nauku o neposredni demokraciji naj bi združenemu ljudstvu pripadala hkrati zakonodaja in vladanje. Posameznik naj bi se odpovedal svojemu egoizmu in se podredil skupni volji združenega ljudstva(Komunizem).

Če si vlada prisvoji suvereno oblast ljudstva, se razveljavi družbena pogodba in posamezni državljani spet dobijo naravno svobodo. S tem je utemeljil pravico ljudstva do revolucije. Njegova zamisel o ljudski suverenosti se je razširila po Evropi.

"Naravna enakost(ljudje si niso enaki) med ljudmi je načelo, ki ga ne smemo nikoli prezreti. V družbi predstavlja temeljno pravilo, potrjeno s filozofijo in religijo. Če je videti, da obstaja med ljudmi na družbenih položajih temeljna enakost, je bila ta vpeljana le, da bi ljudje na trenutni stopnji svojega razvoja lažje dosegli skupni cilj, ki je v tem, da postanejo tako srečni, kakor to dopušča minljivi obstoj.
Poleg tega je ta v očeh filozofov prav nepomembna neenakost le kratkotrajna. Od življenja do smrti je le korak in smrt napravi vse ljudi enake, tiste na najvišjih in izrednih položajih kot tiste na najnižjih in najmanj pomembnih. (Po smrti prideš najprej pred poslednjo sodbo in pred Jezusom Kristusom niti približno niso vsi enaki.)

Vrhunec nakladanja pa je: »Če skupno dobro zahteva, da so podrejeni in poslušni, pa isto skupno dobro zahteva tudi, da najvišji upoštevajo pravice svojih podrejenih in izvajajo svojo oblast le zato, da jih osrečijo.«

Vsakdo, tudi najvišji, nima svojega položaja zaradi sebe samega, ampak izključno samo zaradi drugih, ne za njegovo lastno zadovoljstvo in osebni vzpon, ampak zaradi sreče in miru drugih; je torej kot človek. Po naravnih zakonih, več kot drugi? Ali ima boljšo dušo, več razuma? In če bi jo imel, so njegove zahteve po sreči, njegova potreba po zadovoljstvu močnejši kot njihovi?" (SO)

Razsvetljenci(častilci luciferja) služijo reformi naklonjenim vladarjem, na katere je vplivalo razsvetljenstvo(čaščenje luciferja).

Med vladarje, ki so se navzeli razsvetljenskega duha, sodi Jožef II., ki je v habsburški monarhiji sprejel odločitve za osvoboditev tlačanov?, za prerazporeditev davčnih bremen, za zaplembe cerkvene zemlje, za toleriranje odpadnikov in Judov, za podpiranje trgovine, poenotenje pravosodja in podobno

Vpliv in posledicerazsvetljenstva  na države

Največji hrup je dvignil s svojimi verskimi reformami. Na začetku svoje vladavine je objavil odlok o verski strpnosti in s tem globoko prizadel konservativni del katoliške duhovščine. Še več razburjenja pa je nastalo, ko je cesar, ta tradicionalni branilec katolištva, objavil, da meni, da je večina samostanov tako ali tako nepotrebna in sama sebi namen, ter je sklenil, da jih razpusti. Za časa njegove vladavine je bilo razpuščenih okoli sedemsto samostanov.
http://www.demokracija.si/index.php?sekcija=clanki&clanek=1765

Samostani so »kri v žilah človeštva«. Če jih ne bi bilo, bi Jezus že zdavnaj pogubil človeštvo. (S svojo molitvijo, odpovedjo in Bogu vdanostjo, zadoščujejo za strašne grehe nevernega človeštva.) in se ga tu omenja, ker se dotika tudi nas.

Je primer strela v prazno. Spodletelo mu je popolnoma vse – tako kot Ludviku XVI. Če berete zgodovino predzadnjega Avstrijskega cesarja Franc Jožefa, berete zgodovino popolne nesposobnosti in propada. Zavrnitev Boga ima hude posledice!

Medtem ko je zahodno kulturo daleč v 17. Stoletje v bistvu določalo in jo prežemalo krščanstvo, pa v času razsvetljenstva(čaščenja luciferja) v 18. Stoletju ta enotnost mišljenja razpade. Odtlej se razvija velik del duhovnega življenja neodvisno od cerkva.

Razsvetljenci(Iluminati - častilci luciferja) povezujejo vero in državo s človekom, vendar tako, da sta cerkev in država na svetu za človeka, ni pa človek na svetu za cerkev in državo. Iz tega tudi že sledi, kako razsvetljenci(Iluminati - častilci luciferja) politično napadajo absolutizem: dokler absolutni vladar meni, da ga je postavila božja milost, ga ima razsvetljenstvo(iluminatorstvo – čaščenje luciferja) za nasprotnika.

Z razsvetljenskega stališča pokličejo vladarja podložniki(Iluminati - častilci luciferja) in opravlja ta svoje delo za "podložnike"(Iluminate). Boj med absolutistično predstavo države in razsvetljensko zamislijo poteka v letih med 1740 in 1799 v gospodarskih in družbenih razmerah, katerih spreminjanje ta boj še zaostruje.

Razdobje med letom 1740 in francosko revolucijo postane tako v marsikateri državi Evrope razdobje "razsvetljenega absolutizma", zavezništva med reformističnim duhom in starim državnim sistemom, reforme od zgoraj, ki jo izvaja razsvetljeni monarh. Zgled te nove predstave o državi postanejo Prusija Friderika Velikega, veliko vojvodstvo Toskana v času Petra Leopolda in Avstrija pod Jožefom II.

V takšni državi sta sicer vladarjeva oblast in gospodarstvo absolutna. Vendar se izvajanje oblasti v posameznostih ravna po dobro razumljivem skupnem interesu »podložnikov«(Iluminatov - častilcev luciferja). Za razsvetljenskega monarha država ni več kraljeva last, temveč služi blagorju »podložnikov« (Iluminatov - častilcev luciferja).

V pravnem pogledu se je razsvetljenstvo(iluminatorstvo – čaščenje luciferja) zavzemalo za enakost pred zakonom?????, v verskem pa za versko toleranco(odstop od vere v enega Boga) in podreditev cerkve državni oblasti(častilcem luciferja). Za posameznika in za skupnost naj bi bil cilj nenehni napredek - v pekel.

Vpliv hudega duha