Dokazi za božji poseg po Mariji

Dokazi za božji poseg po Mariji

Lurški župnik je hotel imeti kot dokaz, da gre za pristno Marijino naročilo o zidanju kapele in o prihajanju s procesijo, poseben čudež:

“Dobro! Povej Gospe, da je treba z lurškim župnikom govoriti jasno in razločno. Praviš, da se ti prikazuje v votlini nad rožnim grmom. Naj torej stori, da se rožni grm pred zbrano množico v trenutku razcvete. Tisto jutro, ko mi prideš povedat, da se je zgodil ta čudež, ti bom verjel...”

Bernardka se je zavedala, da je treba biti povezan s cerkvenim vodstvom, najprej z domačim župnikom, čeprav je bil ta do nje zelo trd. V vsem se je podrejala cerkveni oblasti. Nobeno videnje ne more veljati za pristno, če v tem oziru šepa.

Tudi Gospa je imela cerkvenega duha. Če ne bi bilo tako, ne bi šlo za pristne nadnaravne dogodke.

Rožni grm, ki naj bi potrdil župnikovo željo po čudežu, se sredi zime ni razcvetel.

Razcvetelo pa se je sredi duhovne zime takratnega časa nekaj, kar je mnogo več: izredno lurško dejstvo. To so vsi čudoviti dogodki, ki kažejo na posebno božje delovanje na podlagi Marijine priprošnje.

To dejstvo ima pomen za vso Cerkev in posega globoko v duše milijonov romarjev, ki prihajajo v Lurd, in drugih vernikov, ki vedno znova berejo o Lurdu in njegovih čudežih.

Pomembno dejstvo Lurda je studenec. Bernardka ga je odkopala 25. februarja 1858 na kraju, ki ji ga je pokazala Marija. Ta studenec, ki je dobil ime Studenec Brezmadežne, od tedaj naprej ni usahnil.

Marsikdo ozdravi, ko vodo pije, se z njo umije ali v njej skoplje. Voda v sebi nima nobenih zdravilnih snovi in ni radioaktivna.

Že 1861 je prva komisija naštela sto izrednih ozdravitev. Kritični duhovi so dali preiskati lurško vodo glede kemičnih snovi in radioaktivnosti, glede mikrobov in plesni.

Zlasti mestni župan Lacade je mislil, da bo preiskava vode prinesla dvojno korist: Bernardkina videnja bodo razkrinkana, Lurd pa bo zaradi naravno zdravilnega vrelca postal zdravilišče.

Največji strokovnjak za zdravilne vode na jugu Francije profesor Fillol je po temeljiti analizi izjavil:

“Podpisani profesor kemije na univerzi v Toulousu, profesor zdravilstva na Zdravniški šoli in vitez Častne legije, izjavljam, da sem kemično raziskal vodo nekega studenca, ki izvira blizu Lurda.

Analiza je pokazala, da je ta voda pitna in sploh takšna, kakršne so po naših hribih, precej bogata z apnencem. Nenavadna ozdravljenja, ki so se baje zgodila ob uporabi te vode, se pri današnjem stanju zdravniške vede ne dajo razložiti s snovmi, ki sem jih odkril z njeno analizo. Ta voda nima v sebi niti ene snovi, ki bi ji dajala zdravilno moč.”

Tudi poznejše znanstvene preiskave vode (več kot petdeset jih je bilo) so pokazale, da lurška voda ni zdravilna, ampak povsem enaka sosednjim potokom in izvirom, ki jih je v tisti pokrajini okrog šestdeset. Vendar se ozdravljenja dogajajo le ob vrelcu, ki ga je pokazala Marija, pa tudi tam ozdravijo le nekateri bolniki, ne vsi. To kaže, da zdravilna moč ni v vodi.

Strokovnjaki so vedno znova ugotavljali, da lurška voda nima nobene snovi, ki bi razložila njeno zdravilno moč. Zdravi Bog, ki izbira med najbolj različnimi boleznimi. Tako je v času svojega zemeljskega življenja zdravil Kristus. Če je kdaj uporabljal slino, ni zdravila slina, ampak božja moč, ki je izhajala iz njega.

Lurški studenec seveda ni nastal iz nič, kakor je vse nastalo iz nič ob stvarjenju sveta. Voda je tekla tam v bližini že davno prej.

Leta 1948 so raziskovali, odkod prihaja lurška voda. Ugotovili so, da naravnost izpod massabiejske skale. Pred začetkom lurškega studenca je tam tekla voda pod zemljo, in sicer dva metra pod površino, in se je tako izlivala v reko Gavo.

Po božji volji se je nekaj premaknilo, da je voda začela teči dva metra više in je privrela na dan kot nov izvir. Tudi če bi kdo hotel to naravno razlagati, da se je pač samo od sebe nekaj v zemlji premaknilo, bo moral priznati, da je s tem Bog vnaprej računal in vključil v svoj načrt, ki ga je z Lurdom imel od vekomaj.

Večina ozdravljenj se zgodi pri procesiji z Najsvetejšim, s katerim škof vsak dan blagoslavlja bolnike. Nekateri so zato mislili, da ozdravlja versko in molitveno ozračje, ki bolnike navdaja s tolikšno vero in zaupanjem v Boga, da jih to ozdravi.

Velika večina ozdravljenj v Lurdu ni živčne narave, ampak gre pogosto za bolezni, nad katerimi so zdravniki že obupali.

Nobeno še tako versko in molitveno ozračje ne more povzročiti, da se v nekaj sekundah ali minutah ozdravi kožni rak na obrazu, rak na želodcu in jetrih, jetika na pljučih ali trebušni mreni, da zraste več centimetrov manjkajoče kosti ipd.

• 
  

  Primeri se tudi, da ozdravijo majhni otroci in ljudje v nezavesti, ki ne morejo verovati, moliti in zaupati. Ozdravijo tudi neverni, ki ne molijo in ne zaupajo. Ozdravijo tudi taki, ki so se zdravju v korist drugih celo odpovedali.

  
  

Poleg tega velika večina bolnikov ne ozdravi. Dr. Olivieri ugotavlja, da je v letih od 1946 do 1968 v Lurd priromalo milijon bolnikov, od katerih jih je bilo na telesu le devetdeset ozdravljenih.

Torej na vsakih enajst tisoč komaj eden. Sama vera, molitev in zaupanje torej bolnikov ne ozdravlja. Vsi pa prejmejo duhovno poživitev in okrepitev. Tudi Jezus ni vseh bolnikov, s katerimi se je srečal, ozdravil. Vse pa je poživil, če so le prišli k njemu, saj je rekel:

“Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil” (Mt 11,28).

Friard je v knjigi Lurd in njegovi čudeži zapisal:

“V Lurdu sem srečal nešteto pohabljenih in trpečih ljudi – obupanega obraza nisem videl nobenega.”

Med sadovi je pomembno duhovno prerojenje ljudi, ki pridejo v stik z lurško Materjo božjo. To so čudeži v dušah ljudi. Lurd je postal kraj, v katerem se očitno razodeva božja milost. Mnogi bolniki odkrijejo odrešenjsko vrednost svojega trpljenja.

“Najboljši dokaz za prikazovanja je Bernardka sama.”

Res je Bernardkino življenje dobra potrditev pristnosti Lurda. Lurški dogodki so jo usmerili na pot svetosti. Tudi po prikazovanjih je ostala skromna in trezna, popolnoma predana Bogu in Materi božji.

Njenim izjavam lahko popolnoma verjamemo. Res ni bila izobražena in je pripadala preprostim ljudem. Revno in neizobraženo dekle je pripomoglo, da je znova oživelo češčenje Matere božje v našem času in se je poglobilo versko življenje. 

Že leta 1968 je profesor Anton Strle v Letu svetnikov zapisal, da

“po pameti glede Lurda ni mogoče dvomiti, da je po sklepih božje previdnosti Devica Marija s svojim osebnim nadnaravnim vplivom pred dobrimi sto leti v resnici posegla v življenje preproste deklice Bernardke in prek nje v veliki meri v življenje vse Cerkve našega časa… resničnosti nadnaravnega božjega in Marijinega poseganja tukaj ne bomo tajili – sicer bi se težko izognili očitku, da smo predrzno samoglavi.”

Tudi pojav Bernardke same govori za pristnost lurških dogodkov. Bernardkin spovednik je rekel: V Lurdu marsikdo spozna, da je potrpežljivo prenašanje bolezni pred Bogom več vredno kakor zdravje. Šlo naj bi za sugestijo in avtosugestijo. Vendar morejo po mnenju zdravnikov takšni vplivi ozdravljati kvečjemu lažje živčne bolezni, in to navadno ne za trajno.
 

Češčenje lurške Matere božje

Češčenje lurške Matere božje

Kmalu so začeli z urejanjem lurške votline. 4. aprila 1864 so tja postavili in blagoslovili Marijin kip, ki ga je po Bernardkinem opisu naredil kipar J. Fabisch.

V votlini so napravili oltar za številne mašne daritve, ki se opravljajo na kraju Marijinega prikazovanja. Škof Laurence je 21. maja 1866 na njem prvič slovesno maševal. Pri maši je sodelovala Bernardka, tristo duhovnikov in štirideset tisoč vernikov.

V Lurdu je nastalo več cerkva. Leta 1866 je bila blagoslovljena spodnja cerkev (kripta) z glavnim kipom lurške Gospe.

V letu 1871 je bila nad kripto zgrajena lurška bazilika v čast Brezmadežni. Posvečena je bila 1876 ob navzočnosti 100.000 romarjev. Leta 1901 so posvetili še rožnovensko cerkev, ki je bila 1926 povzdignjena v baziliko.

Ob stoletnici prikazovanj 1958 je bila posvečena podzemeljska bazilika sv. Pija X., evharističnega papeža, ki je zidana v obliki elipse in sprejme dvajset tisoč ljudi.

Prav kmalu so se začela romanja, najprej priložnostna in bolj zasebna. Prvo uradno romanje je bilo 4. aprila 1864 ob postavitvi in blagoslovitvi Marijinega kipa v lurški votlini.

Zgrajena je bila železniška povezava, ki je omogočila romanja z vlakom. Začeli so se transporti bolnikov in invalidov, ki so pozneje narasli na okrog petdeset tisoč letno. Duhovna okrepitev na teh romanjih je mnogo pomembnejša od čudežnih ozdravljenj nekaterih bolnikov.

Prvo francosko narodno romanje je bilo 1873, in sicer v duhu molitve in pokore. V tem letu je bilo 183 romanj s skupaj 140.000 romarji. Leta 1989 je prišlo v Lurd nad 5 milijonov romarjev.

Vsak dan se vrstijo veličastne procesije zdravih in bolnih z vsega sveta. Tu je začetek duhovnega prerojenja za milijone kristjanov. Tu se nepretrgoma srečuje božje ljudstvo vseh jezikov in rodov z Bogom, z Marijo in med seboj.

Lurd je kraj močne vere, brezmejnega zaupanja v božjo pomoč po Marijini priprošnji in kraj zahvaljevanja za prejete dobrote.

Romanja v Lurd so bila v prejšnjem stoletju in v začetku našega stoletja bolj usmerjena na čudežna ozdravljenja. Danes je v ospredju molitev, služenje zdravih bolnim in invalidom ter potrpežljivo sprejemanje križa, čeprav se še vedno dogajajo čudežna ozdravljenja.

Lurd je že takoj na začetku odmeval v pisani besedi. Leta 1867 je H. Lasserre napisal knjigo Naša lurška Gospa, ki je bila prevedena v 80 jezikov.  Tako so se lurški dogodki razvedeli po vsem svetu, kar je pozneje vplivalo na mednarodna romanja.

Papež Pij XII. je leta 1957 pred stoletnico prikazovanj izdal posebno okrožnico, kar kaže, kako se Cerkev zaveda pomena tega milostnega kraja za njeno duhovno rast.

Marijina prikazovanja v Lurdu so dobila mesto tudi v liturgiji. Papež Leon XIII. je 1891 potrdil praznik prikazovanja Brezmadežne 11. februarja za pokrajino Auch.

Pred petdesetletnico prikazovanj, leta 1907, je papež sv. Pij X. določil, da se prvi dan prikazovanj, 11. februar, praznuje v vsej Cerkvi kot praznik prikazovanja Brezmadežne.

Določil je poseben mašni obrazec in besedilo za molitveno bogoslužje. Tako je prikazovanje sámo postalo predmet praznovanja. Po pokoncilski prenovi, ki je zmanjšala število praznikov, je leta 1970 praznik postal neobvezni god in je dobil drugo ime: Lurška Mati božja. Sámo prikazovanje Device Marije je danes navzoče pri molitvenem bogoslužju v 2. berilu.

Cerkvena potrditev

Cerkvena potrditev

Krajevni škof škofije Tarbes Bertrand S. Laurence je zvedel za dogodke ob lurški votlini od lurškega župnika in od drugih ljudi. Na začetku je bil zadržan.

Prihajala so tudi poročila o čudežnih ozdravljenjih v zvezi z novim lurškim studencem. Zvedel je o lepih duhovnih sadovih med verniki lurške župnije, o katerih mu je poročal lurški župnik.

Dne 28. julija 1858 je po nasvetu nekaterih škofov s posebnim odlokom imenoval preiskovalno komisijo. Komisija je začela z delom pri lurški votlini 11. novembra 1858.

V nekaj letih je preiskala vse, kar je bilo kakor koli povezano z Lurdom:

• dogodke,
• Bernardko,
• čudežna ozdravljenja in duhovne sadove,
• ki so se začeli ob lurških dogodkih.

Odgovoriti je morala na vprašanja:

• Ali je Bernardka res imela videnja?
• In če jih je imela, ali so ta videnja naravnega izvora,
• ali so morda sad hudobnega duha,
• ali pa so nadnaravnega izvora?

Komisija je priznala glede Bernardke:

“O njeni odkritosrčnosti ni mogoče dvomiti. Pripoveduje brez bahavosti, z ganljivo zaupljivostjo, brez omahovanja. Odgovarja jasno in določno, s trdnim prepričanjem.

Pri različnih zasliševanjih si ni nasprotovala. Odločno vztraja na tem, kar je že povedala; nič ne dodaja, nič ne odvzema. Táko dekle pač ne more biti histerično.”

Ko je komisija končala delo, je gradivo in svoje poročilo izročila škofu.

Bernardka je morala pogosto pred škofijsko komisijo, prvič 17. novembra 1858, zadnjič pa 7. decembra 1861, ob navzočnosti svojega škofa. Odgovarjala je odločno kakor prej pri zasliševanjih civilnih oblastnikov.

Krajevni škof je ob naslonitvi na raziskave te komisije v soboto, 18. januarja 1862, v pastirskem pismu razglasil nadnaravnost lurških prikazovanj. V njem na široko govori o dogodkih pri lurški votlini. Med drugim piše:

“Prikazni Bernardka ni videla samo enkrat, ampak osemnajstkrat. Prvikrat jo je prikazen presenetila. Poleg tega je v štirinajstih dneh, v katerih je vsak dan upala, da jo bo videla, prikazen dvakrat izostala, četudi je bila Bernardka na istem mestu in v enakih okoliščinah kakor sicer. Poleg tega se je Bernardka med prikazanjem povsem spremenila... Vse to izključuje misel na privide.”

O Bernardki je škof zapisal, da namreč

“modrost odgovorov tega otroka dokazuje jasnega duha, mirno in čisto domišljijo ter moč presoje, ki presega vsako starost”. “Pri tej deklici ni bilo nikdar opaziti kakšne duševne motnje, kaj izrednega v njenem značaju ali kaj bolestnega v njenem čustvovanju, kar bi moglo izvirati iz njene domišljije.”

Razglas se končuje z izjavo:

“Sodimo, da se je Bernardki Soubirous 11. februarja 1858 in naslednje dni resnično prikazala brezmadežna Marija, božja Mati, vsega skupaj osemnajstkrat, v massabiejski votlini blizu mesta Lurda.

Prikazovanja nosijo vsa znamenja resničnosti: verniki upravičeno verjamejo vanja. Dovoljujem, da se v naši škofiji izkazuje češčenje naši ljubi lurški Gospe. Da izpolnimo naročilo, ki ga je sveta Devica ob prikazovanjih večkrat povedala, bomo sezidali svetišče ob votlini, na zemljišču, ki je prešlo v last tarbskih škofov.”

Na koncu je škof zapisal:

“Svojo sodbo ponižno podrejam sodbi svetega očeta, ki je poglavar vesoljne Cerkve.”

Bernardka - odziv ljudstva, duhovščine in svetne oblasti

Lurški dogodki so se hitro razvedeli. Začele so se zbirati množice. To so bili predvsem preprosti ljudje, ki so večinoma hitro verjeli, da gre za prava prikazovanja.

Očividci poročajo o ravnanju in vedenju množic:

“Brž ko je Bernardka prišla in pokleknila, je nastala splošna tihota. Bili smo tihi in zbrani, dušam je to dobro delo.”

“Bili smo kakor v cerkvi.”

“Kadar je Bernardka molila pred votlino, so mnogi molili z njo.”

Mestnih izobražencev, ki so bili po francoski revoluciji leta 1848 do vere še bolj zadržani, skoraj ni bilo. Norčevali so se iz preprostih ljudi, ki so se zbirali ob lurški votlini. Pri 15. prikazanju, 4. marca 1858, se je kljub zadržanosti župnika in nasprotovanju oblasti zbralo že okrog petnajst do dvajset tisoč ljudi.

Govorili so o prikazovanju svete Device, čeprav skrivnostna Gospa še ni razodela svojega imena.

Nenavadni dogodki so privabljali množice. Mnogi so Bernardko nadlegovali s podrobnimi vprašanji o lurških dogodkih. Ene je pri tem vodila radovednost, drugi so skušali odkriti prevaro.

Prepričevali so vidkinjo, da se je dala prevarati, da je videla hudiča. Nekateri so jo imeli za svetnico. Hoteli so, da bi se dotaknila različnih predmetov, kar je Bernardka vedno zavračala. Kot relikvijo so hoteli dobiti koščke njene obleke.

Duhovniki se niso udeleževali Bernardkinih videnj, čeprav jih je bilo takrat v župniji Lurd več. Lurški župnik je hotel, da se zadeva najprej temeljito preišče. Zato svojim kaplanom ni dovolil, da bi se udeleževali prikazovanj. To je do neke mere razumljivo, saj je glede prikazovanj in posebnih razodetij treba biti kritičen. Pristnosti ni mogoče predpostavljati, ampak jo je treba dokazati.

Nosilci svetnih oblasti in javnega reda so bili do Bernardke večkrat grobi. Napadali so jo, jo imeli za lažnivko in ji nastavljali pasti. Odgovarjala je mirno, stvarno, jasno in prepričljivo, brez olepšavanja.

Mučna so bila zasliševanja policijskega komisarja, sodnika, policajev in komisij, ki so jo z različnimi sredstvi skušali spraviti v protislovlje ali jo ujeti na laži. Vse je bilo zaman. Njeni preprosti in modri odgovori so razodevali, kako resnične so Jezusove besede:

“Kadar vas bodo vlačili pred sodnike v shodnicah in pred vladarje in oblastnike, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo tisto uro poučil, kaj je treba reči” (Lk 12,11s).

Nasprotovanja so hotela pokazati, da dogodki ne prihajajo od Boga. Toda slabotno Bernardko je podpiral Bog. Nasprotovanja so zelo pomagala, da je bilo vse natančno raziskano, in je zato vsak pameten dvom o pristnosti izključen.

Od zastopnikov krajevnih oblasti so nastopali zoper Bernardko predvsem načelnik Massy, javni tožilec Dutour, policijski komisar Jacomet in mestni župan Lacade.

Njihovo ravnanje do neke mere razumemo, saj posebnih razodetij ne moremo kar takoj sprejeti, če nimamo dovolj prepričljivih dokazov, da prihajajo od Boga. Hkrati so se bali neredov. Njihovo ravnanje z Bernardko je bilo pretrdo.

V nedeljo, 21. februarja po veliki maši, je Bernardko zaslišal javni tožilec Dutour, ki je nastopal razmeroma vljudno. Bernardka je povedala, da je obljubila, da bo skozi štirinajst dni vsak dan šla k votlini.

Poleg obljube jo k temu nagiba sreča in pa skrivna moč, ki se ji ne more ustavljati. Povedala je, da kljub revščini ne pričakuje nobenih dobrot v tem življenju. Tožilec se je prepričal, da Bernardka ne laže. V uradni zapisnik je zabeležil:

“Tožilec jo je zaslišal 21. februarja. Spoznal je, da se ljudje ne motijo, ker jo imajo za iskreno in pošteno. In ker jo ima za tako tudi sam, je ne bo oviral pri obiskovanju votline.”

Istega dne popoldne je Bernardko zaslišal na svojem domu vpričo dveh prič policijski komisar Jacomet.

Zastavljal ji je zelo različna vprašanja v zvezi z videnji: kaj je videla, ali je bila Gospa lepa, ali je bila lepa kakor posamezne lurške lepotice, ali je bila mlada, ali se vidijo noge, ali se vidijo lasje, ali se ji prikazuje sveta Devica, kaj pravijo starši.

Bernardka je odgovarjala kratko in odločno. Komisar jo je prepričeval, da jo je zmotila domišljija in da Gospe sploh ni. Bernardka pa je odgovorila:

“Toda, gospod, če sem jo večkrat videla, se vendar ne morem motiti.”

Komisar je hotel Bernardko ujeti na laži, zato je Bernardkine odgovore v zapisniku bral drugače, kakor jih je povedala. Toda Bernardka se ni dala zmesti in je komisarjeve napačne navedke takoj popravila.

Medtem ko je bil policijski komisar razburjen, je bila Bernardka čisto mirna, brez negotovosti in strahu. Šlo ji je samo za resnico. Jacomet se je zadrl na deklico:

“Te komedije mora biti konec! Ali obljubiš, da ne boš šla več k votlini?”

Bernardka je Mariji obljubila, da bo hodila štirinajst dni zaporedoma k votlini. Zato se pred komisarjem ni dala omajati, čeprav ji je grozil z orožniki in ječo. Ko je tedaj prišel Bernardkin oče, ga je komisar takoj pridobil, da je Bernardki prepovedal hoditi k votlini.

Čez teden dni jo je zasliševal preiskovalni sodnik Rives. Odgovarjala je prav tako pogumno in mirno. Podobnih zaslišanj je bilo zelo veliko.

Bernardkin življenjepisec Trochu poudarja pomen teh zasliševanj za utrditev lurških dogodkov:

“Zahvalo smo dolžni krajevnim oblastnikom, da so, čeprav nehote, pomagali do jasnih človeških dokazov za resničnost božjega delovanja pri votlini.

Postali so najbolj zanesljivi poročevalci o prikazovanjih, in to v času, ko so duhovniki še molčali. Preden so spregovorili škof in duhovniki, so oni vse preiskali in zapisali.

Njihova zvijačna zasliševanja so dala otroku priliko, da je toliko bolj dokazal resničnost svojih videnj. S svojim skrbnim preiskovanjem so ugotovili, da Bernardka ne laže, se ne hlini in ni duševno bolna.”

Bernardkina neskaljena čistost in poštenost je premagala vsa nasprotovanja. Do obiskovalcev je bila vedno prijazna in strpna, čeprav so jo neprestano nadlegovali z vsiljivimi vprašanji.

Osemnajsto prikazanje

Osemnajsto prikazanje je bilo več kakor tri mesece za sedemnajstim, na praznik karmelske Matere božje, v petek, 16. julija.

Zjutraj je bila Bernardka pri maši in pri sv. obhajilu. Zvečer je šla zopet v cerkev, da bi molila. Tedaj je zaznala notranje povabilo, naj gre k lurški votlini. Ker je bil dostop zagrajen, je mogla poklekniti le ob obali reke Gave.

Marijo je gledala neposredno pred seboj. Ravno se je zmračilo. Marija je bila lepša in ljubkejša kakor pri drugih prikazovanjih. Nič ni govorila. Bernardki se je ljubeče nasmehnila, nato je izginila.

Bernardka je pozneje pripovedovala o tem prikazanju z največjim navdušenjem:
“Nikoli doslej je nisem videla tako lépo.”

Sedemnajsto prikazanje Device Marije

Trinajst dni pozneje, na velikonočno sredo, 7. aprila, ob šestih zjutraj, je imela Bernardka sedemnajsto prikazanje Device Marije. Pri tem je v desni roki držala gorečo svečo dalj časa tako, da je bila leva roka v plamenu.

Dr. Dozous je ugotovil, da so bili prsti leve roke četrt ure v plamenu sveče, vendar ni bilo na njih najmanjše sledi opekline. Ko je zdravnik po prikazanju za preskus približal prstom Bernardkine roke gorečo svečo, je takoj zavpila.

Toda kmalu je nastopilo hudo nasprotovanje. Mnogi so imeli Bernardko za psihično bolníco, lurški studenec pa za naravni zdravilni vrelec. Dne 27. junija 1858 so krajevne oblasti v Lurdu z leseno ograjo zaprle dostop do lurške votline. Na ograji je bil napis: “Prepovedano je stopiti na to zemljo!”

Brezmadežno spočetje

Enaindvajset dni je minilo od zadnjega prikazanja. V četrtek, na praznik Marijinega oznanjenja, 25. marca, je Bernardka doživela šestnajsto prikazanje. Že ponoči se je zbudila in zaslišala prav takšen vabljiv glas, kakršen jo je pred tedni klical k votlini. Zjutraj ob petih je odhitela k votlini, kjer je bilo zbranih precej ljudi. Že od daleč je zagledala nebeški sij, v njegovi sredini pa nebeško Gospo.

Bernardka je pozneje povedala:

“Bila je vsa mirna in nasmejana, gledala je ljudi, kakor gleda ljubeča mati svoje otroke. Ko sem klečala, sem jo prosila odpuščanja, da sem zamudila. Bila je dobra; z glavo je dala znamenje, da ni treba opravičevanja.

Tedaj sem ji izpovedala svojo ljubezen, spoštovanje in srečo, da jo zopet vidim. Ko sem se z njo pogovorila, kar mi je narekovalo srce, sem vzela rožni venec.”

Ko je Bernardka kleče molila rožni venec, je šla Gospa iz gornje votline v spodnjo in je obstala pri vhodu. Bernardka naenkrat ni mogla dalje moliti. S svečo v roki se je pomaknila proti votlini do Gospe.

Zaprosila je Gospo, naj razodene svoje ime. Trikrat jo je prosila. Po prvi in drugi prošnji se je Gospa le prijazno nasmehnila. Glede tretjega vprašanja in Gospejinega odgovora pa je Bernardka pozneje povedala:

“Ne vem, kako sem mogla biti tako pogumna, da sem jo še tretjič vprašala za ime.

Tedaj je Gospa roki, ki ju je imela doslej sklenjeni, razprostrla in povesila – kakor se vidi na čudodelni svetinji – zlat in alabastrov rožni venec ji je pri tem zdrknil proti zapestju. Nato je roki zopet sklenila in približala prsim, kakor bi hotela zadržati srčne utripe, dvignila oči proti nebu in končno povedala:

«Brezmadežno spočetje sem!» 

Nato se je znova nasmehnila, govorila ni več, in z nasmehom izginila. Še prej pa mi je naročila, naj prižgano svečo pustim pri votlini.”

Bernardka je bila presenečena in je hotela Gospo vprašati, ali torej ni božja Mati, a prikazanje se je že končalo. Vidkinja je množici povedala ime, ki ga je Gospa razodela. Množica je bila zelo navdušena, Bernardka pa ni razumela, zakaj.

Ni ji bilo jasno, kaj pomenijo Gospejine besede. Ponavljala jih je, da jih ne bi pozabila. S spremstvom je odšla naravnost k župniku ter mu povedala, da je Gospa rekla: “Brezmadežno spočetje sem.”

Župnik jo je vprašal, ali Bernardka razume pomen teh besed. Odgovorila mu je, da ne. Vprašal jo je tudi:

“Torej je tista, ki jo ti vidiš, blažena Devica?“

“Ne verjamem,” je odgovorila Bernardka, “ona je Brezmadežno spočetje!”

Ko je župnik vse premislil, je moral ugotoviti, da si teh besed Bernardka ni mogla izmisliti, saj človek laže le z besedami, ki jih razume.

Zato je sklepal, da je lepa Gospa res Devica Marija, spočeta brez madeža izvirnega greha. Spomnil se je, da je papež Pij IX. štiri leta prej to versko resnico slovesno razglasil.

Ta resnica sicer ne potrebuje potrdila iz nebes, saj jo je razglasil papež kot vrhovni poglavar z najvišjo oblastjo in ima zato jamstvo nezmotnosti. Vendar je potrditev iz nebes velika opora za našo vero.

Skupaj z lurškimi čudeži so Marijina prikazovanja in razodetja potrdilo celotne razodete vere. Vse resnice katoliške vere so enota. Če je potrjena ena, so z njo potrjene tudi druge.

Lurd potrjuje vero v Boga, v naše odrešenje in posmrtno življenje, v Jezusovo navzočnost v zakramentu sv. Rešnjega telesa itd.

Neka v verskih rečeh dobro poučena žena je Bernardki razložila, kaj pomeni ime “Brezmadežno spočetje”. Od tedaj je bila tudi Bernardka prepričana, da je bila Gospa v prikazni Devica Marija.

Štiri leta pozneje je Bernardko obiskal kapucinski pater Anton, ki mu je zgodovina dala ime “svetnik iz Toulousa”.

V svoji knjigi Brezmadežna lilija piše o razgovoru z Bernardko:

"Prosil sem Bernardko, naj naredi z rokami tako, kakor je naredila blažena Devica, ko je izrekla besede: «Brezmadežno spočetje sem».

Bernardka se je hitro zbrala in rekla: «Tako je naredila.» Na njenem obrazu je hipoma zažarela taka lepota, da je ne bom nikoli pozabil. Najprej je roki razprostrla, ju dvignila do višine ramen, potem ju je zopet sklenila na prsih.

Medtem, ko je pogledala proti nebu, je rekla: «To je trenutek, ko je preblažena Devica spregovorila besede: ,Brezmadežno spočetje sem...’» 

Že samo spomin na to je Bernardko v hipu spremenil v nebeško bitje. Bila je kakor poveličana, nekaj angelskega, nekaj nadnaravnega jo je prešinilo. Zdelo se je, kakor da gleda v neskončne daljave.

Nekaj časa sem molčal, tako me je ganilo. Potem pa sem vzkliknil: «Dragi otrok, kako si ti srečen!» Skromno je sklonila glavo in odgovorila: «Oče, kako lepa je preblažena Devica! O, kako je lepa! Vse podobe, vse žene na svetu niso nič v primeri z njo!»”