...zadostilno obhajilo na prve sobote...če ne, bo Rusija širila po svetu svoje zmote ter povzročala vojne in preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral dosti trpeti, razni narodi bodo uničeni.[Fatima, 13. julija 1917]
Sestra Lucija je besedi “bodo uničeni” razložila tako, da “bodo izginili s površja zemlje”
Portugalska beseda “narod”, ki jo je Marija izgovorila, je od latinske besede natio, ta pride od natus (rojen) in pomeni državotvoren narod.
Marija je med prikazovanjem v Lichnu napovedala papeža Janez Pavla II.
On jeIzvršil Marijino prošnjo in skupaj s škofi celega sveta 25. marca 1984 posvetil Rusijo Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.
Sledil je padec komunizma – produkta prostozidarjev.
Maja 1850 je vaški pastir Mikolay Sikatka (+ 1857) v gozdni kapeli pri Lichenu na Poljskem, kjer je večkrat molil, proti poldnevu videl Marijo.
Naročila mu je, naj med ljudmi širi pogostno molitev rožnega venca in premišljevanje Gospodovega življenja in smrti. (Križev pot)
Pri drugem prikazanju je Marija svoje naročilo ponovila, dodala posebno sporočilo za duhovnike in poudarila veliko vrednost udeležbe pri mašni daritvi. (Evharistija)
Pri tretjem prikazanju je pastir videl Marijo v rdečem oblačilu in belem plašču, z dragoceno krono.
Govorila je o prihajajoči vojni, v kateri bodo umrli milijoni(1. sv vojna). Poudarila je pomen dobrih mater za Cerkev in Poljsko.
“Narodi se bodo čudili, ko bo s Poljske prišlo upanje za druge narode(Janez Pavel II.),” je rekla, preden je izginila.
Ko je videc pripovedoval o svojih treh videnjih, so mu najprej nasprotovali. Leta 1852 je mnogo ljudi umrlo za kolero. Od tedaj naprej so ljudje sporočila vzeli bolj resno.
Prikazovanja so bila raziskana in od Cerkve priznana kot pristna. Septembra 1852 so milostno podobo iz gozdne kapele slovesno prenesli v mesto Lichen ob udeležbi osemdeset tisoč ljudi.
Nekaj let pozneje je bila zgrajena nova cerkev, v kateri je milostna podoba dobila stalno mesto.
Kardinal Wyszynski, ki je kot študent pred podobo čudežno ozdravel, jo je 15. avgusta 1967 slovesno okronal pred 150.000 romarji.
Dne 19. septembra 1846 je bil lep sončen dan, kvatrna sobota pred praznikom Žalostne Matere božje. Okrog 3. ure popoldne, v času prvih večernic Žalostne Matere božje, se je na pobočju francoskih Južnih Alp nad vasico La Salette v višini 1800 metrov prikazala Marija skoraj petnajstletni Melaniji Calvat (1831 – 1904) in enajstletnemu Maksiminu Giraudu (1835 – 1874).
Bila sta popolnoma nevedna, nepismena, skoraj brez verske izobrazbe in zanemarjena gorska pastirja iz velike vasi Corps, ležeče niže od takrat male vasice La Salette, v škofiji Grenoble. Govorila sta narečje in sta francosko slabo razumela.
Maksimin in Melanija sta se med seboj le bežno poznala. Prvič sta se srečala na paši v četrtek, 17. septembra. V soboto, 19. septembra 1846, sta bila s svojima čredama skupaj na 1800 metrov visokem planinskem pašniku.
Opoldne sta nekoliko zaspala. Ko sta se prebudila, sta se pozanimala, kako je s kravami, ki so se oddaljile. Pomirila sta se, ko sta ugotovila, da počivajo na drugi strani. Bilo je okrog tretje ure popoldne.
V kotanjasti dolini, v kateri je po prikazanju stalno izviral studenec, prej pa je dajal vodo le ob dežju in topljenju snega, sta zagledala močno svetlečo kroglo, bolj žarečo kakor sonce. Polagoma se je svetlobna krogla razpršila in otroka sta zagledala obrise zelo lepe Gospe, ki je sedela na kamnu, držala obraz v dlaneh kakor žena strta od hude bolečine, in jokala.
Nato se je Gospa dvignila in se še vedno v joku približala. Otroka sta se prestrašila. Gospa pa ju je z materinskim glasom poklicala. Najprej je govorila v knjižni francoščini, pozneje pa v njunem dialektu, da bi jo otroka bolje razumela. Tudi med pogovorom z otrokoma ni prenehala jokati.
Povabila ju je:
“Pridita bliže, moja otroka, nič se ne bojta! Tu sem, da vama posredujem važno sporočilo.”
Po teh besedah sta se pastirja prenehala bati in sta pohitela k “lepi Gospe”, ki je tako žarela, da jima je skoraj zaslepilo oči.
Gospa je bila oblečena v francosko nošo, kakršno so nosile okoliške gospe, v beli barvi, z nadzemeljsko lepoto. Na glavi je imela rože; rože so krasile tudi plet in bele čevlje. Okrog vratu je imela dve zlati verižici z velikim križem in krvavim Križanim v smrtnem boju na prsih. Ob straneh križa sta bili znamenji Jezusovega križanja: kladivo in klešče.
Gospa je pastirjema rekla:
“Če se moje ljudstvo ne bo podvrglo, bom primorana dopustiti, da pade roka mojega Sina. Je tako težka, tako pritiska, da je ne morem dalje zadrževati. Tako dolgo že trpim za vas! Če hočem, da vas moj Sin ne zapusti, ga moram kar naprej prositi. Vi pa se ne zmenite za to.”
Marija je posebej naglasila dve pregrehi, ki otežujeta Sinovo roko: ljudje ne spoštujejo nedelje in preklinjajo Boga.
Poleti hodi samo nekaj starejših žensk v cerkev, drugi delajo vse poletje tudi ob nedeljah in se v postnem času ne postijo. (Slovenija - Bela krajina)
Nekateri razlagalci ugotavljajo, da je v resnici ravno nedelja postala za Francijo dan nesreč in porazov. To se je pokazalo v vojni s Prusi leta 1870 in 1871.
Gospa je govorila tudi o letini, o pridelku krompirja, žita, grozdja, orehov. Napovedala je, da o božiču ne bo več krompirja. Pozimi 1846/47 so v Franciji in drugod, zlasti na Irskem, ljudje umirali od lakote.
“Če se bodo ljudje spreobrnili, se bodo kamni in skale spremenili v kupe žita in njive bodo polne krompirja.”
Gospa je napovedala – v primeru, da se ljudje ne bodo spreobrnili – kazen:
“Če imate žito, ga ne sejte! Kar boste posejali, bodo požrli glodalci, in kar bo vzkalilo, bo pri mlačvi razpadlo v prah.”
Res je žitna bolezen 1851 zdesetkala pridelek.
“Prišla bo velika lakota… Ljudje bodo z lakoto delali pokoro.”
V Franciji je pomanjkanje živeža leta 1856 povzročilo smrt 152.000 ljudi, v vsej Evropi pa okrog milijon ljudi.
“Preden bo prišla lakota, bo otroke pod sedmim letom napadla drhtavica in bodo umirali v rokah ljudi, ki jih bodo držali.”
Napoved smrti otrok se je v kantonu, kjer leži La Salette, začela uresničevati 1847; leta 1854 je v Franciji umrlo 75.000 otrok. Nenadoma je otroka pograbila mrzlica, stalno tresenje in v dveh urah je nastopila smrt.
“Orehi se bodo pokvarili.”
Leta 1851 je v nekaterih predelih Francije, kjer so bili orehi eden glavnih pridelkov, bolezen na orehih uničila pridelek.
“Grozdje bo gnilo.”
Na grozdju se je začela nesreča zaradi prinosa ameriških sort v Francijo v tem času. Od takrat naprej trtna uš in peronospora stalno ogrožata pridelek.
Vse to je samo potrditev svetopisemske resnice o zvezi med grehom in trpljenjem. Grehu sledi kazen. Trpljenje sicer ni samo kazen za greh, a je tudi kazen za greh.
Gospod je rekel Izraelcem v puščavi:
“Ako boš res slušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in se pokoril njegovim zapovedim in spolnjeval vse njegove zakone, ti ne naložim nobene izmed bolečin, ki sem jih naložil Egiptu” (2 Mz 15,26).
Gospa je vidca poučila, da morata dobro moliti, zjutraj in zvečer. Če ne moreta več, naj zmolita očenaš in zdravamarijo. Če imata čas, naj molita več. Marija je vmes med različnimi napovedmi najprej Maksiminu in nato še Melaniji zaupala posebno skrivnost.
Ob koncu sporočila in skrivnosti je napovedala bogat izvir novega studenca. Ta ne presahne niti v največji suši, čeprav se posuši bližnji studenec. V francoščini je dvakrat naročila:
“Zdaj, moja otroka, sporočita to vsemu mojemu ljudstvu!”
Nato se je oddaljila in izginila na vrhu malega griča, kamor sta se za njo napotila vidca. Njene solze, ki so do tedaj kakor svetleče kaplje padale na zemljo, so izginile. Polagoma je izginila tudi svetloba.
Leta 1943 je Rim odobril mašni obrazec in molitveno bogoslužje v čast lasaletski Materi božji.
Vidca sta med videnjem dobila vsak svojo skrivnost, ki je niti drug drugemu nista smela posredovati. Iz virov je popolnoma jasno, da sta do leta 1851 oba odločno zavračala, da bi od prejete skrivnosti komurkoli kaj izdala. Tudi Maksimin, ki je bil zelo zgovoren in ni ničesar obdržal zase, celo svojih najbolj notranjih misli ne, ni do 1851 kljub mnogim zvitim poskusom različnih ljudi prav ničesar izdal.
Ker je papež Pij IX. želel dobiti vsebino teh skrivnosti, sta po nekem obotavljanju vidca vsak svojo skrivnost napisala. Najprej je pred dvema pričama svojo skrivnost 2. julija 1851 napisal Maksimin. Ker ni bila lepo napisana, jo je nato na čisto prepisal. Preden je bilo besedilo zapečateno, ga je prebral grenobelski škof.
Naslednjega dne je tudi Melanija, a bolj počasi, napisala pred dvema pričama svojo skrivnost, jo zapečatila in oddala pričama. Nekaj ur za tem je doživljala očitke vesti. Pozabila je napisati neki datum. Klicala je generalnega vikarja, ki ji je svetoval, da naj vse besedilo na novo napiše.
Napisala ga je 6. julija. Pismo je prebral grenobelski škof. Še istega dne sta generalni vikar Rousselot in Gerin obe pismi odnesla papežu Piju IX. v Rim. Izročila sta mu ju 18. julija.
Papež je prebral obe skrivnosti. Najprej pa je prebral spremno pismo grenobelskega škofa. Ko je prebral Maksiminovo pismo, je rekel:
“Tu je odkritost in preprostost otroka.”
Ko je bral Melanijino poročilo, je bil presunjen. Dejal je:
“To so šibe, ki grozijo Franciji. Toda kriva ni samo ona; tudi Italija, Nemčija, Švica, vsa Evropa je kriva in zasluži kazni. Ne pravimo brez razloga, da je Cerkev vojskujoča; tu vidite kapitana...”
Kaže, da je papež obe skrivnosti pozneje dal prebrati, ali je vsaj njuno vsebino povedal še komu od svojih najožjih sodelavcev.
Nekaj let pozneje je generalni predstojnik lasaletskih misijonarjev vprašal papeža Pija IX., v čem je bistvo lasaletskih skrivnosti.
Ta je generalnemu predstojniku odgovoril:
“Hočete spoznati lasaletski skrivnosti? Dobro! Glejte lasaletski skrivnosti: “Če ne boste delali pokore, boste vsi pokončani!”
Papež Pij IX. je nekemu jezuitskemu patru povedal, da je bilo zanj osebno dobro, da je spoznal lasaletski skrivnosti, kajti brez vednosti teh skrivnosti bi se znašel v zadregi, iz katere ne bi mogel iziti.
Ko se je Largiera, škof iz Rio-Grande v Braziliji hotel vrniti z zasedanja prvega vatikanskega koncila(Koncil se je začel konec leta 1869 s svečano otvoritvijo na dan Marijinega brezmadežnega spočetja (8. december) - datum, ki je bil papežu posebno pri srcu, saj je le nekaj let prej razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju.Koncil je prekinila francosko-pruska vojna, ki je izbruhnila 9. julija 1870, in združevanje Italije (zavzetje Rima 20. septembra 1970 - ozemlje papeške države je bilo priključeno Italiji). Papež je 20. oktobra 1870 preložil nadaljevanje koncila na nedoločen poznejši čas. Uradno koncil ni bil zaključen do leta 1960, ko je razglasil konec papež Janez XXIII., ki je že načrtoval Drugi vatikanski koncil), ki se zaradi vojne ni mogel več nadaljevati, se je poslovil od papeža Pija IX. Papež mu je ob slovesu rekel:
“Lasaletska prerokba se začenja uresničevati.”
To so sicer le zasebne, torej neuradne izjave, vendar so v prid pristnosti obeh skrivnosti, kakor sta bili napisani leta l851.
Ko se je po letu 1858 pozornost vedno bolj usmerjala na Lurd, je prikazanje v kraju La Salette stopilo v ozadje.
Revolucija, ki je na začetku leta 1848 zajela skoraj vse evropske države, je mnogo bolj kot prejšnje vplivala na stari politični in družbeni red.
Njen izbruh je spodbudilo nezadovoljstvo meščanstva, ki je zahtevalo več političnih pravic, slabšanje položaja delavstva po izbruhu velike gospodarske krize (1847) ter zahteve podložniških kmetov po odpravi fevdalnega sistema.
V Parizu so februarja 1848 izbruhnile velike demonstracije, na katerih so delavci zahtevali vpeljavo splošne volilne pravice in izboljšanje socialnega položaja nižjih družbenih slojev. Ker oblasti niso hotele izpolniti zahtev demonstrantov, se je začel revolucionarni upor, ki so ga vodili delavci.
Kralj je pobegnil v Anglijo, razglasili so republiko in postavili začasno vlado. Le-ta je za pomiritev brezposelnih delavcev začela ustanavljati državne delavnice, razglasila pravico delavcev do dela – ne pa tudi plačila.
[V starem Rimu je veljalo, da ima suženj pravico delati in nič več. Ustvarila se je podlaga za komunistično himno Internacionala, ki se začne »Vstanite v suženjstvo(pekla) zakleti«] , uzakonila svobodo tiska in zborovanja ter vpeljala splošno in enako volilno pravico. Vse po načrtu prostozidarjev – častilcev luciferja, za novi svetovni red. Oziroma uničenje človeštva.
Marijino prikazanje je bilo v času težke politične situacije v Franciji, ki je čez leto in pol pripeljala do februarske revolucije leta 1848.
Pomembno je, da prikazanje v La Salette spada v čas nastajanja komunizma. Marija se zanima za stisko ljudi, zato govori o žitu in krompirju.
Spomnimo se, da je 1841 Ludwig Feuerbach, učitelj Karla Marxa, izdal knjigo Bistvo krščanstva.Leta 1847 je Marx izdal knjigo Beda filozofije, kjer je prvič znanstveno prikazal bistvene prvine ateističnega socializma. Naslednje leto je izšel Komunistični manifest.
Dve leti pred izidom komunističnega manifesta, ki ga je spisal prostozidar in Jud Karl Marx, se je Devica Marija prikazala v La Salette.
Tukaj se naj omeni tudi Marijino prikazanje slovenski mistikinji Magdaleni Gornik2. avgusta 1848.
… Marija jo je vprašala:
»Ali veš kaj o pastirčkih na Saleški gori na Francoskem?«
»Ne vem«
»Njima sem se tudi prikazala«
Tedaj je napovedala več kazni, tako vojno, bolezni, ogenj itd., ki bodo prišle nad ljudstvo, če se ne bo spreobrnilo in poboljšalo. Imenovala je tudi nekatera mesta in dežele, ki bodo obiskane s temi nadlogami. Z desnico je pokazala na ljudi in rekla:
Tu ga omenjamo, ker je njegovo spreobrnjenje tesno povezano s čudodelno svetinjo. Alfonz (Alphonse) Ratisbonne (oče Marie) (1814–1884) je izhajal iz bogate judovske, malo verne družine v Strasbourgu.
Dne 20. maja 1842 je v cerkvi St. Andrea delle Fratte v Rimu doživel Marijino prikazanje in z njim milost krščanske vere.
Življenje pred spreobrnjenjem
Rojen je bil 1. maja 1814 v Strasbourgu. Bil je zelo nadarjen. Študiral je v Parizu in se nato zaposlil v banki v rojstnem mestu. Izgubil je vsako vero v Boga in postal popoln skeptik. Rad je potoval in se zanimal za stare kulture.
Njegov brat Teodor (Théodore) je pod vplivom katoliškega filozofa Bautina in mistikinje Humann postal katoličan in nato katoliški duhovnik. Alfonz ga je zaradi tega sovražil in je bil vesel, ko je brat zapustil Strasbourg.
Leta 1842, ko je bil 27 let star, se je odpravil na daljše potovanje. Šel je prek Italije. Februarja je v Rimu obiskal starega prijatelja Teodorja Bussičrresa. Teodor je pred kratkim postal katoličan. O vsem tem je pripovedoval Alfonzu, zlasti pa o čudodelni svetinji. Prosil ga je, naj vzame svetinjo in jo nosi. Ta mu je kratko odgovoril:
“Kot Jud sem bil rojen in kot Jud bom umrl!”
Vendar je Teodorju uspelo, da se je z Alfonzom pogodil, da bo vzel svetinjo in jo nosil. Obljubil mu je celo, da bo od časa do časa poklical Devico Marijo. Alfonz je vzel svetinjo zato, da svojega prijatelja ne bi užalil. Ostal pa je uverjen, da ne bo omajala njegovega prepričanja.
Srečanje z Devico Marijo
Dne 20. februarja se je Alfonz s svojim prijateljem Teodorjem vozil po Rimu. Teodor je imel v zakristiji cerkve sv. Andreja delle Fratte nekaj opraviti v zvezi s pogrebom enega svojih prijateljev, Alfonz pa si je ta čas hotel ogledati cerkev. Bila je majhna, ubožna in popolnoma prazna.
Ko je Teodor stopil iz zakristije v cerkev, je bil nemalo presenečen, ko je videl, da njegov neverni prijatelj Alfonz ves objokan kleči. Nič se ni zmenil za Teodorja, čeprav se mu je ta hotel približati. Moral ga je tako rekoč skoraj odnesti na voz. Rekel je samo:
“Ona mi ni nič rekla, a jaz sem razumel vse.”
Ko sta se pozneje pogovarjala, mu je Alfonz rekel, da ne bo o ničemer govoril brez dovoljenja duhovnika, kajti “o tem, kar sem videl, ni mogoče govoriti drugače kakor na kolenih”.
Prišla sta v jezuitski samostan. Teodor je privedel Alfonza do predstojnika patra de Villeforta. Alfonz je izvlekel čudodelno svetinjo iz žepa iz vzkliknil:
“Videl sem jo! Videl sem jo!”
Ko se je pomiril, je pripovedoval:
“Komaj sem vstopil v božjo hišo, nisem ničesar več videl. Le v stranski kapeli sem zapazil veliko luč. Pohitel sem tja in tam sem na oltarju videl presveto Devico, prav takšno, kakršna je upodobljena na tej svetinji, toda veliko, žarečo, veličastno, in vendar neskončno milo. Marija mi je namignila, naj pokleknem. Nič mi ni rekla, toda razumel sem jo!”
“… S kretnjo roke mi je jasno naročila: «Ne upiraj se!» Pokorno sem se vrgel na kolena in tedaj se mi je zdelo, da mi pravi: «Tako je dobro.»”
Alfonz je hotel dvigniti glavo, da bi občudoval nebeško lepoto, a ni mogel prenesti izrednega sijaja, zato je občudoval Marijine roke. V teh rokah je jasno spoznal izraz odpuščanja in ljubezni. Oblile so ga solze.
Novica o spreobrnjenju se je razširila po Rimu, nato v Francijo in po vsem svetu. Dogodek je raziskala posebna komisija, ki je z delom končala 3. julija 1842. Tega dne je Petrov naslednik razglasil:
“Nedvomno je, da je pravi in edinstveni čudež, ki ga je storil Bog na priprošnjo Device Marije, povzročil nenadno in popolno spreobrnjenje Alfonza Tobije Ratisbonna.
Sestra Katarina je o svojih videnjih poročala spovedniku in duhovnemu voditelju J. M. Aladelu, ki je bil spočetka precej zadržan. Videnja je imel za “iluzije”, “domišljije”, “privide”. Katarini je naročil: “Če hočete častiti našo ljubo Gospo, posnemajte njene kreposti in varujte se domišljije.”
Aladel je šele leta 1832 govoril s pariškim nadškofom o Marijinem naročilu glede svetinje. Nadškof H. L. de Quélen je dovolil izdelavo in širjenje svetinj. Prvih dva tisoč svetinj je bilo oddanih 30. junija 1832.
Ko je šel nadškof k umirajočemu, odpadlemu msgr. de Pradtu, je vzel s seboj novo svetinjo. De Pradta je bil Napoleon nepostavno povzdignil za nadškofa v Mechelnu. S pisano in govorjeno besedo je ostro napadal Cerkev. Najprej je bolnik pariškemu nadškofu pokazal vrata, a končno ga je nenadoma poklical nazaj. Obžaloval je svoje zmote in je umrl spravljen s Cerkvijo.
To nenadno spreobrnjenje je bilo pariškemu nadškofu kakor znamenje iz nebes za pristnost prikazovanj sv. Katarini Labouré. Nadškof je prikazovanja tiho in z naklonjenostjo sprejel, ni pa izdal uradnega razglasa o njihovi pristnosti.
Hitro širjenje svetinje, številna spreobrnjenja in ozdravljenja, vse to je samo po sebi govorilo v prid pristnosti prikazovanj.
Kanonična preiskava prikazovanj se je pričela 16. februarja 1836. 24. junija 1839 je pariški nadškof dovolil, da se v lavretanskih litanijah uporablja vzklik Kraljica brez madeža izvirnega greha spočeta. (19 let pred prikazovanjem v Lurdu)
Ljudje so svetinjo z velikim navdušenjem sprejeli.Vsak mesec je bilo izdelanih več kakor sto tisoč svetinj. V petih letih, od 1832 do 1837, je bilo razdeljenih več kakor deset milijonov čudodelnih svetinj po vsem svetu. Sprejel in nosil jo je tudi papež Gregor XVI.
Nekateri redovi in škofije so dobili dovoljenje za praznovanje “čudodelne svetinje” na dan prikazanja, 27. novembra, in sicer od 1894 dalje. Vse to in pa razglasitev sestre Katarine za blaženo in svetnico je bilo nekakšna potrditev pristnosti prikazovanj.
Leta 1836 je župnik D. Desgenettes v zvezi s čudodelno svetinjo v Parizu ustanovil Nadbratovščino svetega in brezmadežnega Marijinega Srca za spreobrnjenje grešnikov. Večinoma so jo imenovali Zveza Marijinih otrok.
Tej bratovščini so se pridružila mnoga združenja po številnih deželah. Člani med drugim nosijo čudodelno svetinjo in večkrat molijo:
“O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.”
Hitro se je razvedelo, da v zvezi s svetinjo Marija podeljuje različne milosti, kakor varstvo v nevarnostih, nenadna ozdravljenja, spreobrnjenja trdovratnih grešnikov.
Zato je svetinja dobila naziv “čudodelna”in je najbolj razširjena svetinja med svetinjami vseh časov, saj je bila izdelana v več milijardah primerov. Do Katarinine smrti 1876 so skovali in razširili že eno milijardo čudodelnih svetinj.
Ko je leta 1834 Katarinin duhovni voditelj napisal poročilo o prikazovanjih, ni omenil imena sestre Katarine, ki je ostala vse do smrti nepoznana.
Ljudje so vedeli le to, da se je neki sestri usmiljenki prikazala Devica Marija in ji naročila, naj poskrbi za razširitev svetinje.
Čudodelna svetinja razodeva Devico Marijo kot srednico milosti.
Njeno sredništvo ponazarjajo žarki, ki izhajajo iz žlahtnih kamnov na rokah.
Marija posreduje med Kristusom in Cerkvijo. Kristusa kot izvir milosti predstavljata dve znamenji: križ nad črko M in Jezusovo srce, obdano s trnovo krono. M je znamenje za Marijo. Polkrogla pod nogami pomeni Cerkev.
Marijina podoba na svetinji spominja po knjigi Razodetja na “veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd” (Raz 12,1).
V Razodetju se vsa ta znamenja najprej nanašajo na Cerkev, na svetinji pa so povezana z Marijo, ki je v sovraštvu s satanom. Marijina podoba na svetinji je povezana tudi s protoevangelijem (1 Mz 3,15).
Križ pomeni najvišje uresničenje božje ljubezni do nas. Človeški vidik te ljubezni do nas in do Očeta razodeva Jezusovo srce.
Naš najboljši odgovor na to neizmerno ljubezen je Devica Marija, ki jo posebej razodeva Marijino z mečem prebodeno srce.
Sploh je srce kot prasimbol ljubeče podaritve zelo v središču razodetja leta 1830.
Čudodelna svetinja je zelo pospešila Marijino češčenje in ga pospešuje še danes.
Prikazanje v zvezi s čudodelno svetinjo in čudodelna svetinja sta vnaprej oznanjala versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki jo je 1854 slovesno razglasil papež Pij IX.
Ob čudodelni svetinji je rastla in še danes raste vera v Marijino brezmadežno spočetje. Tako so verniki to resnico leta 1854 z velikim veseljem sprejeli. (S tem je potrebno poudariti, kar mnogi zmotno mislijo, da je Marijino brezmadežno spočetje, brezmadežno spočetje Jezusa, ki je bil brezmadežno spočet.Marijino brezmadežno spočetje je, da je bila sama Marija brezmadežno spočeta.)
Hkrati prikazanje in svetinja razodevata moč in pomen Marijine priprošnje.
Marija je v rokah držala globus, ki je predstavljal ves svet in vsakega posameznika.
Iz Marijinih rok so izhajali žarki kot podoba milosti, ki jih prejema človeštvo in vsak posameznik.
Seveda naše pojmovanje glede učinkovitosti svetinje ne sme biti magično, kakor da bi svetinja brez našega sodelovanja avtomatično učinkovala.
Marija in Bog računata z našo pripravljenostjo, da prispevamo svoj delež.
Sestra Katarina je umrla 31. decembra 1876 v Parizu. 56 let po njeni smrti so njeno nestrohnjeno telo prenesli pod oltar kapele v Rue du Bac 140. Dne 25. maja 1933 je bila razglašena za blaženo, 27. julija 1947 pa za svetnico. Njeno nestrohnjeno telo počiva pod oltarjem kapele prikazovanj v Parizu, Rue du Bac 140.
Drugo videnje. Po prvem Marijinem prikazanju si je sestra Katarina zelo želela, da bi Devica Marija še prišla. Drugo, in sicer najpomembnejše videnje je imela Katarina 27. novembra 1830 zvečer, prav tako v samostanski kapeli (danes kapela čudodelne svetinje), med skupnim premišljevanjem novink.
Sestra Katarina je ostala na mestu in druge novinke niso ničesar opazile. Marija se je prikazala ob pol šestih, desno od oltarja, v podobi Brezmadežno spočete. Stala je na beli zemeljski polkrogli, na kateri je bila Francija posebej osvetljena.
Bila je srednje velike postave, oblečena v svileno obleko bele barve, ki je prehajala v barvo jutranje zarje. Ogrnjena je bila s srebrno modrim plaščem, s svetloroza tančico. Okrog glave je imela dvanajst zvezd, ki so zdaj na zadnji strani svetinje. Pod njenimi nogami je bil lunin krajec. S peto je stala na glavi zelenkaste kače.
Marija je v rokah držala zlato kroglo z zlatim križem na vrhu in jo darovala Bogu. Njene prste so krasili dragoceni prstani z žlahtnimi kamni raznih velikosti. Lesketali so se v čudoviti svetlobi in jo v žarkih oddajali v okolje.
Marija je pogledala vidkinjo in ji rekla:
“Krogla, ki jo vidiš, predstavlja ves svet, zlasti Francijo… in vsakega posameznika posebej…”
Devica Marija je povedala tudi razlago žarkov, ki so prihajali iz žlahtnih kamnov:
“Ti žarki so simbol milosti, ki jih razlivam nad tiste, ki me zanje prosijo.”
Tisti kamni, ki niso izžarevali svetlobe, so ponazarjali milosti, za katere se nihče ni potrudil prositi. To je bila prva podoba.
Končno se je videnje spremenilo. Nastala je druga podoba. Marija ni več držala zemeljske oble. Imela je nekoliko povešene, a še razprostrte roke, iz katerih so prihajali navzdol prameni svetlobe. Okrog brezmadežne Device je bil v zlatih črkah napis:
“O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.”
Sestra Katarina je slišala naročilo:
“Po tem vzorcu daj kovati svetinjo! Vsi, ki jo bodo nosili, bodo prejeli velike milosti. Posebno bogatih milosti bodo deležni tisti, ki bodo imeli zaupanje.”
Pojavila se je tretja podoba. Katarina je videla, kakšna naj bi bila zadnja stran svetinje: v sredi črka M (Marijin monogram) s križem na vrhu, pod njo pa s trnovo krono obdano Jezusovo Srce in z mečem prebodeno Marijino Srce.
Ko je novinka že po videnju razmišljala, kaj bi moralo biti napisano na tej strani svetinje, je med meditacijo slišala glas, ki ji je rekel: “M in obe srci so sami zase dovolj zgovorni.”
Tretje videnje. V decembru istega leta je sestra Katarina tretjič in zadnjič videla Marijo, in sicer prav tako v kapeli med večernim premišljevanjem kakor v novembru.
Sestra je najprej zaslišala šum svilene obleke. Marija se je prikazala nad oltarjem za tabernakljem, in sicer na enak način kakor 27. novembra, z razprostrtimi rokami, kakor jo danes vidimo na čudodelni svetinji (svetinja brezmadežnega spočetja).
Ponovno je naročila vidkinji, naj poskrbi, da bo po tej podobi izdelana svetinja. Zopet je pojasnila, da žarki pomenijo milost, ki jo Devica Marija posreduje tistim, ki jo zanjo prosijo. Dodala je:
“Moja hči, odslej me ne boš več videla. Toda med molitvijo boš slišala moj glas.”
Res Katarina ni imela več videnj, ampak le notranje nagovore, predvsem v zvezi s širjenjem svetinje.
V Rue du Bac je sestra Katarina Labouré imela prvo videnje Marije tik pred julijsko revolucijo 1830. Revolucija je povzročila razkristjanjenje množic. Pariz je postal središče racionalizma. Prav tu je bil najbolj potreben božji poseg
Sestra Katarina Labouré je leta 1830 v Rue du Bac 140, v kapeli usmiljenih sester, v materini hiši v Parizu v Franciji, trikrat videla Marijo. Najpomembnejše je Marijino naročilo o čudodelni svetinji, med drugim prikazanjem.
Prvo videnje. Prišel je 18. julij 1830, predvečer praznika sv. Vincencija Pavelskega. Sestra Marta je svojim novinkam s posebno zavzetostjo govorila o pobožnosti sv. Vincencija Pavelskega do Marije. Katarina je z veliko zavzetostjo poslušala.
Sama je svojemu duhovnemu voditelju J. M. Aladelu pozneje povedala: “Onega večera sem šla spat z mislijo, da bom to noč videla svojo dobro Mater. Že dolgo sem si želela, da bi jo videla.”
Magistra je dala vsaki novinki košček koroka, ki ga je nekoč nosil sv. Vincencij Pavelski. Sestri Katarini je prišla čudna misel; krpico od koroka je razpolovila in pogoltnila. “Zaspala sem z mislijo, da mi bo sv. Vincencij izposloval milost, da bom videla blaženo Devico.”
Dalje piše, kako je ob pol polnoči slišala, da jo je nekdo poklical po imenu:
“«Sestra, sestra!» Bila sem budna, pogledala sem na stran, od koder je prišel glas; prišel je od srednjega hodnika; odgrnila sem zaveso. Tedaj sem zagledala otroka, oblečenega v belo, štirih ali petih let. Rekel mi je: «Pridite v kapelo, presveta Devica vas pričakuje!»”
Sestra Katarina se je hitro oblekla in v spremstvu otroka odšla v samostansko kapelo. Povsod, kjer sta šla, so bile luči prižgane; v kapeli so bile prižgane vse sveče in luči kakor za božično polnočnico.
Sestra Katarina je pokleknila, otrok pa je ves čas stal. Po nekem času čakanja je otrok opozoril Katarino na Marijino navzočnost: “Sveta Devica je tu! Tu je!” Katarina je slišala šum kot šumenje svilene obleke.
Tedaj zagleda božjo Mater v čudoviti lepoti, sedečo na sedežu v koru, ki ga je običajno uporabljal hišni spiritual pri svojih nagovorih. Imela je belo obleko in modro tančico. Sestra je zaupno pokleknila pred njo in položila svoje roke na Marijina kolena. Blažena Devica se je precej časa pogovarjala s Katarino.
O tem srečanju z Devico Marijo je sestra Katarina svojemu duhovnemu voditelju pozneje povedala:
“To je bil najsrečnejši trenutek mojega življenja. Kar sem občutila, bi mi bilo nemogoče opisati. Rekla mi je, kako naj se obnašam do svojega duhovnega voditelja, in mi je zaupala mnogo stvari, ki jih ne smem povedati; kako naj se vedem v svojem trpljenju; kako se moram zatekati k oltarju (ko je to rekla, mi je z levico pokazala vznožje oltarja) in se vreči k njenemu vznožju in tam izliti svoje srce; tam bom našla vse tolažbe, ki jih potrebujem.”
Videnje je trajalo od polnoči do druge ure. Otrok je vidkinjo odvedel nazaj v sobo. Sestra Katarina ga je imela za angela varuha. Njega je namreč večkrat prosila, naj ji izposluje milost, da bo videla Devico Marijo. To noč sestra Katarina ni mogla zaspati.
O glavni vsebini prvega Marijinega sporočila je morala sestra novinka dolgo molčati. Pozneje je posredovala med drugim naslednje Marijine napovedi:
• Francijo bodo doletele nesreče.
• V revoluciji bo prelite mnogo krvi.
• Pariški nadškof bo umorjen.
• Križ bodo zaničevali in metali ob tla.
• Znova bodo prebadali stran našega Gospoda. Ves svet se bo pogreznil v žalovanje.
• Duhovni sinovi in hčere svetega Vincencija bodo izkusili nebeško varstvo.
• Sveta Devica je govorila tudi o nepopolnostih lazaristov in usmiljenk (npr. opuščanje rožnega venca).
Res je leta 1870–71 divjala vojna. Poleg drugih dušnih pastirjev je bil 24. maja 1871 po naročilu Komune usmrčen pariški nadškof Georges Darboy. Nobeni sestri se ni zgodilo nič hudega.
