Marijino Brezmadežno Srce

vir: http://fatima.arautos.org/sobre/

MARIJINO BREZMADEŽNO SRCE – FATIMA (1917)

V Fatimi je Marija napovedala vzpon in padec komunizma in kaj je potrebno narediti, da ta pade. Prikazovanje v Fatimi je tudi vezano na Marijino veliko obljubo »Petih prvih sobot«.

Dejstvo je, da je vidce ugrabil župan Artur de Oliveira Santos, upravitelj občine Vila Nova de Ourém, ki je bil prostozidar. V zaporu jim je grozil s smrtjo. Otroci so bili stari 10, 9 in 7 let.

Lucija, Frančišek in Hijacinta

V Fatimi na Portugalskem se je od 13. maja do 13. oktobra 1917 Marija šestkrat prikazala trem preprostim pastirjem: desetletni Luciji dos Santos (* 1907), devetletnemu bratrancu Frančišku Marto (1908 – 1919) ter sedemletni sestrični Hijacinti Marto (1910 – 1920).  Prikazovanja so trajala od 13. maja do 13. oktobra 1917.

Fatimski pastirčki:

 Hijacinta(7),  Lucija(10), Frančišek(9) let

Bilo je v času 1. svetovne vojne. Divjala je že skoraj tri leta. Portugalska je bila vključena vanjo na strani Francije. Marija je s svojimi prikazovanji hotela posredovati kot Kraljica miru.

Fatima je bila v času Marijinih prikazovanj vas z okrog 2500 prebivalci. Leži v škofiji Leiria-Fatima, skoraj v sredini Portugalske, okrog 125 kilometrov severno od glavnega mesta Lizbona.

Marijina prikazovanja pa se pravzaprav niso dogajala v Fatimi, ampak 2,2 kilometra zahodno od nje, v kotanjasti dolini, ki so ji ljudje rekli “Cova da Iria”, Irijska globel. Vendar so pozneje vsi govorili o “fatimskih” dogodkih, ker je bila Fatima večja in bolj znana.

Starši vidcev so bili kmetje s toliko posestva, da je bilo ravno dovolj hrane za preživljanje. Otroci Lucija, Frančišek in Hijacinta so bili med seboj povezani kot sorodniki in kot prijatelji. Lucija je leta 1985 v posebnem pismu za otroke povedala:

“Zaradi sorodstvenih vezi sta bili obe družini kakor ena sama družina. V eni in drugi hiši smo se vsi trije počutili kakor doma. Zato sta božja služabnika Frančišek in Hijacinta navadno prebila dan v naši hiši, da sta se igrala z menoj. Pri tem je nastalo med nami tako prisrčno in tesno prijateljstvo, da se skoraj nismo mogli ločiti.”

Lucija dos Santos

Lucija dos Santos je bila rojena 22. marca 1907 v Aljustrelu v župniji Fatima kot sedmi otrok materi Mariji in očetu Antonu. Zlasti mati se je odlikovala v krščanskem življenju, oče pa je bil nekoliko nagnjen k alkoholu.

S sedmimi leti, leta 1914, je šla k prvemu sv. obhajilu. Prejšnji dan je po spovedi po spovednikovem naročilu molila pred Marijino podobo in z vso gorečnostjo prosila, da bi ohranila svoje ubogo srce samo za Boga. Sama pripoveduje:

“Ko sem to ponižno prošnjo večkrat ponovila in imela oči uprte v podobo, se mi je zdelo, da se je nasmehnila in mi s pogledom pritrdila. Bila sem napolnjena s takim veseljem, da sem mogla le s težavo izgovarjati besede.”

Preden je na dan prvega obhajila odšla v cerkev, ji je mati naročila:

“Posebno prosi našega Gospoda, da te napravi za svetnico.”

Lucijino notranjost, njen odnos do sv. evharistije, lepo razodevajo njeni Spomini, ki jih je zapisala po naročilu svojega škofa:

“Pričela se je peta maša. Kolikor bolj se je bližalo obhajilo, toliko hitreje je bílo srce v pričakovanju obiska velikega Boga, ki bo prišel iz nebes, da se bo združil z mojo ubogo dušo.

Gospod prior je prišel od oltarja, da bi med vrstami delil angelski kruh. Imela sem srečo, da sem bila prva. Ko je duhovnik stopal po oltarnih stopnicah, mi je srce razbijalo kakor kladivo. Brž ko sem prejela božjo Žrtev, sem čutila vedrost in neskaljen mir. Navdalo me je tako nadnaravno občutje, da sem navzočnost našega dobrega Boga tako zelo čutila, kakor da bi ga videla in slišala s telesnimi čuti. Tedaj sem ga prosila:

«Gospod, napravi me sveto, ohrani moje srce vedno čisto in samo zate!»

Zdelo se mi je, da mi je naš dobri Bog v globini duše razločno rekel:

«Milost, ki ti je bila danes podarjena, bo v tvoji duši ostala živa in bo obrodila sadove večnega življenja.»

Čutila sem se spremenjeno v Bogu!

Verski obred se je končal skoraj ob enih popoldne, ker so duhovniki, ki so prišli od zunaj, zamujali, pa tudi zaradi dolge pridige in obnovitve krstnih obljub. Mati me je zato prišla iskat v strahu, da bom omedlela.  Toda jaz sem se čutila tako nasičeno z angelskim kruhom, da mi ni bilo mogoče zaužiti drugega živeža.

Odtlej sem izgubila veselje do posvetnih stvari, ki sem ga bila že pričela čutiti. Nič me ni več privlačevalo in sem se dobro počutila le na kakšnem samotnem kraju, kjer sem se mogla spominjati radosti svojega prvega obhajila.”

Lucija je postala pastirica verjetno leta 1915. Bila je nadarjena, z odličnim spominom, vztrajna, natančna in resna. 

Družina Frančiška in Hijacinte je prav tako kakor Lucijina živela v Aljustrelu, blizu Lucijine hiše. Mati Olimpija in oče Manuel Marto sta bila dobra katoličana.

Frančišek Marto

Frančišek Marto je bil rojen 11. junija 1908 kot šesti otrok. Bil je mirne narave, popustljiv, molčeč in zamišljen. V šoli se ni dobro učil.

Njegove misli so bile drugje, še zlasti, ko mu je Marija razodela, da bo kmalu umrl. Tudi pri spraševanju verouka se je zmedel, zato je šel k prvemu obhajilu, ki je bilo hkrati tudi zadnje, šele tik pred smrtjo. Ni bil občutljiv in zamerljiv kakor njegova mlajša sestrica Hijacinta.

Umrl je na svojem domu, 4. aprila 1919, še preden je dopolnil enajst let. 

Sestrica Hijacinta, najmlajši otrok, se je rodila 11. marca 1910. Bila je živahnejša od Frančiška. Lucija pripoveduje v svojih Spominih o nekaterih otroških napakah, ki jih je razodevala pri igri. Bila je zelo občutljiva in zamerljiva ter samoljubna. Hitro se je našobila in šla mulo kuhat. Sicer pa je bila dobrega srca, ljubezniva, prijazna in prikupna. 

Zlasti je nanjo vplivalo, ko je Lucija večkrat pripovedovala o Kristusovem trpljenju. Takrat je jokala in tožila:

“Ubogi naš Gospod! Nikoli ne bom storila nobenega greha! Ne maram, da bi naš Gospod še več trpel!”

Imela je izreden smisel za nadnaravne stvari in ljubezen do Boga.

Zbolela je ob koncu oktrobra 1918 in umrla v bolnici, 20. februarja 1920, brez navzočnosti domačih, stara še ne polnih deset let. Oba skupaj s Frančiškom počivata v fatimski baziliki.

Za oba se je uspešno končal proces za razglasitev blaženim. Leta 1979 je bil prenesen v Rim. 13. maja 1989 je papež Janez Pavel II. priznal obema heroično stopnjo kreposti.

(se nadaljuje)