Bernardkino življenje po prikazovanjih

Bernardkino življenje po prikazovanjih

Tretjega junija 1858, na praznik svetega Rešnjega telesa, je Bernardka prejela prvo sveto obhajilo, sv. birmo pa 5. februarja 1860. Hodila je k tedenskemu obhajilu, kar je bilo za tisti čas, ko sv. obhajilo ni bilo tako pogostno, zelo veliko.

Julija 1860 je šla k sestram v domačem kraju, kjer je ostala do odhoda k sestram v daljni Nevers. Maja 1862 je izjavila, da mora postati redovnica, a ne ve, v katerem redu.

Dne 4. julija 1866 je vstopila v samostan k sestram božje ljubezni v Neversu ob reki Loiri v upanju, da se bo tam lahko skrila pred ljudmi. Kljub temu je morala biti večkrat na razpolago za pogovore o lurških dogodkih. Prihajali so tisti, ki so o lurških dogodkih pisali, obiskovali so jo škofje.

Leta 1867 je napravila redovne zaobljube. Najprej je bila pomožna bolničarka, nato v jeseni 1871 prva bolničarka. Izkazala se je kot odlična negovalka, ki je z ljubeznivo pozornostjo stregla bolnikom.

Kmalu se je pokazalo, da bo Bernardkin poseben poklic – bolezen. Ponavljali so se ji hudi napadi astme. Mučile so jo še druge bolezni. Razrešena je bila bolničarske službe.

Leta 1874 je postala pomočnica zakristanke. A večinoma je bila bolna, da pogosto tudi k maši ni mogla. Trpela je zaradi kronične naduhe in drugih bolezni.

Kardinal Grente je povedal:

“Nikdar ni bila brez dušnega ali telesnega trpljenja. Morala je hoditi z berglami, vedno je imela polno tvorov, obolele so ji kosti in naduha je bila vedno hujša.”

Neka sosestra ji je oponesla, da ni za nobeno rabo. Bernardka je doumela svojo pot kot božjo voljo:

“Da, moj poklic je, da sem bolna.”

Zadnji dve leti življenja je še posebej veliko trpela, ko je postalo njeno telo ena sama bolečina. Trpela je zaradi krvavitev iz pljuč, raznih bolezenskih zapletov in zlasti zaradi bolečega vnetja desnega kolena. Večkrat je prejela bolniško maziljenje. Leta 1878 je naredila večne zaobljube.

Sploh je Bernardka v samostanu doživela veliko trpljenja. Poleg bolehnosti so jo mučile notranje preizkušnje. Nadlegovali so jo dvomi, ali se glede videnj morda ni prevarala, zmotila.

Izkusila je noč vere in upanja, popolno zapuščenost. V primeri s tem duševnim trpljenjem se ji je telesno trpljenje zaradi različnih bolezni zdelo malenkost. Očitala si je, da ni dovolj sodelovala z božjo milostjo.

Bog je vse to dopustil, da bi v Bernardki na znotraj uresničil poslanstvo Lurda: prvenstvo Boga in večnega življenja, uboštvo, ponižnost, molitev, pokoro, prvenstvo božje milosti, prvenstvo ljubezni. Po Marijini besedi ji je bila sreča prihranjena za prihodnje življenje. Zapisala si je:

“Vse bom storila, da si pridobim nebesa. Tam pa bom našla Marijo v vsem sijaju njene slave.”

Ko je imela videnja Device Marije, je ta sijaj že okušala.

Bernardka je poleg vsega drugega trpljenja izkusila nerazumevanje s strani prednice in učiteljice novink. Obe sta se bali, da bi se Bernardka zaradi Marijinih prikazovanj ne prevzela.

Zato sta jo ob vsaki priložnosti poniževali. Vdana v božjo voljo je sprejemala vsa zapostavljanja. Napisala si je sklep:

“Če me bodo predstojnice ali sosestre poniževale, se bom takoj zahvalila našemu Gospodu za tako veliko milost in bom voljno prenesla vsako žaljivo besedo, da bom za korak bliže Bogu.”

Za Bernardko je značilno močno hrepenenje po svetosti. Zapisala je:

“Treba je, da sem sveta. Moj Jezus to želi, k temu me obvezuje redovni stan.”

V njej se razodeva velika ljubezen do Jezusa, zlasti do Križanega. Njeni zapiski in pisma kažejo izredno globoko duhovnost.

Izredna je bila njena ponižnost. Neka sestra je Bernardko blagrovala zaradi videnj. Bernardka jo je vprašala:

“Kaj delamo z metlo?”

“Kakšno vprašanje! Metla je za to, da z njo pometamo.”

“In potem?”

“Postaviš jo spet tja, kamor spada.”

“Kam pa spada?”

“V kot za vrati.”

“No vidiš, tako je tudi z mano. Sveta Devica me je uporabila, potem pa so me postavili v kot. Tam je zdaj moje mesto, tam sem srečna, tam bom ostala.”

Bernardkino truplo, ki se zdi, kakor, da svetnica spi.

Tudi na te načine Bog človeštvu sporoča, da je vsemogočen,

neskončno usmiljen in Alfa in Omega

vseh vidnih in nevidnih stvari

V prid Bernardkine ponižnosti govorijo tudi njene zadnje besede pred smrtjo:

“Sveta Marija, Mati božja, prosi zame, ubogo grešnico, ubogo grešnico.”

Umrla je 16. aprila 1879 v Neversu, stara 35 let. Ljudje so govorili:

“Umrla je svetnica!”

Njeno truplo je ostalo nestrohnjeno. Škofijski proces za razglasitev za blaženo se je začel 20. avgusta 1908. Dne 16. junija 1925 jo je papež Pij XI. razglasil za blaženo, 8. decembra 1933 pa za svetnico.