Dokazi za božji poseg po Mariji

Dokazi za božji poseg po Mariji

Lurški župnik je hotel imeti kot dokaz, da gre za pristno Marijino naročilo o zidanju kapele in o prihajanju s procesijo, poseben čudež:

“Dobro! Povej Gospe, da je treba z lurškim župnikom govoriti jasno in razločno. Praviš, da se ti prikazuje v votlini nad rožnim grmom. Naj torej stori, da se rožni grm pred zbrano množico v trenutku razcvete. Tisto jutro, ko mi prideš povedat, da se je zgodil ta čudež, ti bom verjel...”

Bernardka se je zavedala, da je treba biti povezan s cerkvenim vodstvom, najprej z domačim župnikom, čeprav je bil ta do nje zelo trd. V vsem se je podrejala cerkveni oblasti. Nobeno videnje ne more veljati za pristno, če v tem oziru šepa.

Tudi Gospa je imela cerkvenega duha. Če ne bi bilo tako, ne bi šlo za pristne nadnaravne dogodke.

Rožni grm, ki naj bi potrdil župnikovo željo po čudežu, se sredi zime ni razcvetel.

Razcvetelo pa se je sredi duhovne zime takratnega časa nekaj, kar je mnogo več: izredno lurško dejstvo. To so vsi čudoviti dogodki, ki kažejo na posebno božje delovanje na podlagi Marijine priprošnje.

To dejstvo ima pomen za vso Cerkev in posega globoko v duše milijonov romarjev, ki prihajajo v Lurd, in drugih vernikov, ki vedno znova berejo o Lurdu in njegovih čudežih.

Pomembno dejstvo Lurda je studenec. Bernardka ga je odkopala 25. februarja 1858 na kraju, ki ji ga je pokazala Marija. Ta studenec, ki je dobil ime Studenec Brezmadežne, od tedaj naprej ni usahnil.

Marsikdo ozdravi, ko vodo pije, se z njo umije ali v njej skoplje. Voda v sebi nima nobenih zdravilnih snovi in ni radioaktivna.

Že 1861 je prva komisija naštela sto izrednih ozdravitev. Kritični duhovi so dali preiskati lurško vodo glede kemičnih snovi in radioaktivnosti, glede mikrobov in plesni.

Zlasti mestni župan Lacade je mislil, da bo preiskava vode prinesla dvojno korist: Bernardkina videnja bodo razkrinkana, Lurd pa bo zaradi naravno zdravilnega vrelca postal zdravilišče.

Največji strokovnjak za zdravilne vode na jugu Francije profesor Fillol je po temeljiti analizi izjavil:

“Podpisani profesor kemije na univerzi v Toulousu, profesor zdravilstva na Zdravniški šoli in vitez Častne legije, izjavljam, da sem kemično raziskal vodo nekega studenca, ki izvira blizu Lurda.

Analiza je pokazala, da je ta voda pitna in sploh takšna, kakršne so po naših hribih, precej bogata z apnencem. Nenavadna ozdravljenja, ki so se baje zgodila ob uporabi te vode, se pri današnjem stanju zdravniške vede ne dajo razložiti s snovmi, ki sem jih odkril z njeno analizo. Ta voda nima v sebi niti ene snovi, ki bi ji dajala zdravilno moč.”

Tudi poznejše znanstvene preiskave vode (več kot petdeset jih je bilo) so pokazale, da lurška voda ni zdravilna, ampak povsem enaka sosednjim potokom in izvirom, ki jih je v tisti pokrajini okrog šestdeset. Vendar se ozdravljenja dogajajo le ob vrelcu, ki ga je pokazala Marija, pa tudi tam ozdravijo le nekateri bolniki, ne vsi. To kaže, da zdravilna moč ni v vodi.

Strokovnjaki so vedno znova ugotavljali, da lurška voda nima nobene snovi, ki bi razložila njeno zdravilno moč. Zdravi Bog, ki izbira med najbolj različnimi boleznimi. Tako je v času svojega zemeljskega življenja zdravil Kristus. Če je kdaj uporabljal slino, ni zdravila slina, ampak božja moč, ki je izhajala iz njega.

Lurški studenec seveda ni nastal iz nič, kakor je vse nastalo iz nič ob stvarjenju sveta. Voda je tekla tam v bližini že davno prej.

Leta 1948 so raziskovali, odkod prihaja lurška voda. Ugotovili so, da naravnost izpod massabiejske skale. Pred začetkom lurškega studenca je tam tekla voda pod zemljo, in sicer dva metra pod površino, in se je tako izlivala v reko Gavo.

Po božji volji se je nekaj premaknilo, da je voda začela teči dva metra više in je privrela na dan kot nov izvir. Tudi če bi kdo hotel to naravno razlagati, da se je pač samo od sebe nekaj v zemlji premaknilo, bo moral priznati, da je s tem Bog vnaprej računal in vključil v svoj načrt, ki ga je z Lurdom imel od vekomaj.

Večina ozdravljenj se zgodi pri procesiji z Najsvetejšim, s katerim škof vsak dan blagoslavlja bolnike. Nekateri so zato mislili, da ozdravlja versko in molitveno ozračje, ki bolnike navdaja s tolikšno vero in zaupanjem v Boga, da jih to ozdravi.

Velika večina ozdravljenj v Lurdu ni živčne narave, ampak gre pogosto za bolezni, nad katerimi so zdravniki že obupali.

Nobeno še tako versko in molitveno ozračje ne more povzročiti, da se v nekaj sekundah ali minutah ozdravi kožni rak na obrazu, rak na želodcu in jetrih, jetika na pljučih ali trebušni mreni, da zraste več centimetrov manjkajoče kosti ipd.

• 
  

  Primeri se tudi, da ozdravijo majhni otroci in ljudje v nezavesti, ki ne morejo verovati, moliti in zaupati. Ozdravijo tudi neverni, ki ne molijo in ne zaupajo. Ozdravijo tudi taki, ki so se zdravju v korist drugih celo odpovedali.

  
  

Poleg tega velika večina bolnikov ne ozdravi. Dr. Olivieri ugotavlja, da je v letih od 1946 do 1968 v Lurd priromalo milijon bolnikov, od katerih jih je bilo na telesu le devetdeset ozdravljenih.

Torej na vsakih enajst tisoč komaj eden. Sama vera, molitev in zaupanje torej bolnikov ne ozdravlja. Vsi pa prejmejo duhovno poživitev in okrepitev. Tudi Jezus ni vseh bolnikov, s katerimi se je srečal, ozdravil. Vse pa je poživil, če so le prišli k njemu, saj je rekel:

“Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil” (Mt 11,28).

Friard je v knjigi Lurd in njegovi čudeži zapisal:

“V Lurdu sem srečal nešteto pohabljenih in trpečih ljudi – obupanega obraza nisem videl nobenega.”

Med sadovi je pomembno duhovno prerojenje ljudi, ki pridejo v stik z lurško Materjo božjo. To so čudeži v dušah ljudi. Lurd je postal kraj, v katerem se očitno razodeva božja milost. Mnogi bolniki odkrijejo odrešenjsko vrednost svojega trpljenja.

“Najboljši dokaz za prikazovanja je Bernardka sama.”

Res je Bernardkino življenje dobra potrditev pristnosti Lurda. Lurški dogodki so jo usmerili na pot svetosti. Tudi po prikazovanjih je ostala skromna in trezna, popolnoma predana Bogu in Materi božji.

Njenim izjavam lahko popolnoma verjamemo. Res ni bila izobražena in je pripadala preprostim ljudem. Revno in neizobraženo dekle je pripomoglo, da je znova oživelo češčenje Matere božje v našem času in se je poglobilo versko življenje. 

Že leta 1968 je profesor Anton Strle v Letu svetnikov zapisal, da

“po pameti glede Lurda ni mogoče dvomiti, da je po sklepih božje previdnosti Devica Marija s svojim osebnim nadnaravnim vplivom pred dobrimi sto leti v resnici posegla v življenje preproste deklice Bernardke in prek nje v veliki meri v življenje vse Cerkve našega časa… resničnosti nadnaravnega božjega in Marijinega poseganja tukaj ne bomo tajili – sicer bi se težko izognili očitku, da smo predrzno samoglavi.”

Tudi pojav Bernardke same govori za pristnost lurških dogodkov. Bernardkin spovednik je rekel: V Lurdu marsikdo spozna, da je potrpežljivo prenašanje bolezni pred Bogom več vredno kakor zdravje. Šlo naj bi za sugestijo in avtosugestijo. Vendar morejo po mnenju zdravnikov takšni vplivi ozdravljati kvečjemu lažje živčne bolezni, in to navadno ne za trajno.