Fatima - Napovedani čudež

Napovedani čudež

Marija je v prikazanju julija, avgusta in septembra 1917 napovedala, da bo 13. oktobra napravila čudež, ki ga bodo videli vsi, da bodo verjeli. Skoraj vsi navzoči so videli sončni čudež. Videli so ga tudi v nekaterih drugih krajih, celo do 40 kilometrov daleč od Fatime.

Zvezdoslovec dr. Gonsalo de Almeida Garrett, profesor na univerzi v Coimbri je glede čudežnih sončnih znamenj poudaril:

Sonce je izgubilo slepeči blesk in je postalo podobno luni, da je bilo mogoče zlahka gledati vanj. Trikrat je bilo vidno vrtenje sončnega roba, iz katerega so se usipale iskre, kar je trajalo osem do deset minut. Nato je sonce dobilo vijoličastno, potem pomarančasto barvo in je s tema barvama pobarvalo zemljo. Na koncu je spet normalno svetilo.

“Pojavov, vidnih in opazovanih na soncu, nimam za astronomske v pravem pomenu besede, temveč za metereološke pojave v zemeljski atmosferi zunaj sonca.”

Profesor Garrett je posebej naglasil čudežni oblak dima:

“Ta pojav, ki se je ob določenih urah šestkrat ponovil, je zame eden najpomembnejših, ker je zanj toliko prič… Ta ponavljajoči se pojav lahko razložimo samo kot nekaj nadnaravnega… Jaz imam ta pojav za čudežen.
Za čudežne imam tudi izredne sončne pojave 13. oktobra opoldne…” (P 187–189).

Ludovik Ceglar povzema izsledke, do katerih je prišel dr. Otto Bohr:

“Prizorov rdečih, rumenih, zelenih in modrih žarkov, ki so si drug za drugim sledili in docela obvladali nebo, ni mogoče razložiti z nobenim znanim pojavom. Na svetu takšen prizor nikoli ni bil viden.

Na naraven način ni mogoče razložiti čudovitega vrtenja ognjenega kolesa, ko se sonce in vse, kar je okoli njega, nekaj časa vrti v izrednih barvah, kakor opazovalci soglasno izpričujejo.

In če kritično motrimo tretji del sončnega čudeža, zagon sonca proti zemlji, moramo priznati, da je tak pojav docela zunaj kateregakoli astronomskega zakona in je tudi proti naravnim zakonom…

Brez dvoma je moglo le nebo napraviti tako nezaslišano čudo, da je potrdilo z vso močjo pristnost prikazovanj in verodostojnost otrok. Božja Mati pa je hotela s tem pokazati, kakšen izreden pomen je pripisovala sporočilu, ki ga je dala svetu po treh pastirčkih” (S 12s).

P. Kondor, vicepostulator za beatifikacijo vidcev Frančiška in Hijacinte, ki vse zadeve v zvezi s Fatimo zelo dobro pozna, ugotavlja glede izrednih pojavov 13. oktobra 1917:

“Za pojave, ki so bili vidni v Irijski globeli, ni znanstvene razlage. Ni jih mogoče šteti v nobeno skupino meteoroloških ali astronomskih pojavov. Če bi šlo za kakršenkoli astronomski pojav, bi bil viden na določenem kraju, ne pa samo v malem območju. V vsakem primeru bi njegove posebnosti morale ustrezati znanstvenim danostim. Pa ni bilo mogoče ugotoviti nič tega” (S 12).

Vsekakor gre za objektivni pojav, ne za kolektivno sugestijo, kakor bi nekateri hoteli razlagati. Dogodek je bil vsaj tri mesece prej napovedan in je jasno znamenje iz nebes za pristnost Marijinih prikazovanj in sporočil.

Fatima - šesto prikazanje, 13. oktobra 1917

                                                          Šesto prikazanje, 13. oktobra 1917

Ta dan se je nabralo okrog petdeset do sedemdeset tisoč ljudi. Lizbonsko časopisje je namreč objavilo novico, da bo 13. oktobra Gospa naredila čudež, da bodo vsi verjeli. Zato je bil tak naval množic. Prišli so tudi nekateri neverni, ker so bili prepričani, da napovedanega čudeža ne bo in bodo lahko vse skupaj razkrinkali kot izmišljotino.


Lucija v četrtih Spominih pripoveduje:
“Od doma smo šli precej zgodaj, ker smo računali z zamudami na poti. Ljudi se je kar trlo. Lilo je kakor iz škafa. Ker se je moja mati bala, da je tisti dan zadnji v mojem življenju, se ji je zaradi negotovosti, kaj se bo zgodilo, trgalo srce in me je hotela spremljati.


Na poti so se ponavljali prizori prejšnjega meseca, samo da jih je bilo več in so bili bolj ganljivi. Niti globoko blato na poteh ni oviralo teh ljudi, da ne bi z največjo ponižnostjo pokleknili in prosili. Ko smo prišli v Irijsko globel do hrastiča, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj zapro dežnike, da bomo molili rožni venec.



Malo zatem smo videli odsev luči in takoj nato našo Gospo nad hrastičem.
«Kaj hočete od mene?»
«Hočem ti povedati, naj napravijo tukaj kapelo meni v čast; sem Gospa rožnega venca; še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojne bo konec in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.»
«Prositi Vas moram veliko stvari: da bi ozdravili nekatere bolnike in spreobrnili nekatere grešnike itd.»
«Ene bom, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.»
Z bolj žalostnim izrazom je rekla:
«Naj ne žalijo več našega Gospoda Boga, ki je tako zelo žaljen.»
Odprla je roke, da so odsevale na soncu. Medtem ko se je dvigala, se je odsev njene luči odbijal na soncu…

Ko je naša Gospa izginila v neizmerni daljavi obzorja, smo videli ob soncu svetega Jožefa z Detetom in našo Gospo v beli obleki z modrim plaščem.

Zdelo se je, da sta sv. Jožef in Dete blagoslavljala svet s kretnjami, ki sta jih delala z roko v obliki križa. Ko je to prikazanje izginilo, smo kmalu zatem videli našega Gospoda in našo Gospo, ki se mi je zdela naša Gospa sedem žalosti.

Zdelo se je, da je naš Gospod blagoslavljal svet enako kakor (prej) sv. Jožef. To prikazanje se je končalo in zdelo se mi je, da vidim našo Gospo podobno naši Gospe karmelski” (P 74–88).

Peto prikazanje, 13. septembra 1917

Peto prikazanje, 13. septembra 1917

Županova ugrabitev je bila najboljša reklama za obisk ljudi v Irijski globeli. 13. septembra se jih je nabralo okrog 25.000 do 30.000.
Nekateri so opazili razne pojave:
– Iz sonca je izšel križ in se je počasi pomikal proti vzhodu.
– Drugi so videli nekakšne rože, ki so padale z neba, a zemlje niso dosegle, ampak so prej izginile.
– Zdelo se je, kakor da je sonce izgubilo svojo moč; nekateri so videli zvezde. Nebo je bilo jasno.
– V zraku je bila rumena barva.
– Pojavila se je svetleča krogla in je počasi od vzhoda šla nad glavami ljudi, nato je izginila v soncu.
– Hrastič in vidce je obdal bel oblak.

Vidci teh pojavov niso opazili. Bili so zatopljeni v videnje.

Lucija v četrtih Spominih pripoveduje:

“Ko se je bližala ura, sem šla tja s Hijacinto in Frančiškom med številnimi osebami, ki so nas s težavo pustile iti med njimi. Ceste so bile nabite ljudstva. Vsi so nas hoteli videti in z nami govoriti. Nihče se ni oziral na druge. Zelo veliko oseb, tudi gospe in gospodje, ki se jim je posrečilo prebiti se med množico, ki nas je obdajala, je pred nami pokleknilo in nas prosilo, da bi naši Gospe predložili njihove potrebe. Drugi, ki se jim ni posrečilo priti do nas, so klicali od daleč…

Končno smo prišli v Irijsko globel do hrastiča in začeli z ljudmi moliti rožni venec. Malo zatem smo videli odsev luči in takoj našo Gospo nad hrastičem.

«Molite še naprej rožni venec, da boste izprosili konec vojne. V oktobru bo prišel tudi naš Gospod, Mati božja sedem žalosti in Karmelska Mati božja, sveti Jožef z Detetom Jezusom, da bosta blagoslovila svet.

Bog je zadovoljen z vašimi žrtvami, vendar ne mara, da spite z vrvjo. Nosite jo samo čez dan.»

«Prosili so me, da bi Vas prosila veliko stvari: za zdravje nekaterih bolnikov, gluhonemega.»
«Da, nekatere bom ozdravila, drugih ne. Oktobra bom naredila čudež, da bodo vsi verjeli.»

In pričela se je dvigati in je izginila kakor zmeraj.”

Fatima - četrto prikazanje, 19. avgusta

Četrto prikazanje, 19. avgusta

 

Dne 13. avgusta se je zaradi smešenja fatimskih dogodkov v časopisih, ki so bili veri sovražni – kar je bilo najboljša reklama za številnejši obisk – nabrala velika množica, najmanj pet do šest tisoč (navajajo tudi številke do dvajset tisoč), ki je nestrpno pričakovala prihod vidcev. Molili so rožni venec in prepevali cerkvene pesmi.

 

Artur de Oliveira Santos

Nenadoma se je kakor blisk razširila vest, da je vidce ugrabil župan Artur de Oliveira Santos, upravitelj občine Vila Nova de Ourém. Ljudje so bili žalostni in razdraženi.

Župan, prostozidar, je vidce namenoma z zvijačo ugrabil 13. avgusta, ker bi se tega dne morala zopet prikazati Gospa.

Najprej je z njimi navezal stike in jih zaslišal na Hijacintinem domu. Od Lucije je na vsak način hotel izvedeti vsebino skrivnosti, a brez uspeha. Jezen zaradi poraza pri otroku je sklenil, da bo poskusil z zvijačo.

Staršem je rekel: “Kakor svetemu Tomažu je tudi meni za vero potrebno videnje. Prišel sem, da bom spremljal otroke do Irijske globeli.” Naročil je, naj se otroci oglasijo v župnišču.

Upravitelj se je nato odpeljal k župniku. Vidci so kmalu prišli. Tu jih je ponovno zaslišal, prav tako tudi župnik.

Nato se je upravitelj zatekel k zvijači. Otroke je povabil na voz, da jih bo odpeljal v Irijsko globel, a jih ni odpeljal tja, ampak na sedež občine Vila Nova de Ourém na zaslišanje in v zapor. Vidci so bili zelo žalostni, ker niso mogli videti Device Marije.

Otroke je imel zaprte do 15. avgusta, v glavnem v svoji hiši v občini Vila Nova de Ourém, deloma pa v javnem zaporu in v temnem prostoru zadaj za poslopljem. Od njih je hotel zvedeti vsebino skrivnosti z vsemi sredstvi, tudi s silo. Grozil jim je s smrtjo. Kljub temu, da so vidci resno računali s smrtjo, niso ničesar izdali. Trpljenje so darovali kot žrtev za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce. Molili so rožni venec. Tudi drugi jetniki so sodelovali pri tej molitvi.

Zapor je bil previdnostnega pomena. Pri ljudeh je izzval upravičeno ogorčenje in utrdil prepričanje, ki je bilo v tem času že splošno, da otroci resnice zavestno niso ponarejali. Ljudje so občudovali odločnost otrok. 

Lucija je o pomenu zapora in o upravitelju povedala: «Imam vtis, da je bil upravitelj orodje v božjih rokah. Tako smo imeli priložnost, da smo trpeli iz ljubezni do Njega za spreobrnjenje grešnikov. Domnevam, da sta imela bratranca enak vtis.» 

13. avgusta, ob času, ko naj bi se vidcem prikazala Marija, so bili po izjavi prič na kraju videnja nekateri posebni pojavi:

• Pri hrastičevem vznožju je tako zaropotalo, počilo, da so se ljudje ustrašili in bili kakor iz uma. Nekateri so začeli bežati.
• Mnogi so videli, kako se je oblak spustil do hrastiča in zaprašil ozračje, da se je zdelo temno.
• Sonce se je spustilo niže. Izgubilo je blesk, tako da je bilo možno gledati vanj.
• Ob soncu se je pokazal oblak z mavričnimi barvami. Vsi predmeti so postali rumeni.  

Kljub upraviteljevemu namenu, da prepreči avgustovsko prikazanje, se je Marija prikazala trem vidcem v avgustu, in sicer v nedeljo, 19. avgusta. Lucija v četrtih Spominih poroča:

 

“Ko sem v družbi Frančiška in njegovega brata Janeza šla z ovcami v kraj Valinhos, sva čutila, da se je bližalo in naju obdajalo nekaj nadnaravnega. Ker sva domnevala, da se nama bo prikazala naša Gospa, nama je bilo žal, da je Hijacinta ne bo videla. Zato sva prosila njegovega brata Janeza, da bi jo šel poklicat. Ker ni hotel iti, sem mu ponudila dva vintena in je stekel. Medtem sva s Frančiškom videla odsev luči, ki smo mu rekli blisk.

Prišla je Hijacinta in trenutek za tem smo videli našo Gospo nad nekim hrastičem.

«Kaj hočete od mene?»
«Hočem, da še naprej prihajate v Irijsko globel na 13. dan in vsak dan molite rožni venec. Zadnji dan bom naredila čudež, da bodo vsi verjeli.»
«Rada bi vas prosila, da ozdravite nekatere bolnike.»
«Da, nekatere bom ozdravila med letom.»
In z bolj žalostnim glasom:
«Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš gre v pekel, ker se zanje nihče ne žrtvuje in ne prosi.»

In kakor po navadi se je pričela dvigati v smeri proti vzhodu.”

Navzoči Frančiškov in Hijacintin brat Janez ni nič videl, slišal pa je šum kakor od rakete.

Tretje prikazanje, 13. julija 1917

Tretje prikazanje, 13. julija 1917

Lucija je sklenila, da 13. julija ne bo odšla na kraj prikazanja, ker se je bala, da se morda prikazuje hudobni duh. Vendar je ob času, ko je bilo treba oditi, začutila, da jo “neka tuja moč priganja”, naj gre, “in se ji ni bilo lahko ustavljati”.

Tako je odšla s Frančiškom in Hijacinto. Tudi nekateri sorodniki vidcev so bili tam. Nabrala se je precejšnja množica, okrog tisoč do dva tisoč ljudi (nekateri govore o štiri do pet tisoč).

Lucija je vzela s seboj košarico rož in je z njimi pokrila hrastič. V četrtih Spominih pripoveduje:

“Nekaj trenutkov potem, ko smo med številno množico prišli v Irijsko globel do hrastiča in smo molili rožni venec, smo videli odsev znane luči in takoj nato našo Gospo nad hrastičem.

«Kaj hočete?» sem vprašala.  

«Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca; da še naprej vsak dan molite rožni venec v čast naši Gospe rožnega venca, da boste izprosili svetu mir in konec vojne, kajti samo ona vam lahko pomaga.»

«Hotela sem vas prositi, da bi nam povedali, kdo ste, in da bi napravili čudež, da bodo vsi verjeli, da se nam prikazujete.»

«Prihajajte sem še naprej vsak mesec. V oktobru bom povedala, kdo sem in kaj hočem, in bom napravila čudež, ki ga bodo videli vsi, da bodo verjeli…»

Tu sem predložila nekatere prošnje, ki se jih več ne spominjam. Spominjam pa se, da je naša

Gospa rekla, da moramo moliti rožni venec za dosego milosti med letom. In je nadaljevala:

«Žrtvujte se za grešnike in recite pogosto, posebno kadar boste napravili kakšno žrtev: – O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, narejene zoper Marijino brezmadežno Srce.»”

Tu je fatimska Gospa vidcem posredovala trojno skrivnost. Prva dva dela sta bila objavljena leta 1942, tretji del pa 2000. O fatimski skrivnosti bo govor posebej.

Po nekaj trenutkih molka je Gospa nadaljevala:

“Ko molite rožni venec, recite po vsaki skrivnosti: «O moj Jezus! Odpusti nam, reši nas peklenskega ognja, vzemi v nebesa vse dušice, zlasti tiste, ki tega najbolj potrebujejo.»”

Sledil je trenutek molka in sem vprašala:

«Ali nočete ničesar več od mene?»

«Ne, danes nočem od tebe ničesar več.»

In kakor po navadi se je pričela dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v neizmerni daljavi obzorja.”

Fatima - Drugo prikazanje, 13. junija 1917

Drugo prikazanje, 13. junija 1917

Marijino Brezmadežno Srce

Bil je praznik sv. Antona Padovanskega, zaščitnika fatimske farne cerkve. Vidci so se po maši odpravili na kraj prikazovanja in tja prišli okrog poldne. Zbralo se je okrog 40 do 60 ljudi, nekateri so prišli tudi 25 kilometrov daleč. Vidci so pokleknili pred hrastičem in začeli moliti rožni venec.

Marijino prikazanje je Lucija naznanila: “Tam se bliska! Gospa prihaja!”

Razgovor z Gospo je trajal približno deset minut. Navzoči so slišali le Lucijine besede, ne pa Marijinih.

Lucija poroča:

“Po molitvi rožnega venca s Hijacinto, Frančiškom in drugimi osebami, ki so bile navzoče, smo znova videli odsev luči, ki se je bližala (in smo jo imenovali blisk); in takoj zatem našo Gospo nad hrastičem, enako kakor v maju.

Ko je izrekla zadnje besede, je razprostrla roke in nas drugič obsijala z odsevom neizmerne luči: v njej smo se čutili kakor potopljeni v Boga. Zdelo se je, da sta bila Hijacinta in Frančišek v luči, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v luči, ki se je razlivala na zemljo. Na dlani desne roke naše Gospe je bilo srce, obdano s trni. Zdelo se je, da so bili zabodeni vanj. Razumeli smo, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva, in je hotelo zadoščenja.”

Lucija je pozneje v Spominih svojemu škofu dopolnila:

“V drugem sporočilu sem vam posredovala, da mi je naša ljuba Gospa 13. junija 1917 rekla, da me ne bo zapustila, in da bo njeno brezmadežno Srce moje pribežališče in pot, ki me bo vodila k Bogu. Pri teh besedah je odprla svoje roke; iz njih so prihajali svetli žarki, ki jih je usmerila na naše prsi. Zdi se mi, da je luč tega dne imela predvsem namen, da nam vlije spoznanje in posebno ljubezen do brezmadežnega Marijinega Srca…

Od tega dne dalje smo čutili v srcu močno ljubezen do brezmadežnega Marijinega Srca.

Zaprisežena priča Marija Carreira je 26. septembra 1923 pred dvema članoma uradne komisije povedala, da je pri prikazanju 13. junija med pogovorom Lucije z Gospo slišala nekakšen šum, ki je prihajal od hrastiča, ni pa razumela niti ene besede. Ob koncu prikazanja se je slišal nekakšen pisk rakete, ki pridobiva na moči, ko se dviga. Od hrastiča proti vzhodu se je visoko in daleč dvigal gost, a lahek oblak dima, dokler ni izginil.

Starši z vidci niso bili zadovoljni. Imeli so jih za lažnivce in so jih zato natepli. Lucijina mati je na vsak način hotela iz Lucije izsiliti priznanje, da glede prikazovanj laže. Lucija je imela razen tega še težke sanje in je izgubila pogum.

Ljudje so začeli govoriti o novih prikazovanjih. Domači župnik je povprašal vidce in jih opomnil, da bi moglo iti za prevaro hudobnega duha. Lucijo je misel na to možnost zelo vznemirjala in ji povzročala trpljenje.

«Kaj hočete?» sem vprašala.

«Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca; da molite rožni venec vsak dan in se naučite brati.  Pozneje bom povedala, kaj hočem.»

Prosila sem za ozdravljenje nekega bolnika.

«Če se bo spreobrnil, bo ozdravel med letom.»

«Hotela bi vas prositi, da bi nas vzeli v nebesa.»

«Da, Hijacinto in Frančiška bom vzela v kratkem. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vzpostaviti pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.»”

Lucija je s pogovorom nadaljevala:

“«Bom ostala tu sama?!» sem žalostno vprašala.

«Ne, hčerka. Hudo trpiš? Ne zgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.»

Prvo prikazanje, 13. maja 1917

Prvo prikazanje, 13. maja 1917

Bila je nedelja. Po maši so otroci odgnali ovce na pašo v Irijsko globel. Med pašo so použili skromno hrano, kleče zmolili rožni venec in se začeli igrati. Bilo je skoraj poldne. Lucija v četrtih Spominih pripoveduje:

“Ko smo se s Hijacinto in Frančiškom nad bregom Irijske globeli igrali, tako da smo delali ograjo okoli nekega grma, smo nenadoma zagledali nekakšen blisk. Bratrancu in sestrični sem rekla:

«Boljše je, da gremo domov, ker se pričenja bliskati. Utegne še grmeti.»

«Prav.»

In smo pričeli gnati ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli približno do sredine brega, skoraj tik do nekega velikega hrastiča, ki je bil tam, smo videli drug blisk. Ko smo napravili še nekaj korakov naprej, smo videli nad nekim hrastičem Gospo, vso belo oblečeno ko sonce. Iz nje je izhajala svetlejša in močnejša luč kakor kristalna čaša, polna kristalno čiste vode, ki jo presevajo žarki najbolj žarečega sonca. Presenečeni zaradi prikazni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali iz nje izhajala. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter.

Tedaj nam je naša Gospa rekla:

«Ne bojte se. Ne storim vam nič hudega.»

«Odkod ste?» sem jo vprašala.

«Sem iz nebes.»

«In kaj želite od mene?»

«Prišla sem vas prosit, da bi prihajali semkaj šest mesecev zapovrstjo na trinajsti dan v mesecu ob tej uri. Potem vam bom povedala, kdo sem in kaj hočem. Nato se bom vrnila sem še sedmič.»

«In jaz bom tudi šla v nebesa?»

«Da, pojdeš.»

«In Hijacinta?»

«Tudi.»

«In Frančišek.»

«Tudi, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.»

Tedaj sem se spomnila, da sem vprašala po dveh dekletih, ki sta bili pred kratkim umrli. Bili sta moji prijateljici in sta bivali na mojem domu, da sta se pri moji najstarejši sestri učili tkalstva.

«Je Marija das Neves že v nebesih?»

«Da, je.»

Zdi se mi, da je morala imeti kakšnih 16 let.

«In Amelija?»

«Ostala bo v vicah do sodnega dne.»

Zdi se mi, da je morala imeti od 18 do 20 let.”

«Ali se hočete ponuditi Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo hotel poslati, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?»

«Da, hočemo.»

«Torej boste morali dosti trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.»

Ko je izgovorila te zadnje besede (božja milost), je prvič razprostrla roke in na nas razlila tako močno luč, da nam je prodrla v prsi in v globino duše. Ta luč je bila kot odsev, ki je izhajal iz rok. V njej smo v Bogu, ki je bil ta luč, mogli videti sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Tedaj smo po notranjem nagibu, ki nam je bil dan, padli na kolena in od srca ponavljali:

«O presveta Trojica, molim te. Moj Bog, moj Bog, ljubim te v najsvetejšem zakramentu.»

Po nekaj trenutkih je naša Gospa dodala:

«Molíte vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.»

Takoj zatem se je pričela tiho dvigati v smeri proti vzhodu, dokler ni izginila v neizmerni daljavi. Luč, ki jo je obdajala, ji je tako rekoč utirala pot med zvezdnato pregrajo. Zato smo včasih rekli, da smo videli, kako so se odprla nebesa...”

Vsi trije vidci so na različna vprašanja stalno odgovarjali, kako je bila Gospa silno lepa, lepša od katere koli znane žene. Hijacinta je po prvi prikazni popoldne vzklikala:

“O, kako lepa Gospa!”

Lucija je pri uradnem zaslišanju izpovedala, da je bila Gospa zelo lepa. Imela je okrog 18 do 20 let in je bila obdana s sijem, ki je blestel bolj kakor sonce. Bila je belo oblečena. Od glave do tal je imela z zlatom okrašen plašč z zlatim pasom in zlatim robom. V rokah je imela bel rožni venec z belim križem navzdol. Imela je bele nogavice.

Prav isto nedeljo, 13. maja 1917 proti poldnevu, je Evgen Pacelli, bodoči papež Pij XII., prejel škofovsko posvečenje po polaganju rok papeža Benedikta XV. Osem dni prej je papež Benedikt XV. povabil človeštvo k molitvi za mir in odredil, naj se lavretanskim litanijam doda vzklik: Kraljica miru, prosi za nas!

(se nadaljuje)